Eksces in dodatki

Dodatki k plačam zaposlenih v javnem sektorju, ki že nekaj časa razburjajo domačo javnost, so priročna tema za politično obračunavanje, a z vidika državnega proračuna, še zlasti pa z vidika celotnega gospodarstva so nebistveni. Dodatki namreč v masi bruto plač znašajo v povprečju le osem odstotkov (brez dodatka za delovno dobo celo le 3,5 odstotka). Ta delež se že od začetka krize ni bistveno spreminjal. Še največjo spremembo deleža dodatkov je povzročil zakon o uravnoteženju javnih financ, pa še ta je bila minimalna.

Medijsko najbolj izpostavljen dodatek za stalno pripravljenost v masi bruto plač v javnem sektorju pomeni komaj 0,4 odstotka, v masi vseh dodatkov pa 11,7 odstotka. Pri čemer največji delež tega dodatka ne odpade na visokošolske učitelje, kot bi bilo mogoče sklepati po medijskem pogromu, temveč na policijo, vojsko, zdravstvo in pravosodne organe (sodniki, tožilci), kar pa je povsem logično glede na naravo njihovega dela in večje število zaposlenih.

Tudi v Evropi naši dodatki k plačam niso nikakršen eksces. Nasprotno. V Sloveniji so dodatki k plačam zaposlenih v javnem sektorju med najnižjimi v EU. Samo tri države EU (Danska, Švedska in Poljska) imajo delež dodatkov v skupnih prejemkih zaposlenih v javnofinančnem sektorju manjši kot Slovenija, pa še te imajo razpon plač bistveno večji, kot je pri nas, torej je tudi sistemska stimulativnost plačnega sistema v teh državah večja. To razkriva izračun, ki ga je na podlagi podatkov evropskega statističnega urada pripravil ekonomist mag. Velimir Bole. »Izobraževanje, ki je že nekaj mesecev na tapeti medijev in politike, ima med vsemi sektorji daleč najmanjši delež dodatkov na redne plače, le triodstoten,« v najnovejši številki Gospodarskih gibanj, publikaciji inštituta EIPF, ugotavlja Bole.

Ko so mediji tekmovali v zgražanju nad »ekscesnimi« dodatki, so spregledali bistvo in izvor problema, namreč da se je že leta 2008 z Virantovo plačno reformo vzpostavil plačni sistem, ki ne samo da onemogoča bolj stimulativno nagrajevanje javnih uslužbencev, ampak onemogoča tudi normalno plačevanje spreminjanja obsega dela tam, kjer je to nujni in sestavni del delovnega procesa. »Takšno popolno sistemsko blokado kakršnekoli bolj fleksibilne politike plač v javnem sektorju je sankcioniral plačni zakon iz leta 2008, ki pa, pri vseh problemih in poglabljanju krize, ki jih je doslej povzročil, ostaja za usmeritev politike v javnem sektorju še naprej nedotakljiva referenca idealnega stanja,« je do zgrešenega plačnega sistema kritičen Bole.