Et tu, zika?

V začetku lanskega decembra se je na sedežu Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) v Ženevi zbrala skupina ugledanih virologov, mikrobiologov, imunologov in strokovnjakov za javno zdravje. Glede na pravkar končano epidemijo ebole v zahodni Afriki je bila njihova naloga sestaviti seznam patogenih organizmov, ki bi lahko v bližnji prihodnosti povzročili obsežnejše epidemije in za katere ni na voljo učinkovitih zdravil. Na podlagi tega seznama bi nato lahko WHO učinkovito razporedil sredstva za raziskave in razvoj novih pristopov k boju proti njim. Na seznam so strokovnjaki uvrstili hemoragične mrzlice, kot so ebola, lassa, krimsko-kongoška mrzlica in marburg, koronaviruse, ki povzročajo sars in mers (bližnjevzhodni respiratorni sindrom), in pa virus nipah.

Virus zika si je prislužil le častno omembo. Manj kot dva meseca zatem je direktorica WHO Margaret Chan epidemijo virusa zika, ki se je začela v Braziliji, od tam pa se širi po skoraj celotni ameriški celini, razglasila za mednarodno zdravstveno grožnjo.

Prve primere »skrivnostne bolezni«, kot so jo imenovali skoraj leto dni, dokler niso odkrili povzročitelja, so zaznali poleti leta 2014 v obmorskem mestu Natal na skrajnem vzhodu Brazilije. Zdravniki so zaskrbljeno opazovali porast bolezni, za katero so bili značilni izpuščaj po telesu, vročina, glavobol, bolečine v sklepih in vnetje oči. Najprej so pomislili, da gre za novo, lažjo obliko mrzlice denga, a krvni testi so diagnozo ovrgli, tako kot tudi vse druge znane bolezni na območju. Aprila 2015, ko se je virus že razširil po večini države, je bilo po testiranju tisočev vzorcev obolelih končno jasno – krivec je virus zika. Sprva so strokovnjaki začutili olajšanje. Glede na strokovno literaturo je namreč zika veljala za razmeroma blago in nenevarno okužbo. Brazilski zdravstveni minister je javno izjavil, da ga izbruh ne skrbi.

Zika je bila namreč virologom poznana že več kot 70 let, odkar jim je virus uspelo izolirati iz opice v gozdu Zika v Ugandi, a do nedavna ni povzročala omembe vrednih izbruhov, zaznane človeške okužbe pa so bile tako redke, da virusa, četudi bi ga hoteli, ni bilo mogoče učinkovito preučevati.

»Mojo pozornost je virus prvič pritegnil leta 2007, ko se je pojavil izbruh Zika virusne okužbe na mikronezijskem otoku Yap,« nam je povedala virologinja dr. Tatjana Avšič Županc z ljubljanskega inštituta za mikrobiologijo in imunologijo. Od takrat so se novice o manjših izbruhih na otokih v Tihem oceanu začeli vrstiti. Virus je počasi »skakal« z otoka na otok in napredoval proti vzhodu. Leta 2013 je dosegel Francosko Polinezijo in povzročil izbruh, ki je bil za virologe že znak za alarm. »Takrat smo se laboratoriji v Evropi, ki se ukvarjamo s tovrstno diagnostiko, primerno opremili, da bi zagotovili potrebne diagnostične pristope.«

Prihod virusa v Brazilijo bi lahko bil povezan z dvema mednarodnim dogodkoma. Prvo je svetovno nogometno prvenstvo, ki je potekalo nekaj tednov pred zaznavo prvih izbruhov. Štiri tekme je gostil tudi Natal, kjer so med prvimi opazili znake »skrivnostne bolezni«. Druga možnost je, da so virus prinesli prebivalci katerega od tihomorskih držav, ki so se avgusta v Riu de Janeiru udeležili vsakoletne mednarodne dirke s kanuji. V prid tej možnosti govori ugotovitev francoskih znanstvenikov, da je virus, ki je povzročil epidemijo v Braziliji, genetsko najbolj podoben različici, ki razsaja po tihomorskih otokih.

V vsakem primeru je virus zika s prihodom v Brazilijo zadel terno. Našel je namreč državo z ogromnim številom prebivalcev, ki niso bili še nikoli izpostavljeni virusu, in idealnimi razmerami za življenje najučinkovitejšega prenašalca, komarja ščitarja. Nekateri znanstveniki sicer sumijo, da je k eksplozivnemu širjenju pripomogla tudi genetska mutacija virusa, a konsenza o tem za zdaj ni.

Virus je do prihoda v Brazilijo razsajal po manj gosto naseljenih območjih, zato so razmeroma redki hudi zapleti, ki jih lahko povzroči, ostajali neopaženi oziroma jih nihče ni resno povezoval z okužbo. Šele zdaj retrospektivno ugotavljajo, kaj se je zgodilo. V 190-milijonski Braziliji pa so kmalu opazili, da je nekaj narobe. Število primerov mikrocefalije (nenormalno majhne glave) pri novorojenčkih je poskočilo. Če so jih v letih prej v povprečju zaznali po 150 na leto, so lani zdravniki prijavili skoraj pet tisoč primerov. Glede na dozdajšnja podrobna testiranja sicer kaže, da gre v več kot polovici teh primerov za napačne diagnoze, ki so predvsem posledica povečane izpostavljenosti motnje, otroci pa dejansko niso prizadeti. Na podlagi teh podatkov nekateri epidemiologi celo dvomijo o kakršnemkoli pomembnem povečanju primerov mikrocefalije. A tudi če odštejemo napačne diagnoze, imajo v Braziliji še vedno opravka z nenadnim desetkratnim povečanjem števila primerov. »Številni dokazi o povezavi med okužbo z virusom zika v nosečnosti in prirojenimi okvarami živčevja so vse trdnejši,« pravi dr. Tatjana Avšič Županc. Tudi sama je veliko prispevala k temu.

S prihodom v Brazilijo je virus zika zadel terno. Našel je državo z ogromnim številom »deviškega« prebivalstva in z idealnimi razmerami za življenje najučinkovitejšega prenašalca.

S kolegi raziskovalci in zdravniki je imela namreč nenadejano priložnost temeljite preučitve možganov otroka z mikrocefalijo. Sredi oktobra lani so namreč v ljubljanski porodnišnici obravnavali 25-letno nosečnico, ki se je nedavno tega vrnila iz Brazilije, kjer je tudi zanosila. Med nosečnostjo je zbolela s simptomi, značilnimi za okužbo z virusom zika. Pregled z ultrazvokom v Ljubljani je pokazal znake mikrocefalije in hudih nepravilnosti v razvoju možganov pri otroku. Ker je bila prognoza za otrokovo preživetje izjemno slaba, je nosečnica kljub visoki nosečnosti (32 tednov) zaprosila za splav. In tako republiška komisija za medicinsko etiko kot etična komisija ljubljanskega Kliničnega centra sta prošnji ugodili. S privolitvijo matere so raziskovalci lahko izvedli obdukcijo otroka. V njegovih možganih so našli celoten genom virusa zika.

Svoje ugotovitve je skupina slovenskih raziskovalcev v sredo objavila v New England Journal of Medicine, najuglednejši medicinski znanstveni reviji na svetu. Kot so pri reviji zapisali v uvodniku, slovenski prispevek sicer ni dokočni dokaz o povezavi med virusom zika in mikrocefalijo, vendar zahvaljujoč njemu dokazi o povezavi postajajo vse prepričljivejši.

Na območjih, ki jih je prizadela epidemija zike, prav tako opažajo povečano pojavnost tako imenovanega Guillian-Barrejevega sindroma, potencialno usodnega nevrološkega obolenja. WHO za zdaj zaradi pomanjkanja trdnih dokazov še svari pred prehitrim povezovanjem sindroma z ziko. Doslej je sicer o povečanju števila primerov poročalo sedem držav, ki jih je prizadela epidemija zike. Ta se je razširila že na 33 držav, za šest dodatnih držav obstajajo posredni dokazi za širjenje okužbe, ki se poleg okuženih komarjev lahko prenaša tudi s spolnimi odnosi. Več držav Južne Amerike je ženskam že svetovalo odložitev nosečnosti. Evropo, predvsem južnejše dele, trenutno varuje zimski letni čas s slabšimi razmerami za razvoj komarjev, sposobnih prenašati virus. A kmalu prihaja otoplitev. In olimpijske igre v Riu de Janeiru.

Nosečnice v nevarnosti

Kaj preži na slovenski naraščaj?

Seznam vzrokov za razvoj mikrocefalije v nosečnosti je dolg, od številnih genetskih napak do zlorabe drog med nosečnostjo in okužb z mikroorganizmi. A mikrocefalija je kljub temu v Sloveniji izjemno redka. »V povprečju se pojavi enkrat na deset tisoč rojstev,« pravi dr. Nataša Tul Mandić, predstojnica ljubljanske porodnišnice. »Zelo zelo redko jo vidimo, vzrok je pogosto neznan, med znanimi pa prevladujeta genetska okvara ali okužba matere v nosečnosti.«

Ena od bolezni, ki lahko povzročijo mikrocefalijo, so rdečke. Te so še pred nekaj desetletji, pred uvedbo cepljenja, tudi v Sloveniji pomenile veliko grožnjo za razvoj nerojenih otrok. Danes je najpogostejša okužba nosečnice, ki lahko škoduje otroku, okužba s citomegalovirusom. »Ta okužba prizadene od 0,5 do 2 odstotka živorojenih otrok in je najpogostejši infektivni vzrok za motnje sluha, duševnega razvoja ter za cerebralno paralizo,« pravi dr. Tul Mandićeva. Citomegalovirus je v našem okolju precej pogost, veliko odraslih ima že zaščitna protitelesa. Najpogosteje se z njim okužijo otroci, ki so tudi glavni vir okužbe za nosečnice. Simptomi spominjajo na prehlad ali virozo. Zato je med nosečnostjo ključna dobra higiena rok.

Še en potencialni povzročitelj mikrocefalije je toksoplazmoza, parazit, katerega vir so mačke in njihovi iztrebki. Toksoplazmoza je najpogostejši vzrok za okvaro vida pri otrocih. V Sloveniji imamo presejalni program, v okviru katerega testirajo vse nosečnice.

Največjo nevarnost za nosečnice in s tem tudi za nerojenega otroka pa v tem letnem času v Sloveniji pomeni okužba z virusom gripe, saj lahko izjemno oslabi dihala. »Občasno se zgodi, da so dihala tako prizadeta, da potrebuje nosečnica intenzivno pomoč respiratorja. Okužba je lahko celo smrtno nevarna.« Zato zdravniki nosečnicam še posebej svetujejo cepljenje. V primeru, da se okužba razvije, pa jo je treba čim prej diagnosticirati in začeti zdraviti najkasneje v 48 urah.

»Vsekakor so trenutno vse te okužbe veliko bolj nevarne za slovenske nosečnice kot pa virus zika,« še pove dr. Nataša Tul Mandić.