Prvi kolokvij

Restavracija Sedem
(Višja strokovna šola za gostinstvo in turizem)
Cafova 7, Maribor
Tel.: 02 621 14 12
Restavracija od ponedeljka do srede obratuje od 11. do 17., od četrtka do sobote, ko hitra kosila nadgrajujejo še z resnejšimi večerjami, pa do 23. ure.

Ambient:
sodoben, svetel, zračen, s fascinantno velikim oknom, skozi katero lahko študentom kukate pod prste; muzika je nevsiljivo v ozadju

Napitki:
dovolj reprezentativna seznamček piv in vinska karta, cene so prijazne, pribitki skorajda simbolični

Dostopnost:
parkirajte čim bližje na ulici, potem pa težav ni več, niti za gibalno ovirane goste ne

Fino:
sodobna, tehnično zanimiva kuharija
hrustljava svinjska potrebušina
ragu maslene buče z agrumi

Ne tako fino:
ocvrti krompir
kakšen predivje/prekompleksno zasnovan krožnik

Najdražja predjed večerne a la carte ponudbe stane 8,2 evra, najdražja glavna jed pa 13,2 evra. Kaj še čakate?

»Učiti se, učiti se in še enkrat učiti se. Le kdor se uči, bo kaj znal, in le kdor kaj zna, bo lahko koristil domovini,« je ondan na plenarnem zasedanju upravnega odbora Konzumovega sklada Titejev citat z naslovnice osnovnošolskega izkaza o uspehu in vedenju jel recitirati odgovorni za interno izobraževanje izvidniških posadk. Na uho mu je namreč prišla informacija, da se je mariborska Višja strokovna šola za gostinstvo in turizem (če ne zaradi drugega, šolo cenimo zato, ker je izobrazila Boruta Jovana) opremila z novimi state-of-the-art prostori, v katerih poleg hotelske sobe in wellnessa v pritličju obratujeta tudi čisto pravi, javnosti namenjeni kavarna in restavracija.

In smo šli – ker če nas, ki na naslovnici vsak teden znova ponosno razkazujemo ime Mladina, ne bo zanimalo, kaj mladina kuha in kako streže, koga pa bo?! Tako smo dobre volje stopili v na ulico obrnjen, svetel, lep centraški mariborski plac, sedli na udobne sedeže, si napasli oči ob lepo založenih vinskih vitrinah in se najprej zazrli v kompakten, a zanimiv večerni jedilni list, nato pa skozi ogromno cinemaskopsko steklo še v pod vodstvom mentorja obratujočo mladež, ki je na mize začela pošiljati čisto resne krožnike. Ti so bili – če povzamem – mladostno zagnani z vsem, kar paše pod to oznako: frišno eksperimentalni, kot skromni, a krasni ragu iz maslene buče, ki so ga lupinice, sokovi in segmenti raznega agrumja nabildali v neslutene višave (da o izjemnem, v sekljana bučna semena odetem ocvrtem ovčjem siru ne izgubljam besed); uporniško svojeglavi, kot ultra bistra, rahlo presladka goveja juha, ki je z na tanek žuljen narezano jušno zelenjavo in kosi popolnoma mehke govedine prej kot na bakino tajno spominjala na tokijski ramen; ali nebrzdano eksperimentalni, kot teksturo kuskusa oponašajoča fino sekljana cvetača in dimljena šunka, ki sta z divjima aromama popolnoma (in popolnoma brez potrebe) na hard povozili nežnost sočnega piščančjega fileja. Ko ga v kuhinji žgejo mladci, je pač narobe, če je vse popeglano in ti tu in tam iz ust ne izleti kakšen dafaq?! Eden od teh je bil na good: dafaq dela huda inčunova aroma na čipsu iz tapioke? Aja, poudarja ribji okus role postrvi s peno slanega jogurta, bravo! Drugi je bil na bad: dafaq je ta preplozani, mehki, gobasti ocvrti krompirček ob čisto spodobnem hamburgerju? Smo mar na štacjonu leta 1983?!

Ampak splošni vtis je super, fajn, super! Upati je pač, da bodo študentje od tu odnesli razliko med hitrim bistrojskim kosilom in resno večerjo, se naučili, kje razkazovanje znanja in tehnik na krožniku preglasi osnovno idejo in čisti okus (namig: hrustljava svinjska potrebušina je bila super, malo manj hrustljava postrv s fižolovimi ibungami pa precej manj), da verjetnost zajebka raste z vsakim dodatnim gradnikom posamične jedi in da je treba prazne kozarce bodisi polniti bodisi odnašati z mize.

Sicer pa ja: narodu, ki ima tako dobro kuhajoče in strežoče mladenke in mladce, se pač ni treba bati za svetlo bodočnost.