Kraja zaradi kraje

Zdaj že nekdanji državni sekretar na ministrstvu za javno upravo Janko Burgar je marca lani, kot je razkril časnik Dnevnik, v Mercatorjevi trgovini v bližini svojega doma več dni zapored kradel živilske izdelke manjše vrednosti, na primer paštete in jušne kocke.

Po časopisnih naslovih in socialnih omrežjih se je hitro razširila diagnoza – kleptomanija.

Glede na veljavno mednarodno klasifikacijo bolezni je kleptomanija »motnja, ki se izraža v ponavljajoči se nezmožnosti upreti potrebi po kraji predmetov brez namena osebne uporabe ali denarne koristi. /.../ Tako vedenje po navadi spremlja naraščajoč občutek napetosti pred dejanjem ter občutek potešenosti med in takoj po njem.«

Gre za eno redkejših psihiatričnih motenj. Dovolj redkih, da uradni statistični podatki o njeni pojavnosti niso na voljo. »Sistematičnih epidemioloških študij o pogostnosti kleptomanije nimamo. Ocenjuje se, da ima tovrstno motnjo pet odstotkov tistih, ki jih zasačijo pri kraji,« pravi dr. Borut Škodlar, vodja enote za psihoterapijo na ljubljanski Psihiatrični kliniki.

Redkost kleptomanije v povezavi z družbeno zavržnostjo dejanj, ki jih povzroča, spodbuja stigmatizacijo tistih, ki se z motnjo spopadajo. To se odraža v tem, da ljudje le stežka poiščejo pomoč in da lahko od pojava motnje do diagnoze mine tudi več let ali celo desetletij.

»Največkrat pridejo ljudje na zdravljenje šele po tem, ko se jim zaradi motnje kaj zaplete, na primer da jih dobijo ali da jih kdo vidi, lahko pa kleptomanijo diagnosticiramo ob zdravljenju drugih motenj,« pravi Škodlar. Hkrati pa imajo psihiatri kar nekaj dela z ljudmi, ki jih zasačijo pri kraji in ki se skušajo s sklicevanjem na kleptomanijo izogniti kazni.

Kleptomanija se zelo redko pojavi kot samostojna motnja. Kar nekaj strokovnjakov sploh dvomi, da jo lahko opredelimo kot samostojno motnjo, češ da je prav lahko zgolj eden od simptomov neke druge psihiatrične motnje.

Lahko se tudi zgodi, da kleptomanijo sproži zdravljenje kakšne druge bolezni. Dr. Zvezdan Pirtošek z ljubljanske Nevrološke klinike je bil takemu primeru priča pri zdravljenju Parkinsonove bolezni. »Imel sem osebnostno zelo urejeno mlajšo bolnico, v širši okolici znano in spoštovano, ki je v obdobju zviševanja zdravil razvila prehodno in mučno impulzivno vedenje, v okviru katerega je bila izrazita kleptomanija.« Zdravljenje Parkinsonove bolezni namreč pomeni spodbujanje nastajanja dopamina v možganih, kar pa lahko povzroči zaplete. »Poenostavljeno rečeno imamo v možganih dva dopaminska sistema: ‘zgornjega’, odgovornega za gibanje, in ‘spodnjega’, povezanega z motivacijo, pričakovanjem nagrade, impulzivnim vedenjem, tudi odvisnostjo. Pri Parkinsonovi bolezni je bolj prizadet zgornji kot spodnji sistem, zato lahko ob uravnoteženju zgornjega (gibalnega) kot stranski učinek pride do pretirane aktivnosti spodnjega (‘impulzivnega’) sistema. Gre za čisto organsko možgansko motnjo, ne za ‘moralno izprijenost’, ‘pokvarjenost’, ‘kriminalnost’ ...«

Veliko vprašanje je, ali si je vlada izbrala pravega človeka za demonstracijo svoje netolerance do kršenja zakonov.

Glede na zaznane primere je mogoče sklepati, da je kleptomanija veliko pogostejša pri ženskah, približno v razmerju tri proti ena. Ni pa nujno, da to odraža realno stanje. Zelo je možno, da gre to predvsem na račun pristranske zaznave. »Ženske pač hitreje pošljejo k psihiatru, če kradejo, pri moških pa se tovrstno ravnanje mnogo manj tolerira in jih hitreje pošljejo v zapor,« razmišlja Borut Škodlar. Moškim motnjo v povprečju diagnosticirajo okoli 50. leta, ženskam pa okoli 35. leta.

Še isti dan po razkritju zgodbe je minister Boris Koprivnikar predlagal zamenjavo Janka Burgarja. »Ne glede na to, da gre za bagatelne kraje /.../, in glede na to, da so takšna dejanja običajno povezana s psihološko motnjo, ki ni redka, zanje ni opravičila,« so sporočili z ministrstva.

Načeloma je sicer psihološka motnja precej dobro opravičilo za taka dejanja, zaradi česar je hitropoteznost vladne razrešitve Burgarja lahko problematična. Sankcioniranje zaposlenega zaradi dejanj, ki jih je potencialno mogoče pripisati njegovemu bolezenskemu stanju, ne pošilja najboljšega sporočila. Na enak način bi lahko upravičili sankcioniranje nekoga, ki zaradi depresije nevestno opravlja svoje delo.

Nikakor ni nujno, da je vzrok za Burgarjeva dejanja kleptomanija. Aktualni diagnostični priročnik Ameriške psihiatrične zbornice (DSM-5) na primer izrecno navaja, da ni mogoče govoriti o kleptomaniji, če je dejanje kraje izvršeno iz jeze ali maščevanja, Burgar pa je v sporočilu za javnost zapisal, da je šlo »za obdobje, ko sem bil zelo razočaran nad nekaterimi dogodki«.

A brez strokovne obravnave diagnoze preprosto ni mogoče niti postaviti niti ovreči. »Osebno se mi je zdela poteza ministra, ki je še isti dan po razkritju predlagal zamenjavo državnega sekretarja, radikalen in zelo hiter ukrep,« pravi dr. Borut Škodlar.

Burgar se je za svoja dejanja pokesal. Nikomur ni povzročil nobene škode. Uradne evidence o zadevi ne obstajajo. Sam bi rad na to epizodo čim hitreje pozabil. »Z Mercatorjem sem sklenil poravnavo, postopek je bil zato umaknjen. Še enkrat poudarjam, da dogodek obžalujem, vseeno pa verjamem, da sem dober član te družbe. /.../ Naredil sem nezrelo dejanje, se ga potrudil popraviti, ga popravil ... S tem bi zaključil zadevo, ki se ni in ne bo nikoli ponovila in je tudi končana.«

Si je vlada izbrala pravega človeka za demonstracijo svoje netolerance do kršenja zakonov?