Kovači sreče

Dvajsetega marca letos, na mednarodni dan sreče, je evropska komisija objavila izsledke prve vseevropske raziskave o zadovoljstvu z življenjem. Bili niso nič kaj presenetljivi – najbolj zadovoljni in najsrečnejši so v povprečju prebivalci skandinavskih držav, najmanj pa prebivalci južnoevropskih držav, še posebej tistih, ki jih je finančna kriza najbolj prizadela, torej Portugalske, Cipra in seveda Grčije.

»Zagotavljati kakovost življenja prebivalcem Evrope je,« je v sporočilu za javnost zapisala evropska komisija, »eden od osrednjih ciljev Evropske unije.« Žal to očitno velja le takrat, ko ta cilj ne stoji na poti neomejenemu delovanju prostega trga in »sreči« finančne industrije.

Merjenje kakovosti življenja, zadovoljstva z življenjem in sreče prebivalstva vse bolj postaja ena od rednih nalog statistikov. Potreba po iskanju objektivnega kazalnika posameznikovega in družbenega zadovoljstva ter sreče sicer izvira iz časov Jeremyja Benthama, utemeljitelja utilitarizma, katerega osrednji postulat delovanja v družbi je načelo koristnosti: zagotavljanje največ sreče za največ ljudi. Znanost o sreči se je od takrat nadgrajevala predvsem na podlagi prizadevanj za ohranjanje produktivnosti delavcev, saj sta se s postopnim prehodom v postindustrijsko družbo od zaposlenih zahtevali vedno večja čustvena vpetost in predanost delu.

Za začetnika ekonomske analize sreče velja ameriški ekonomist Richard Easterlin, ki je leta 1974 objavil članek, v katerem je pokazal, da osebna sreča ne narašča premosorazmerno z bogastvom. Ni pomembno bogastvo v absolutnem smislu, pomembnejša je njegova (ne)enakomerna razporeditev. Denar ni vse. Prebivalci držav, kjer je stopnja neenakosti večja, so praviloma bolj nesrečni, ne glede na gospodarsko uspešnost države kot celote. Krutejša ko je gospodarska ureditev, bolj nemočni se počutijo ljudje, ki se morajo v njej znajti.

Draga nesreča

Merjenje sreče prebivalstva izhaja iz spoznanja, da je bruto družbeni proizvod slabo merilo za kakovost življenja državljanov. Da h kakovosti življenja odločilno prispevajo številni parametri, ki jih ekonomske statistike ne zajamejo. Da ljudje niso neskončno kalkulativni homo economicusi, ki bi vsa svoja dejanja videli skozi prizmo denarja.

Temu premiku v razumevanju družbe je težko ugovarjati, pravzaprav je tak obrat nujno potreben. Težava pa je v tem, da si tisti, ki imajo v družbi največ moči in sredstev za spreminjanje delovanja gospodarske ureditve, prizadevajo predvsem za spremembo v razumevanju in obvladovanju te ureditve, ne pa za spremembo ureditve same.

Vlade in korporacije so ustvarile težave, ki jih zdaj poskušajo rešiti. Ne zato, ker bi jih tako zelo skrbelo za usodo posameznika, temveč zato, ker je postalo jasno, da nizka kakovost življenja, povezana z brezčutnim izžemanjem zaposlenih, stoji na poti višji produktivnosti in s tem višjim dobičkom. Navsezadnje so motnje razpoloženja in še posebej depresija, najboljši približek nasprotju sreče, poglavitni razlog za dolgotrajno nezmožnost za delo v razvitem svetu. Odsotnost z dela pa pomeni strošek za državo in delodajalca.

V Sloveniji se je poraba antidepresivov v zadnjih 15 letih več kot podvojila. Kapitalizem z neprestanimi zahtevami po rasti, gospodarski in osebnostni, za seboj pušča vedno večje razdejanje.

Ovčice

Sreča je vse bolj merljiva. Anketiranje ljudi je samo ena od merilnih tehnik, ki so na voljo. Poleg tega so subjektivni odgovori lahko nezanesljivi in nanje vpliva izpraševalec. Podatki, ki jih objavljamo na spletu, posebej na družbenih omrežjih, ko se ne zavedamo, da nas kdo preučuje, so zato v povezavi z vse bolj prefinjenimi računalniškimi algoritmi za razvozlavanje ogromnih količin podatkov zlata jama za podatkovno rudarjenje o naših občutkih, željah in strahovih.

Na voljo je tudi malo morje različnih programov in aplikacij za spremljanje in izboljševanje človekovega počutja, ki jim v zameno dajemo nove in nove gore podatkov o svojih dejavnostih in občutkih.

Sodobna nevroznanost občutke sreče in nesreče vse natančneje povezuje z biokemijskimi procesi v možganih.

Jasno je, da v večini prizadevanj za boljše kvantificiranje sreče ni že od začetka vgrajen zli namen. A kar se začne kot znanstveno raziskovanje razmer, odločilnih za kakovost človekovega bivanja, in narave te kakovosti, v letos izdani knjigi Industrija sreče piše William Davis, lahko hitro mutira v nove strategije za vedenjski nadzor.

Facebook je na primer pred dvema letoma objavil izsledke raziskave, s katero je preučeval, ali je mogoče z manipulacijo novic, ki se uporabnikom prikazujejo na osebni strani, vplivati na njihovo razpoloženje. Je.

Na to, da internetni velikani spremljajo in analizirajo naše življenje, smo se že nekako navadili. Da nam olajšajo iskanje tistega, za kar so prepričani, da najbolj potrebujemo, čeprav se tega še sami ne zavedamo, se nam zdi celo koristno in priročno.

Kaj pa če bi take strategije začela uporabljati politika. V Veliki Britaniji se dogaja prav to. »Majhna skupina psihologov in ekonomistov potihoma spreminja državno politiko,« je britansko enoto za »dreganje« (angl. Nudge) opisal New York Times. »Navdahnjeni z izsledki vedenjske znanosti skušajo v zavodih za zaposlovanje, šolah in lokalnih vladah z malenkostnimi popravki birokratske procese bolje prilagoditi človeški naravi.« Veliko prahu je na primer dvignilo razkritje, da so na njihovo pobudo brezposelnim naložili izpolnjevanje lažnega vprašalnika in vsem predstavili izsledke kot zelo dobre. Je to dopusten način dvigovanja morale in samozavesti? Je izgubo avtonomije, ki jo prinaša brezposelnost, dopustno reševati z manipulacijo?

»Če verjamemo, da morajo obstajati meje v eksternem upravljanju naših življenj, moramo postaviti tudi meje prizadevanju za čim večjo srečo in zadovoljstvo,« piše Davis. Vsaka kritika vseprisotnega nadzora mora zato po njegovem prepričanju danes nujno vključevati tudi kritiko maksimiranja kakovosti življenja, čeprav s tem tvegamo, da bomo manj srečni, zdravi in premožni.

Dva svetova

Zdi se, da je dostop do globlje zakopanih skrivnosti sreče in kakovosti življenja zaradi znanstvenega in tehnološkega napredka vse bolj omejen na izbrance, opremljene s tehnologijo in znanjem za interpretacijo. Laična javnost pa je na drugi strani prepuščena kvaziznanstvenim in mističnim razlagam, iz katerih je vzniknila ogromna neoduhovna industrija, ki naj bi posameznike usposobila za iskanje izgubljene sreče.

»Imamo orodja, ki vizualizirajo, merijo in kodificirajo naša čustva in jih uporabljajo zaprti krog strokovnjakov, pa tudi sekularne religije, ki služijo laičnemu diskurzu o razpoloženju, čustvovanju in mističnih prepričanjih. Mi tipamo okoli sebe, oni pa merijo in interpretirajo rezultate.« Kot svari Davis, elita in javnost ne govorita več istega jezika, to pa dodatno otežuje že tako omejeno vpetost v odločanje.

Trg odnosov

Vse bolj se uveljavlja razlaga, da smo sami gospodarji svoje sreče, ki si jo lahko s pravilnim ravnanjem zagotovimo ne glede na zunanje okoliščine. Da se razlog za nesrečo in nezadovoljstvo z življenjem skriva v nas samih. Če ne gre drugače, moramo težave reševati z umetnim spreminjanjem razmerij med kemičnimi snovmi v možganih – s tabletami.

Socialne veščine, kot so sklepanje prijateljstev in vključevanje v družbene dejavnosti, so razumljene kot naložbe v blaginjo. Letošnje poročilo OECD o kakovosti življenja posebno poglavje namenja prostovoljstvu, češ da je to pomemben prispevek h kakovosti življenja, za družbo kot celoto in za same prostovoljce. »Neplačano družbeno koristno delo proizvaja dobrine in storitve, ki jih konvencionalna ekonomska statistika ne zaznava, v povprečju pa v državah OECD prispevajo dva odstotka k bruto družbenemu proizvodu.«

Altruizem, vpetost v družbo, občutek koristnosti in sklepanje prijateljstev so ključne sestavine kakovostnega življenja. A s tem, ko jih označimo za ekonomsko in osebnostno koristne, se lahko motivacija za takšno delovanje obrne v napačno smer: skrb za druge postane le sredstvo za doseganje lastnega zadovoljstva. Postane valuta v skrbi za svojo blaginjo.

Več kapitalizma

Zakonitosti sodobnega kapitalizma so v velikem neskladju z zakonitostmi sreče in zadovoljstva z življenjem. Neoliberalizem temelji na iskanju zadovoljitve, fleksibilnosti, tekmovalnosti in individualnosti, posameznikova sreča pa je praviloma neločljivo povezana z varnostjo, zdravjem in socialno vključenostjo. In prav zato, ker postajajo negativne posledice neoliberalistične družbene ureditve vse bolj vidne, se povečujejo tudi prizadevanja za omilitev teh posledic. »Imamo gospodarski model, ki skuša odpraviti posledice psiholoških lastnosti, od katerih je odvisen njegov obstoj,« ugotavlja William Davies.

Reševanje težav kapitalistične ureditve s še radikalnejšim uveljavljanjem te ureditve je sicer splošno uveljavljeno ravnanje. Zato je treba težave javnih financ reševati s privatizacijo, rešitev za vse težjo zaposljivost in nizke plače so tečaji podjetništva, rešitev za degradacijo okolja pa je določitev cene naravnim dobrinam. A temeljna težava ostaja nedotaknjena.