Žejni sprememb

Kmalu bosta minili dve leti, odkar je skupina takratnih koalicijskih poslancev pod vodstvom Zavezništva Alenke Bratušek v parlamentarni postopek vložila pobudo za spremembo ustave, s katero bi pitno vodo razglasili za ustavno pravico in bi jo hkrati obvarovali pred morebitno privatizacijo.

Razlog za pobudo so bili oživljeni strahov glede privatizacije vode, saj je evropska komisija v predlog direktive o koncesijah vključila tudi oskrbo z vodo. To bi pomenilo, da bi morale občine, če bi se odločile koncesijo zaupati zasebnemu podjetju, objaviti mednarodni javni razpis, na takšnih razpisih pa bi imele seveda največ možnosti multinacionalke.

V Bruslju so zaradi velikega pritiska civilne družbe vodne koncesije umaknili iz končnega predloga direktive, pri nas pa se je zamenjala vlada, zato je bil postopek spremembe ustave ustavljen.

Aprila lani je skupina poslancev vnovič predlagala enako spremembo ustave. Premier Miro Cerar je nato junija v odgovoru na poslansko vprašanje Alenke Bratušek zatrdil, da »moramo storiti vse, da pitno vodo zavarujemo pred kakršnokoli privatizacijo in pred kakršnimikoli drugimi posegi, ki bi bistveno poslabšali njeno kvaliteto ali pa dostopnost državljanov do vode«. Se je pa pri tem zavzel za strokovno premišljeno spremembo.

Mesec pozneje je ustavna komisija državnega zbora imenovala skupino pravnih strokovnjakov, ki naj bi pripravila mnenje o morebitnem zapisu pravice do pitne vode v ustavo. Do danes se je strokovna skupina sestala na šestih sejah, in če gre sklepati iz neuradnih odgovorov nekaterih njenih članov, bo v mnenju, ki naj bi postalo javno že prihodnji teden, spremembo ustave podprla.

Pot spremembi ustave bo tako odprta, se pa pri tem postavlja vprašanje, ali naj bo sprememba res takšna, kot so jo predlagali poslanci. Ti želijo v 70. člen ustave dopisati dva odstavka. Prvi bi se glasil: »Vsakdo ima pravico do pitne vode.« Sporen bi lahko bil predvsem drugi: »Vodni viri, ki služijo oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev, se izkoriščajo v obliki neprofitne javne službe.«

Takšna sprememba bi pomenila, da bi morali koncesijo vzeti tudi 16 zasebnim podjetjem, ki že danes skrbijo za oskrbo prebivalstva s pitno vodo v nekaterih slovenskih občinah. »Postavlja se vprašanje, ali je popolna izključitev zasebnikov v tem trenutku smiselna,« je v študiji, izdelani pod vodstvom dr. Vasilke Sancin, lani zapisala skupina študentov ljubljanske Pravne fakultete. »Strinjamo se, da bi bilo dolgoročno najbolje, če bi občine same tudi neposredno ali prek javnih podjetij izvajale javno službo zagotavljanja oskrbe s pitno vodo. Vendar pa je vprašanje, ali so tega trenutno sploh sposobne, saj gre za veliko kadrovsko, organizacijsko in predvsem finančno breme.« Prihodnja leta bodo namreč potrebna obsežna vlaganja v vodovodno infrastrukturo, ki so za ohranjanje visoke kakovosti pitne vode nujna, država pa sredstev nima ravno na pretek. »Če teh sredstev ne bo, bodo posledice precej podobne negativnim posledicam privatizacije – višje cene in slabša kakovost oskrbe.«