Zlovešči nameni

Nemški režiser Matthew Heineman se je s kamero odpravil na eno najbolj zastraženih mej sveta med ZDA in Mehiko. Tako je zastražena, da jo v prostem času varujejo samoorganizirane paravojaške enote, domoljubni vigilanti z nočnimi kamerami in ostrostrelnimi puškami, s katerimi v imenu obrambe največje demokracije na svetu na lastno pest lovijo pribežnike, tihotapce ljudi in mamil, člane kartelov. »Vzdržujemo zakon, kjer ni nobenega zakona,« pravi eden izmed njih. Ni edini. Heinemanov film Cartel Land pokaže tudi drugo stran meje, dogajanje v mehiški deželi Michoacan, kjer se vaščani, ki jih terorizira kartel Vitezov templarjev, organizirajo v samoobrambne enote z orožjem. Skupino Autodefensas vodi José Manuel 'El Doctor' Mireles in samoorganizirani domoljubni Mehičani prej ali slej naletijo na odpor vaščanov, ki naj bi jih zaščitili. Tisti, ki se vozijo v avtomobilih brez registracij, pač ne morejo braniti zakona. »Uzurpirali ste zakon in za kaj takšnega nimate nobenih pravic. Če ne verjamemo v institucije države, smo kot državljani propadli,« pravi eden razburjenih vaščanov, ko ga pripadniki vaške garde prepričujejo, da so tam zaradi njegove varnosti. Ko Autodefensas postane premočen, koruptiven, nasilen, država na pomoč pokliče vojsko in policijo. Večina članov samoobrambne paravojaške skupine prestopi, njenega voditelja zaprejo zaradi nelegalnega posedovanja orožja. Na koncu se izkaže, da so s karteli povezani vsi, samoorganizirani vaščani, njihova obrambna garda, policisti, uradniki, Američani. V vojni proti drogam ni nihče nedolžen, to, da država ne zna, noče, ne zmore zagotavljati varnosti, še ne pomeni, da lahko posamezniki zlorabljajo zakon.

Prestavimo se na drugo stran sveta, v Evropo, v Slovenijo. V nasprotju z Mehiko, kjer so ljudje žrtve nasilja kartelov, je pri nas življenje varno. Država deluje, varnostni sistem ne razpada, ogroženost Slovenije in njenih prebivalcev je nizka. Tako trdijo tudi uradni varnostni organi. Slovenije nihče ne pozna, anonimnost je naša prednost. Ne poznajo je niti begunci, ki v zadnjih mesecih prehajajo slovensko mejo. Slovenijo jih je v treh mesecih prešlo skoraj 450.000, za status mednarodne zaščite pa jih je zaprosilo nekaj deset. Nihče noče ostati pri nas, vaščani niso ogroženi, tudi dekleta ne, slovenske njive med zimo mirno počivajo. Na novomeški policijski upravi tako pravijo, »da niso obravnavali premoženjskih kaznivih dejanj (poškodovanje tuje stvari, tatvina, vlom), katerih bi bili osumljeni migranti, ki na tem območju vstopajo v državo«. A vse to ne pomaga, politiki, eni bolj, drugi manj neposredno, strašijo ljudi, strah se plazi po Sloveniji, strah pred begunci. Ogrožena je nacionalna varnost, pravijo, ljudje se morajo samoorganizirati, vlada Mira Cerarja ne počne ničesar, zgradimo zid, izločeni smo iz schengena, gorijo šotori namesto kresovi, postali bomo odlagališče, ostali bomo brez služb, imeli bomo nižje pokojnine, obraniti moramo svojo zemljo, kajti Evropa brez krščanskih korenin ni nobena Evropa …

Vzbujanje strahu je klasično sredstvo politične propagande, strah je čustvo, čustva v politiki zameglijo razum. Kadar vlada strah, ni časa za racionalne argumente. Pri čemer je seveda treba jasno povedati, da za strah pred migranti niso krivi le hujskaški politiki, kriva je tudi tista politika, ki ni bila pripravljena na prihod beguncev in ki na vprašanje vojn in razpada Bližnjega vzhoda ne zna ponuditi dolgoročnih rešitev. Kar je povsem logično, prav ta politika je povzročiteljica krize. In tudi zato so varnostne bližnjice prepričljive.

Janez Janša je v svoji politični zgodovini nekajkrat že zlorabil vojsko, njene obveščevalce, njene resurse za politične cilje.

Stopnjevanje napetosti

Vse to smo že vedeli, s politiko spodbujena sovražnost ima v Slovenijo že desetletja legitimno mesto. Nekoč so bili grešni kozli južnjaki, »izbjeglice«, pa jugonostalgiki, kripto-novinarji, alternativci, Romi, izbrisani, homoseksualci, danes vlogo nevarnega Tujca prevzemajo begunci. Rasistična retorika pa je v zadnjih mesecih naredila »kvalitativen« preskok. Pri čemer ne mislimo zgolj svinjskih glav na gradbišču ljubljanske mošeje ali ksenofobih izjav in »zlovenskih« zapisov na družbenih omrežjih – vse to je nedopustljivo in država bi morala, kakor veleva tudi kazenski zakonik, širjenje nestrpnosti in sovraštva preganjati –, retorika sovraštva se je začela uresničevati tudi v praksi.

A ta retorika ne nastaja sama. Te izjave in retorika ves čas prihajajo iz SDS, druge največje parlamentarne stranke. Pravzaprav gre za matrico izjav in politik, ki je v zadnjih tednih dobila že militaristične razsežnosti. V imenu varnosti tako predsednik SDS Janez Janša zdaj predlaga, da se Slovenska vojska okrepi z nacionalno gardo domoljubnih posameznikov. Domoljubje je sicer vedno ideološka propozicija, ki temelji na izključevanju, kaznovanju nedomoljubnih.

Militarizacija humanitarne krize ima svojo predigro. Začelo se je jeseni. Bil je to čas, ko so begunci pripluli na grške otoke, v imenu solidarnosti pa jih je v Nemčijo povabila Angela Merkel. Takrat je Janša objavil programski tekst, v katerem je predlagal, kako naj se Evropa spoprime z migrantsko krizo. Njegov odgovor sta bili večja represija na mejah in kopenska vojaška operacija v Siriji, za »solzavimi frazami o solidarnosti«, tako Janša, pa naj bi stali evropski socialisti, ki potrebujejo nove volivce. V istih dneh je njegov prijatelj in župan Zavrča Miran Vuk – Janša obiskuje tekme podeželskega prvoligaša Zavrč, Vuk pa je predsednik tega kluba – spregovoril o postavitvi »vaških straž«, ki naj bi obranile domovino in nogometni stadion.

Po nekaj tednih se je začela retorika SDS stopnjevati. Najprej so se spravili na burke, teh v Sloveniji ni, a bi jih po vzoru ameriškega koncepta preventivnih vojn preventivno prepovedali. Nato je prišlo na vrsto orožje. Ko je evropska komisija predlagala novo direktivo za nadzor nad orožjem, so v stranki zapisali, da demokracija sloni na zasebni lastnini in da je omejevanje dostopa do orožja, ki ga imajo državljani za svojo varnost, »grob poseg v demokratične temelje Slovenije«. Njihovi poslanci so besneli, pri nas naj bi bili varni le lovci, ker imajo lastno orožje in se lahko branijo pred begunci, »ki topotajo skozi Slovenijo«. Ker vlada ne zna zavarovati svojih državljanov, se naj torej ljudje samoorganizirajo, kupijo orožje, branijo lasten dom. Naj ustanovijo vaške straže, naj se v imenu zaščite države in spoštovanja zakonitega reda, kot je dejal Janša, »začnejo organizirati kar sami«.

Ideja nacionalne garde, ta Janšev vrtiljak norosti, je zgolj nadaljevanje že prej začrtane poti. »V politični in medijski govorici v Sloveniji se je zgodilo to, da je varnost tisti filter, skozi katerega vse vidimo. Avtomatično pa sledijo besedi, kot sta strah in groza, kot tisti, ki opisujeta našo eksistencialno stanje, naše občutje in ki nas zaradi tega naredijo bolj prestrašene,« je za Studio City dejal sociolog dr. Jože Vogrinc. Nacionalna garda je torej nekaj, kar naj bi vzbujalo občutek varnosti, četudi bi morala ljudem, ki imajo vsaj kanček zgodovinskega spomina, tako Vogrinc, »vzbujati občutek nevarnosti«.

Janša vse to počne ob asistenci vlade Mira Cerarja. Ko Cerar govori o varnostnih vprašanjih, bi Janša preganjal muslimane, ko Cerar zaostruje azilno zakonodajo, se zdi Janši lastnina orožja temelj svobode, ko Cerar postavlja tehnične ovire, bi Janša oborožil 25.000 gardistov. Cerarjevo prilagajanje nacionalistični politiki skrajna stališča Janeza Janše omili.

Nacionalna garda

Nacionalno gardo slovenskih domoljubov, nekakšno pomožno enoto Slovenske vojske, ki bi ob posebnih dogodkih pomagala domnevno demoraliziranim in slabo plačanim slovenskim vojakom, med drugim pa bi lahko izvajala tudi »obveščevalno-izvidniške dejavnosti« in »nadzirala teritorij«, so kot neizdelano idejo zavrnili skoraj vsi slovenski obramboslovci.

Slovenska vojska sicer že pozna pogodbeno rezervo, ni najboljša, usposabljanje zanjo praktično ne poteka, a neko obliko zametkov rezerve imamo. Nekdanji načelnik generalštaba dr. Iztok Podbregar tako pravi, da je bolj smiselno urediti stara razmerja kot izumljati nova. »Stanje poklicne rezerve v vojski in poklicne rezerve v policiji je pokazalo, da nismo zreli in ne potrebujemo nacionalne garde. Ta v ameriškem prostoru odlično deluje po zveznih državah, vendar gre zanjo tudi precej denarja. V Sloveniji je treba najprej analizirati učinke ali neučinke poklicne rezerve vojske in policije, potem pa se odločati, kako naprej s prostovoljci.« Tudi obramboslovka dr. Maja Garb razmišlja podobno. »Ne želim govoriti o političnih vidikih te ideje, a kar me skrbi, je vprašanje, zakaj razmišljati o nečem novem, če že imamo obstoječe vojaške strukture. Niso dobro organizirane, imamo težave, treba jih je ponovno vzpostaviti. Slovenska vojska bi sicer res potrebovala malo več usposobljenih ljudi za morebitni izredni angažma, številko 25.000 pa si sama zelo težko predstavljam.«

Vendar je poziv k ustanovitvi nacionalne garde treba razumeti politično. Takšen je njegov namen. Predlog ni strokovno izdelan, premišljen, zapisan v obliki zakona, obširne strategije. Je skrbno izbrana politična pobuda, ki v času spodbujenega strahu pred begunci ustoličuje močnega voditelja. In je hkrati napoved, kaj se bo zgodilo, če bo SDS znova prevzela oblast. Znova bodo, tako pravijo, »obranili Slovenijo«. Prednost takšne politike je njena čista transparentnost. V času neobičajnih dogodkov se najprej spodbudi občutek ogroženosti, ko pa so ljudje dovolj prestrašeni, se jim ponudi rešitev za prav to skonstruirano nevarnost, o kateri si ljudje svaril že mesece.

Politične zlorabe

Vendar ne gre zgolj za jezik, klic k orožju je nevaren. Janez Janša ni naiven politik, je bivši obrambni minister, obramboslovec, človek, ki je napisal diplomsko nalogo o splošni ljudski obrambi. Dobro ve, kako deluje obrambni sistem, pozna vlogo vojske, ve, kakšna je njena moč, in ve tudi, zakaj ji zakoni in ustave postavljajo omejitve.

Janez Janša je tisti politik, ki je vodil nikoli dokončno preiskano trgovino z orožjem iz časa balkanskih vojn. Je tisti politik, katerega pripadniki vojaške policije in vojaške specialne brigade Moris so leta 1994 v vnaprej pripravljeni akciji pri Depali vasi pretepli civilista, ga protipravno zadrževali in mu podtaknili dokumente. Greh pretepenega Smolnikarja je bil v tem, da je s kriminalisti sodeloval pri preiskavi trgovine z orožjem.

Za Janšev specifični odnos do nadzora civilne družbe nad vojsko ni treba oditi daleč v preteklost. Leta 2011 naj bi Sova odkrila, da je Anders Breivik, beli norveški terorist, ki je v imenu čiste Evrope ubil 69 ljudi, v Slovenijo desetim naslovnikom poslal svoj manifest. Sova je hkrati ugotovila, da naj bi se desni ekstremisti urili na vojaškem vadbišču Škrilj na Dolenjskem in pri tem uporabljali vojaško protioklepno orožje (RWG-90 in Zoljo). Z njimi naj bi se povezalo in jih poučevalo 21 pripadnikov Slovenske vojske, nekaj iz stalne sestave, nekaj pogodbenikov, med njimi naj bi bili tudi častniki. Te ekstremistične skupine, predvsem pripadniki neonacistične skupine Blood & Honour, naj bi bili hkrati v stiku s SDS, nekateri naj bi bili njeni člani, zanje pa naj bi bil v stranki »zadolžen« eden od sedanjih poslancev. Sova je hkrati zaznala, da so bili nekateri ekstremisti del nasilnega kordona, ki je na eni izmed slovenskih vstaj organizirano napadel policiste.

Vendar se Sovine informacije, ocene obveščevalcev, da ekstremistične skupine, ki so povezane tudi s SDS, pomenijo »grožnjo nacionalni varnosti«, niso potrdile. Vojaška obveščevalna služba, ki jo je takrat vodil Damir Črnčec, ni odkrila ničesar. Črnčec je leto pozneje postal vodja Sove, kjer je posebno poročilo o ekstremističnih skupinah v Sloveniji priredil tako, da je del o desnih neonacistih razvodenel, hkrati pa je nesorazmerno veliko prostora namenil levičarskemu radikalizmu. To so od njega zahtevali poslanci SDS. Zaradi poročanja o zaupnem in prirejenem poročilu Sove je Črnčec ovadil tudi novinarje, a je tožilstvo od kazenskega pregona odstopilo.

Zakaj ves ta izlet v zgodovino? Treba je povsem jasno zapisati, da je Janez Janša v svoji politični zgodovini že nekajkrat zlorabil vojsko, njene obveščevalce, njene resurse za politične cilje. Tega se je nekoč zavedel Janez Drnovšek, ki ga je zaradi tovrstnih dejanj odstavil s položaja obrambnega ministra.

Ko so začeli politiki, predvsem Združena levica, opozarjati, da se za idejo nacionalne garde skriva želja po paravojaški strankarski vojski, so v SDS dejali, da gre za pretiravanje. »To je smešno,« trdi Aleš Hojs, eden izmed pobudnikov nacionalne garde, šlo naj bi zgolj za domoljubje, novi vojaški rod pa bi bil neposredno podrejen generalštabu. Drugače kot specialna brigada Moris, ki je bila v času osamosvajanja neposredno podrejena obrambnemu ministru.

A gre seveda za sprenevedanje, generalštab je podrejen politiki, načelnika na predlog obrambnega ministra imenuje vlada. Kako je generalštab neodvisen od politike, dokazuje primer prvega Janševega obveščevalca. Potem ko je nekaj dni pred padcem druge vlade Janeza Janše Črnčec odstopil kot vodja Sove, ga je ta na svoji zadnji seji vrnila na ministrstvo za obrambo, vendar ne v obveščevalno službo, pač pa je postal svetovalec za obrambne zadeve v kabinetu načelnika generalštaba. To, da je potem hodil na politična zborovanja v podporo obsojenemu Janši in bil hkrati predsednik Odbora 2014, njegovih šefov v generalštabu ni zmotilo. Politično kampanjo za Janšo naj bi vodil v prostem času, v službenem pa naj svetoval vojakom, kako voditi pravo obrambno politiko. Kot bi zapisal Vlado Miheljak: »Ni vprašanje, komu je podrejena nacionalna garda, ampak komu je podrejen generalštab.«

Črnčec danes govori o tem, da se je slovensko ljudstvo nekoč že uprlo turškim napadom in da se bo podobno uspešno obranil tudi pred novo islamsko invazijo. In dodaja, da ima Slovenija dva obraza. »Vlada ustanavlja Urad za migrante, opozicija pa nacionalno gardo. Potrebujemo migrante ali varnost?« Eni so torej domoljubi, drugi pa dom ljubijo malo manj.

Poziv k ustanoviti nacionalne garde je skrbno izbrana politična pobuda, ki v času spodbujenega strahu pred begunci ustoličuje pravega, močnega voditelja. In je hkrati napoved, kaj se bo zgodilo, če bo SDS prevzela oblast.

Praporščaki

Pretiravamo? Gre za laži? Formalnopravno je to res, za zdaj gre zgolj za pobudo, ki nima niti zakonskega predloga. A SDS svoje uniformirane enote že ima. Gre za praporščake Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, ki, oblečeni v maskirne uniforme, obujajo spomin na preteklost, zbirajo se ob osamosvojitvenih obletnicah, mašah za domovino, vaških kulturnih domovih in manjših telovadnicah, kjer vadijo paradni korak in pozdrav zastavi. Niso oboroženi, ne nosijo emblemov Slovenske vojske, poseben pomen pa jim priznava vrhovni poveljnik Slovenske vojske in predsednik republike Borut Pahor, ki jih je leta 2014 počastil ob njihovem slavnostnem postroju v Kočevski Reki.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je predvsem ideološka veteranska organizacija, ki goji kult osamosvojitve. Na eni strani sta Demos in Janez Janša, na drugi stani pa so vsi, ki so nasprotovali Sloveniji. Med nasprotnike osamosvajanja štejejo tudi, če parafraziramo njihove ideološke predpostavke, nedomoljubne kolaboracijske sile, ki so se kot majski hrošči pregrizli skozi osamosvojitev in preoblečeni v demokratične stranke znova zavzeli Slovenijo. Zdaj pa naj bi ti v popačeno domoljubje vzgojeni fantje in dekleta, ki se v času osamosvaja še rodili niso, po le nekajtedenskem urjenju prijeli za orožje in zaščitili Slovenijo pred begunsko ali kakšno drugo nevarnostjo. Če bi se slučajno Slovenija že spoprijela s terorizmom, ga ne bodo obvladali hitro zbrani gardisti, pač pa posebne, dobro izurjene vojaške in policijske enote.

Pokojni dr. France Bučar je po prvem postroju uniformiranih enot Janševega veteranskega združenja ves jezen izjavil: »Kaj pa mislite, da se je zgodilo v Kočevski Reki? Žalibog, ampak natančno tako se je začelo v nacistični Nemčiji. Natančno tako. Spodnaša se avtoriteta države, avtoriteta sodišča, ustanavlja se strankarska vojska. Pa smo tam. Kako so že peli v Nemčiji? »SA marschiert mit ruhig festem Schritt!« (Opomba uredništva: Gre za verz iz nemške himne v času nacistične Nemčije. V prostem prevodi pomeni: SA maršira z umirjenim, odločnim korakom. SA je kratica za paravojaške jurišne oddelke, ki so delovali pod okriljem nacistične stranke.)

Ob prvem postroju Janševega veteranskega združenja so trdili, da je šlo zgolj za spominsko slovesnost. Leto pozneje je iz paradirajočih praporščakov nastal resen političen predlog.

Ideja o nacionalni gradi, o samozaščitni vojaški organizaciji, je v svojem temelju povsem podobna tisti, zaradi katere so v imenu varnosti v ZDA in v Mehiki oblast in zakon vzeli v svoje roke. Nevarna in zlovešča.

(Več o tem v članku Stoj mi noč in dan ob strani.)