»Kuzla lažniva«

Človek se včasih v dobri veri in neobveščeno lahko znajde na mestu ali v skupini ljudi, kjer po obveščenem premisleku raje ne bi bil. Predvsem zato ne, ker bi drugi ljudje lahko že zgolj njegovo prisotnost točno tam razumeli kot tiho pritrjevanje nečemu, čemur on sam ne pritrjuje ali kot priznavanje legitimnosti tistemu, čemur sam ne želi priznati legitimnosti. Na primer določenim stališčem, izjavam, besedam, prepričanjem ipd. Če bi v času javne prireditve ob izboru psevdonajvplivnejših pravnikov 2016 vedel, kakšne izraze je soudeležena pravnica in odvetnica javno namenjala določenim skupinam ljudi ali posameznikom glede na njihove osebne lastnosti ali okoliščine, tudi novinarki in pripadnikom islamske vere, bi z izjavo o tem protestno zapustil dogodek.

In vendarle želim v najboljši veri opozoriti na problem, ki posamezno osebo, tudi njo, močno presega, kot presega tudi podobno misleše in v javnosti govoreče ljudi. Tudi pri tovrstnih izjavah praviloma ne gre za tisto, kar pravo, predvsem pa ustavno pravo in kazensko pravo določata in normirata kot koncept „sovražnega govora“. Če bi problem zvedli le na to osnovo, ali če bi ga sploh zvedli na to osnovo, bi storili najmanj tri hude napake. Prvič, z očitanjem o storitvi kaznivega dejanja sovražnega govora bi napadalce enakopravnosti, solidarnosti in dostojanstva človeka preobrazili iz storilcev nečesa zavržnega v žrtve nečesa protipravnega. Drugič, namenjali bi jim pozoronost, ki bi presegala vrednost njihovih osebnosti in njihovih javnih ravnanj. Tretjič, alternative učinkovitejših odzivov bi zamenjali za popolnoma neučinkovite odzive - za kaznovalne in njih-promocijske odzive.

Moje predlog je zato drugačen. Ali povsem ignorirati ljudi, ki tako, torej zlovešče, nedostojno, sramotilno, žaljivo, primitivno, surovo, deplasirano ipd. javno razmišljajo, ali pa jih posredno smešiti z intelektualnostjo in omiko. A smešiti tako, da vselej niti sami ne bodo mogli prav dobro razumeti, če se jih zaradi izjav in idej smeši in če se smeši prav njih.

Svoboda izražanja, človekove pravice in svoboščine, solidarnost, enakopravnost, humanizem, moralni imperativi, pluralnost, odprtost duha in sorodna načela in vrednote so preveč pomembna vsebina in preveč resni predmet javne razprave, da bi jih pogojevali ali začinili z nizkotnimi vložki tistih ljudi, s katerimi se nam javno ni treba pogovarjati.