Aktualizirana domačnost

Gostilna Francl
Zagrad 77, Celje
Tel.: 03 492 64 60
Pri Franclu kuhajo od torka do sobote od 11. do 22. ure, med šolskimi zimskimi počitnicami pa se bodo – tako napovedujejo – dričali tudi oni.

Ambient:
aktualni rod je od prednikov prevzeto staro gostilno rahlo posodobil, a pustil fino patino časa, tudi muzike so fine – nevsiljive in ne preglasne

Napitki:
čisto dostojno založena vinska vitrina, flaše brez večjega omahovanja in hudih pribitkov (kozarec chardonnayja Sanctum za 3,5 €) točijo tudi na kozarce

Dostopnost:
veliko lastno parkirišče, preboj čez nekaj stopnic je kar huda zapreka za gibalno ovirane

Fino:
simpatično nakazane smeri razvoja klasične gostinske ponudbe
njoki s sredico iz jurčkov

Ne tako fino:
pretežki krožniki

Sezonska, dovolj zanimiva in (pre)izdatna pethodna degustacijska špura pri Franclu stane 32 evrov.

»Imamo rekord v količini prodajnih površin na prebivalca. In tudi kakšna dobra oštarija se najde!« je prvak celjske informantske celice jezno zacepetal na dopisni seji, ko je že kazalo, da bo njegov predlog o podrobnejši preverbi gostilne Francl še enkrat odložen v prihodnost. Ko je izvajanje podkrepil s trditvijo, da je Francl zmožen ponuditi še marsikaj drugega, kot bi človek pričakoval glede na ime, pa smo vseeno popustili.

In ugotovili, da je Francl še ena od starih, klasičnih, domačih gostiln, v katerih ima tamlada generacija ambicijo in voljo reč zapeljati v sodobnejše in bolj trendovske špure. Pri tem so se – upoštevajoč, da večina lačnega ljudstva v domačih gostilnah ob nedeljah ne more zdržati brez jušnega diptiha goveja-gobova in brez pod inoks ovalom prižganih čajnih svečk – odločili za postopen tranzicijski prehod. To pomeni, da je preglednemu jedilniku domačih obveznic priložena še sezonska ponudba ambicioznejših jedi, ki se lahko za zelo dopadljivo ceno sestavijo tudi v čisto luštkan pethodni degustacijski meni.

Po otvoritvenem mini kruhku s fino mleto zaseko in kapljicami čebulne marmelade je v nekakšno ljudsko nošo odet, sicer pa silno prijazen in pozoren natakar na mizo prinesel zelo všečno, okusno in mazavo račjo pašteto, kar je bilo moč ugotoviti šele, ko smo jo nekako izbezali iz kozarca, v katerega je bila nabrizgana. Reč je v nas zbudila strah, da bomo priča nizu atraktivnih, a nepraktičnih zamisli za serviranje, a se strah na srečo ni uresničil – močno kremno bučno juho so iz vrča v krožnike pred gosti nalivali zato, da bi hrustljavi pečeni piramidasti raviol ostal hrustljav. Čeprav bi se to, ker je bil skorajda preveč kompakten, zgodilo tudi, če bi juho nalili v kuhinji. Ampak primizne spektakle imamo radi! Pozimi imamo radi tudi domačen vonj po bukovem dimu, ki smo ga bili v izobilju deležni, ko smo prerezali bonbonaste, na lepo zelen in sladkast grahov pire položene žlikrofe, polnjene z dimljeno postrvjo. Smoke on the water! Lepo, hrustljavo spečen je bil tudi file smuča, ki pa je imel to smolo, da je njegov nežni, delikatni okus pregazila agresivna aroma črnega česna v pireju, na katerega je bil položen. Kaj takšnega se ne bi moglo pripetiti vzporednemu mesnemu glavnemu krožniku, na katerem je vladal krškopoljski kralj živali – tokrat v kombotu krasne male pečenice, kosa sočne pečenke in rezine na hitro opečenih jetrc, vse skupaj pa so lepo zaokrožili njoki, katerih posebnost in glavni adut je bilo v njih notranjosti skrito polnilo iz jurčkov. Lepa vaja v slogu in demonstracija mesarskih in kuharskih skilzov – podobno, kot so se v velikem finalu lepo posvetili jabolkom in jih skupaj s skuto, kislo smetano, orehi, drobljenim testom in začimbami zložili v super osvežilno sestavljanko v kozarcu. Pri Franclu se tu in tam preveč navdušijo za formo, spustijo s ketne kakšen premočan okus in preveč obtežijo krožnike, ampak kuhajo dobro, s premislekom in dovolj všečno za mirno koeksistenco na klasiko prisegajočih in bolj firbčnih jedcev.