Kapital žre svoje otroke

Leto 2016 naj bi bilo po mnenju, prevladujočem med ekonomisti, leto, ko naj bi si svetovno gospodarstvo popolnoma opomoglo od posledic krize, ki je izbruhnila jeseni 2008.

Nekaj časa se je ta napoved zdela pravilna. Ameriško in evropsko gospodarstvo sta ponovno začeli rasti, sicer po polžje, a vendarle. Stopnja brezposelnosti v ZDA se je do oktobra lani prepolovila, na vrhuncu krize je bila desetodstotna, oktobra lani samo še petodstotna, to je približno toliko, kolikor je znašala pred krizo. Kazalo je, da so se bogate države vendarle odlepile z dna. Nato je sledil januar 2016 – z velikim znižanjem vrednosti na delniških trgih.

Kaj je šlo narobe? Zakaj svetovno gospodarstvo še vedno tone? Je ključni krivec res Kitajska z občutno upočasnjeno rastjo, kot trdijo 'mainstreamovski' ekonomisti? Kitajska je nedvomno pomembna igralka v svetovnem gospodarstvu, vendar pa z njeno pomembnostjo ne gre pretiravati, pravi levičarski ekonomist Ha-Joon Chang, predavatelj na Univerzi v Cambridgeu. Delež Kitajske v svetovnem gospodarstvu je danes resda že 13-odstoten, vendar pa je delež ZDA, območja evra in Japonske skupaj skoraj polovičen. Ključno vlogo v svetovnem gospodarstvu ima še vedno bogati Zahod, predvsem ZDA. Težava je, da zahodna gospodarstva nikoli po letu 2008 niso stopila na pot resničnega okrevanja, v britanskem Guardianu piše Chang. »Zadnjih sedem let je bilo zapravljenih.« Gospodarsko okrevanje je zgolj utvara. Povprečna stopnja rasti se je v razvitih gospodarstvih po letu 2008 zmanjšala za več kot 54 odstotkov. Približno 44 milijonov ljudi je brezposelnih, to je 12 milijonov več kot leta 2007. Samo v štirih državah – Nemčiji, Kanadi, ZDA in na Švedskem – je dohodek na prebivalca danes višji, kot je bil v najboljšem obdobju pred krizo. Celo v Nemčiji, najuspešnejši med štirimi državami, je bila letna stopnja rasti dohodka na prebivalca od leta 2008 do 2015 pičla, komaj 0,8-odstotna, v ZDA pa je bila pol nižja, le 0,4-odstotna. »Zdaj pa to primerjajte z enoodstotno rastjo na Japonskem v obdobju tako imenovanih 'dveh izgubljenih desetletij' med letoma 1990 in 2010,« piše Chang. Japonska se kljub skrajnim denarnim in proračunskim ukrepom že več kot dve desetletji spoprijema z relativno stagnacijo, toda stopnje naložb in gospodarske rasti so kljub temu nizke. Zdaj gresta po japonski poti stagnacije tudi ameriško in evropsko gospodarstvo.

Po zadnjih napovedih bo gospodarska rast v ZDA v prvem četrtletju letošnjega leta samo enoodstotna, kar je veliko slabše od prvotnih napovedi. Res je, da se je brezposelnost v ZDA od izbruha krize leta 2008 do danes prepolovila, a pri zaposlovanju večinoma prevladujejo začasne zaposlitve, poleg tega se je veliko iskalcev zaposlitve umaknilo s trga delovne sile. Dobiček kar polovice največjih ameriških podjetij se zmanjšuje. Analitiki investicijske banke JP Morgan ocenjujejo, da se bodo podjetniški dobički v ZDA letos zmanjšali za deset odstotkov. V reviji Economist pišejo o dobi hibernacije, otopelosti in nedejavnosti. Zaradi stagnacije vse več ameriških podjetij namesto v razvoj in raziskave vlaga v nakup lastnih delnic. Računalniški velikan IBM je v zadnjem desetletju za nakup lastnih delnic porabil 121 milijonov dolarjev, dvakrat več, kot je v istem obdobju vložil v raziskave in razvoj. Enako počnejo trgovski velikan Walmart in še številna druga ameriška podjetja.

Gospodarska rast v ZDA in na območju evra je anemična, pri čemer še ta pičla rast skoraj v celoti temelji na napihnjenih borznih balonih. Japonska, ameriška, evropska in britanska centralna banka so finančne trge zalile z ogromno poceni denarja, ko so na veliko odkupovale državne in podjetniške obveznice. Centralni bankirji so računali, da bo šla vsa dodatna likvidnost v podjetja, ta bodo zato več vlagala, to bo spodbudilo gospodarsko rast, ta pa bo spodbudila rast cen (inflacijo). A načrt ni obrodil sadov. Večina dodatnega denarja se je namesto v proizvodnjo in nova delovna mesta prelila v vrednostne papirje – delnice in obveznice, to pa je ponovno napihnilo finančne balone in zasejalo seme nove krize. Denarna politika je pri spodbujanju izhoda iz sedanje depresije nemočna, s posredovanjem zgolj napihuje finančne in nepremičninske balone ter ustvarja nevzdržno velika tveganja. To, kar naj bi bilo zdravilo za krizo, je v resnici strup. Najbolj ironično pa je, da imajo največjo korist od tega »zdravila« najpremožnejši. Kreditno-bonitetna hiša Standard & Poor's v najnovejši študiji razkriva, da je britanska centralna banka s politiko zniževanja obrestnih mer in kvantitativnega sproščanja še povečala bogastvo zgornjih desetih odstotkov najpremožnejših in tako še stopnjevala neenakost. Leta 2008 je imelo zgornjih deset odstotkov najpremožnejših britanskih gospodinjstev 56 odstotkov finančnega premoženja, do leta 2014 ga je imelo že 65 odstotkov. Samo vprašanje je, kdaj bodo ponovno napihnjeni borzni in nepremičninski baloni počili. Na novo krizo kaže tudi to, da so vlagatelji začeli kopičiti tako imenovane obrambne delnice, tj. manj tvegane delnice, na primer delnice podjetij iz zdravstva.

Bo za izhod iz gospodarskega mrtvila res potrebno vojaško opustošenje ali pa bomo imeli to srečo, da se bo sedanja kriza rešila bolj humano?

Britanski marksistični ekonomist Michael Roberts, s pravim imenom Robert McKee, ki je bil pred upokojitvijo finančni analitik v londonskem Cityju, na blogu napoveduje, da nova svetovna finančna kriza lahko izbruhne že letos, najpozneje pa jo pričakuje do konca leta 2017. Pri tem se je treba zavedati, da bo izhod iz nove krize težji kot po letu 2008, saj so danes države bistveno bolj zadolžene kot pred sedmimi leti. To velja tudi za Slovenijo. Ob padcu ameriške investicijske banke Lehman Brothers septembra 2008 je naš javni dolg znašal le nekaj več kot 20 odstotkov BDP, zaradi česar so imele tedanje vlade na voljo manevrski prostor, da so z zadolževanjem blažile posledice recesije. Danes je javni dolg skoraj štirikrat tolikšen. To pomeni, da sedanja vlada nima rezerve, s katero bi ublažila učinke morebitne nove recesije.

Mrtvi tek

Zakaj zdravilo, ki so ga predpisale centralne banke, ne učinkuje? Zakaj smo se znašli v obdobju »dolge depresije« – kot pravi Michael Roberts. Od vseh razlag se zdi še najlogičnejša tista, ki se opira na tako imenovani »zakon tendenčnega zniževanja profitne stopnje«. Gre za zakon, ki ga je Karl Marx razvil v tretjem zvezku Kapitala in ga je po njegovi smrti objavil Friedrich Engels. Marxova izvirna misel gre takole: ker je v kapitalizmu večina družbene proizvodnje v rokah zasebnih lastnikov kapitala, ki tekmujejo drug z drugim na konkurenčnih trgih, gospodarsko rast določajo predvsem odločitve teh zasebnih lastnikov. Ker so ti v odnosu medsebojne tržne konkurence, morajo biti njihove investicijske odločitve ekonomsko preudarne – biti morajo takšne, da se z njimi ne približajo bankrotu. Glavna strategija zasebnih lastnikov bo torej načeloma ta, da si z naložbami pridobijo čim več profita, s katerim lahko nato povečajo obseg naložb, si zagotovijo večji tržni delež in se na splošno gospodarsko širijo. Tako si zagotovijo obstoj na trgu, kjer jim sicer preti ekonomski propad oziroma prevzem. Marx je zato sklepal, da dobičkonosnost posameznega zasebnega lastnika, to je njegova individualna profitna mera, tega navadno vodi pri investicijskih odločitvah. Zasebni lastniki načeloma vlagajo, če je njihova trenutna dobičkonosnost zdrava in če hkrati pričakujejo, da bo tudi naslednja naložba dobičkonosna. »To pomeni, da če se dobičkonosnost zmanjšuje, se slej ko prej začnejo upočasnjevati ali celo ustavljati tudi naložbe zasebnih lastnikov in z njimi gospodarska rast,« razlaga sociolog dr. Tibor Rutar, član programskega odbora Inštituta za delavske študije. »Marxova ideja je bila seveda radikalnejša od tega, da dobičkonosnost vodi zasebne lastnike pri investicijskih odločitvah. Trdil je, da normalno delovanje kapitalistične tržne konkurence samo po sebi vsebuje seme gospodarskih kriz.«

Boštjan Remic, prav tako z Inštituta za delavske študije, vidi sliko širše: »Dejstvo je, da je ključni problem pri oživitvi gospodarske rasti pomanjkanje investicij, predvsem zasebnih. Drugače od ekonomistov Paula Krugmana in Larryja Summersa, ki se osredotočata na premajhno povpraševanje, zagovorniki zakona o zniževanju profitne stopnje pozornost usmerjajo na ključno kategorijo kapitalizma – profit. Investicij ni, ker je dobičkonosnost kapitala premajhna. Dobičkonosnost pa je premajhna, ker zadnja kriza ni dovolj pocenila kapitala – strojev in tehnologije, pa tudi plačila za delovno silo.«

Praksa bolj pritrjuje marksistom kot pa keynesijancem, kajti kljub ogromnim količinam denarja, ki ga centralne banke spuščajo v sistem, naložb kar noče biti. »Zato evropska komisija pripravlja t. i. Junckerjev sklad, to je shemo za subvencioniranje zasebnih investicij, ker bi bile te same po sebi premalo donosne,« pojasnjuje sociolog Marko Kržan iz Združene levice. In dodaja: »Seveda lahko rečemo, da so pričakovani profiti nizki zaradi premajhnega povpraševanja, a ekonomisti, ki to pravijo, na primer Joseph Stiglitz, tega primanjkljaja povpraševanja nikoli natančno ne določijo.«

V razmerah stagnacije in depresije sta denarna in proračunska politika impotentni, saj dobičkonosnosti ne zvišujeta, z napihovanjem dolžniškega balona jo lahko celo znižujeta.

Marx pravi, da zasebni lastniki v lovu na dobiček zvišujejo produktivnost dela in relativno gledano izrivajo delovno silo iz proizvodnje in povečujejo delež konstantnega kapitala, to je strojev, orodij, tovarn, s čimer na kratki rok zvišajo individualno profitno mero, na dolgi rok, ko tudi konkurentom uspe uvesti tehnološke inovacije in povečajo produktivnost dela, pa pravzaprav znižajo splošno profitno mero. Seveda se vse to ne zgodi tako preprosto, kot smo opisali.

Obstajajo tudi nasprotne usmeritve: tehnologija se poceni, prav tako izdelki, ki jih delavci potrebujejo za obnavljanje svoje delovne sile, s tem pa se razmerje med novoustvarjenim profitom in vloženo vrednostjo preveša v prid profita in tako zvišuje profitno stopnjo. Vendar sodobne empirične razi-

skave precej jasno kažejo, da se je po drugi svetovni vojni – vsaj kar zadeva ameriško gospodarstvo – dobičkonosnost dejansko postopoma spustila na zelo nizko raven. »Obdobju dolgega razcveta po drugi svetovni vojni, ki je temeljil na visoki profitni meri, je sledilo obdobje resnih recesij v sedemdesetih in osemdesetih letih, nato pa so dejstvo, da se profitna mera ni nikoli resno obnovila, prekrili finančni baloni, nižanje stopenj davka na kapital in zadolževanje, ki so umetno napihovali dobičkonosnost. To finančno prekrivanje nizke splošne profitne mere se je moralo prej ali slej končati in se tudi je, leta 2008, ko je izbruhnila gospodarska kriza, ki se je nato prelila v sekularno stagnacijo,« pravi Rutar.

Michael Roberts trdi, da je profitna stopnja v ZDA že od konca šestdesetih let izpostavljena dolgoročnemu zniževanju. V osemdesetih letih se je sicer uveljavila kratkoročna rast profitne stopnje, toda trajala je samo do devetdesetih let in nikoli ni dosegla tako visokih stopenj kot v povojnem obdobju. Nato pa se je profitna stopnja od sredine devetdesetih let spet začela zniževati. Zaradi delovanja nekaterih nasprotnih usmeritev se je začetek krize postavil v leto 2008, ko zaradi vse nižje dobičkonosnosti ni bilo več mogoče vzdrževati ogromnega bremena dolga oziroma fiktivnega kapitala, prav to breme pa po Robertsovi razlagi preprečuje obnovitev profitne stopnje, saj je bilo razvrednotenje premalo intenzivno za ponoven zagon naložb.

»S trendom zniževanja profitne stopnje si lahko razložimo, zakaj so stopnje investicij in gospodarske rasti v ZDA po sedemdesetih letih v primerjavi s povojnim obdobjem tako nizke, zakaj sta za to obdobje značilna tolikšna rast finančnega sektorja in ogromen porast dolga v zasebnem sektorju, pa tudi, zakaj so finančne krize vedno pogostejše,« pravi Sašo Furlan, član Inštituta za delavske študije in doktorski študent filozofije na Filozofski fakulteti.

Furlan sicer v profitni stopnji ne vidi vzroka posameznih kriz. »Neposredne vzroke kriz je po navadi treba iskati v finančnem sektorju. Lahko pa nam dinamika zniževanja profitne stopnje pomaga razumeti, od kod dolgoročni trendi stagnacije gospodarstva.« Poglejmo na primeru ZDA. »Neposredni vzroki gospodarske krize, ki je izbruhnila leta 2008, so v finančnem sektorju. Pri tem moramo upoštevati porast tveganih praks posojanja na trgu hipotekarnih posojil, listninjenja posojil, rast dolga gospodinjstev, rast finančnih vzvodov, znižanje kapitalskih zahtev ... Nam pa gibanje profitne stopnje v ZDA pomaga razložiti, zakaj so zlasti od sedemdesetih let v primerjavi s povojnim obdobjem stopnje gospodarske rasti precej nižje, finančne krize pa veliko pogostejše,« pravi Furlan.

Reševanje kapitalizma bo pogojeno z dodatnimi recesijami in nižanjem življenjske ravni večine prebivalstva.

Ekonomist dr. Jože Mencinger, raziskovalec na inštitutu EIPF, ponuja nekoliko drugačno razlago, za katero sam pravi, da je preplet marksističnih in keynesijanskih pogledov. Po njegovem je sedanja kriza, ki je le na pol končana, predvsem kriza presežne ponudbe oziroma premajhnega povpraševanja. Nastajala je dolgo in je povezana z globalizacijo. »Že nekaj desetletij se kažejo spremembe v razdelitvi dohodkov med delom in kapitalom na škodo dela – delež tega se je od leta 1980 do krize EU zmanjšal s 75 na 68 odstotkov. To je spremljala selitev proizvodnje v dežele z nizko ceno delovne sile, kar je zadrževalo rast plač in dohodkov zaposlenih ter obenem prineslo poplavo poceni produktov. Povpraševanje je bilo mogoče vzdrževati le s krediti. Ameriški ekonomist Hyman Minsky je pred dobrimi štirimi desetletji dokazoval, da so krize vgrajene v sistem kreditiranja in zato neizogibne. Prav veliko privržencev takrat ni dobil. Ekonomska veda je trdno verjela v vsemogočnost trga, deregulacijo in ustvarjanje bogastva s finančnim poglabljanjem. Pri takratnem gospodarjenju pa tudi ni bilo potrebnega veliko kreditiranja, večina kreditojemalcev je s krediti le dopolnjevala lastna sredstva. Ko je Minsky predstavil svoj model, je vrednost kreditov v ZDA menda znašala tri tisoč milijard dolarjev, zdaj znaša 56 tisoč milijard dolarjev. Drugje ni nič drugače.« Mejno razmerje med rastjo BDP in rastjo posojil se hitro zmanjšuje, spreminja pa se tudi povprečno razmerje med posojili in BDP. Leta 2010 se je razmerje med posojili in BDP v EU približalo dve, na Irskem 3,9, na Cipru 4,3. V nekdanjih socialističnih gospodarstvih je podpovprečno, vendar hitro raste. V Sloveniji so posojila gospodarstvu in prebivalstvu še leta 1997 znašala samo 25 odstotkov BDP, do leta 2010 pa so se povečala na 85 odstotkov. »Takšen razmah kreditiranja sta omogočili dve instituciji: le delno pokritje kreditov, ki je bankam omogočilo dobičkonosno uporabo depozitov, ter centralna banka, ki je kot posojilodajalec v sili povečala zaupanje v delovanje sistema. Obe ostajata ključni sestavini sodobnega gospodarstva. A obe prinašata tudi nestabilnost in krize,« pravi Mencinger. »Razlog je preprost: krediti, ki so dopolnjevali lastna sredstva, so imeli donose, ki so bili blizu donosom, kakršne je prinašala investicija oziroma z njo ustvarjena rast, na ravni gospodarstva pa donose blizu realni obrestni meri. Toda oboji, kreditodajalci in kreditojemalci, zahtevajo donosnost, ki bi bila višja, to pa je mogoče le z najemanjem in dajanjem novih in novih kreditov. Entropija kreditov, to je njihova nesposobnost ustvariti gospodarsko rast, je splošna. Gospodarstva za enako gospodarsko rast potrebujejo vse več kreditov, vsak nov evro kredita je šibkejši od prejšnjega. Krediti so namreč vse manj namenjeni rasti BDP in vse bolj vračanju dospelih kreditov in graditvi Ponzijevih shem.« Minsky je v model vgradil cikličnost, obdobjem visoke gospodarske rasti in zadolževanja naj bi sledila obdobja gospodarskih kriz in razdolževanja, a zdi se, da je podcenil dolgoročno rast posojil. »V času kriz se sicer krediti in razdolževanje res zmanjšujejo, a to zmanjševanje je skromno in nepopolno, razmerje med krediti in BDP se tudi v obdobju kriz ne zmanjša. Vsako ustavljanje rasti kreditov takoj okrepi kreditni krč, ki ga je ustvarila kreditna zasvojenost pred tem. Da bi preprečili gospodarski zlom, se zato zmeraj znova vračamo v enak sistem, čeprav vemo, da je najemanje novih kreditov namenjeno le še odplačevanju starih oziroma plačevanju obresti, s tem pa se sistem približuje sesutju,« pojasnjuje Mencinger.

Kako iz otopelosti?

Če se strinjamo z marksističnim pogledom, da globoke gospodarske krize v kapitalizmu nastajajo zaradi normalnega delovanja tržne konkurence, ne pa zaradi političnega posredovanja, pohlepa ali naravnih nezgod, ali sta potemtakem proračunska in denarna politika sploh lahko učinkoviti orodji za odpravljanje kriz? »Gotovo lahko s proračunsko in denarno politiko za nekaj časa zakasnimo krizo in gotovo lahko prerazporedimo ekonomska sredstva tako, da jih je več v rokah delovnih ljudi,« pravi Rutar. »Ne moremo pa z rabo teh dveh orodij spremeniti dejstva, da je splošna profitna mera nizka in da se bo organska gospodarska rast ponovno začela šele, ko se bo zvišala dobičkonosnost in bodo zasebni lastniki povečali investicije.« V razmerah stagnacije sta denarna in proračunska politika vsaj na kratki in srednji rok impotentni, saj profitne mere ne zvišujeta, z napihovanjem dolžniškega balona jo lahko celo znižujeta – to se dogaja zdaj.

Edina organska pot iz globoke krize je potemtakem obnovitev dobičkonosnosti v realnem gospodarstvu. In kako naj bi to dosegli? »To se lahko zgodi s katastrofalno svetovno vojno ali pa z ogromno bankroti, fizičnim in finančnim uničenjem obstoječega kapitala, znižanjem stroškov dela in varčevalnimi ukrepi, kar se je deloma že zgodilo. Je pa to seveda pogubno za delavstvo,« pravi Rutar.

»Zadnja velika kriza kapitalizma, tista medvojna, se je rešila z vojaškim opustošenjem, ko je bilo treba obnoviti celotno Evropo in še kakšen del sveta, po svetu pa je bilo treba razširiti tudi tehnologije, kot sta avtomobil in televizija,« dodaja politolog Rok Kogej, tudi član Inštituta za delavske študije. »Če bomo imeli srečo, se bo sedanja kriza rešila bolj humano.« Ena od možnosti bi bilo zmanjšanje svetovnega dolga z višjo obdavčitvijo visokih dohodkov, velikega premoženja in neproduktivne gospodarske dejavnosti. Druga možnost so javna vlaganja v nove tehnologije, denimo v zeleno energijo, kar po novem zagovarjajo celo nekateri bolj razsvetljeni kapitalisti, kot je Bill Gates, ustanovitelj Microsofta.

Kapitalizem ne bo izginil kar sam od sebe. Kapitalizem se ne more izpeti, treba ga je izpeti.

Lahkih rešitev za izhod iz sedanjega gospodarskega mrtvila ni. »Tako kot po drugi svetovni vojni so tudi danes razmere za vnovično konjunkturo lahko vzpostavljene le z barbarskimi sredstvi,« je prepričan Sašo Furlan. »Samo če bomo doživeli dovolj veliko uničenje oziroma pocenitev kapitala in delovne sile, se bo lahko zvišala profitna stopnja, s tem pa se bodo povečale investicije in gospodarska rast. To pomeni, da bo reševanje kapitalizma pogojeno z dodatnimi recesijami in nižanjem življenjske ravni večine prebivalstva.«

Ameriški marksistični teoretik in filozof Paul Mattick Jr., vodja oddelka za filozofijo na Univerzi Adelphi v New Yorku, v knjigi Vse po starem: gospodarska kriza in polom kapitalizma opozarja: »Če bo kapitalizem prepuščen sam sebi, si lahko od njega obetamo desetletja gospodarskih težav z vse hujšimi napadi na zaslužek in delovne razmere tistih, ki bodo imeli srečo, da bodo ostali mezdni delavci, valove bankrotov in prestrukturiranj za kapitalistične firme ter vse hujša nasprotja med gospodarskimi subjekti in državami glede tega, kdo bo za vse to plačal.«

Bomo šli le še iz krize v krizo do končne velike krize ali pa vendarle obstajajo rešitve, ki bi nas potegnile iz depresije? Keynesijanci rešitev vidijo v večjem trošenju države, s čimer bi spodbuditi povpraševanje potrošnikov. Ena od mogočih rešitev je zmerna rast plač, druga je učinkovita usmeritev javnih sredstev v strateške naložbe, denimo v cestno in železniško infrastrukturo. Država bi te naložbe lahko financirala z izdajo dolgoročnih obveznic, kajti obrestne mere so danes rekordno nizke in bodo, kot kaže, na tej ravni ostale še vsaj desetletje, pravi ekonomist Jože P. Damijan. Skratka, zgolj s pravilno razporeditvijo sredstev bi bilo mogoče doseči rast in optimizem. Pa je res tako preprosto?

Paul Mattick Jr. je prepričan, da trošenje države ne more rešiti vprašanja depresije, ker težava ni v premajhnem povpraševanju potrošnikov, temveč v tem, da profit ne zadostuje za širitev podjetij. »Država lahko težave začasno odloži s tem, da finančnim in drugim podjetjem priskrbi denar, ki ga potrebujejo za nadaljnje poslovanje. Prav tako lahko, vsaj kratkoročno, ublaži trpljenje, ki ga povzroča depresija, s tem ko zagotavlja službe ali denar ljudem, ki nimajo dela, ali gradi infrastrukturo, ki bo koristila prihodnji profitabilni industriji. Drugače pa lahko država kapitalističnemu gospodarskemu sistemu pomaga le tako, da, kot je ironično pripomnil Martin Jänicke, odigra vlogo grešnega kozla,« piše Mattick Jr. Enako meni Michael Roberts: »Ni dvoma, da je manjkajoče zasebne investicije mogoče nadomestiti s povečanimi javnimi investicijami. Toda treba je vedeti, da vlade ne bodo pripravljene podpreti javnih investicij, če bo to pomenilo višjo obdavčitev korporacij in s tem njihovo še nižjo dobičkonosnost.« Spomnimo se samo, kako hitro se je slovenski minister za finance Dušan Mramor uklonil pritiskom gospodarstvenikov in umaknil predlog mini davčne reforme, ki je predvidevala višjo obdavčitev kapitalskih dobičkov in odpravo nekaterih olajšav pri davku na dobiček podjetij.

Edina organska pot iz globoke krize, kot je sedanja, je obnovitev dobičkonosnosti v realnem gospodarstvu.

Iz kapitalizma v ... kaj?

Obstaja še ena pot: nadomestitev kapitalističnih lastninskih odnosov z bolj skupnostnimi, socialističnimi. Vendar tudi ta pot ni tako preprosta, kot se morda zdi. Kapitalizem ne bo izginil kar sam od sebe. »Kapitalizem se ne more izpeti, treba ga je izpeti,« pravi Remic.

»V splošnem imamo dva načina ukrepanja, kapitalističnega in socialističnega,« razmišlja Kogej. »Kapitalistični način je 'kreativno uničenje', kjer krizi pustimo, da odplakne manj donosna in prezadolžena podjetja in banke, in kjer znižamo raven delavskih in socialnih pravic ter prenovimo davčni sistem v korist kapitala. S tem bi resda zvišali profitno stopnjo v gospodarstvu, bi pa to seveda povzročilo tudi človeško in ekonomsko škodo nesprejemljivih razsežnosti. Socialistični način pa se profitnemu motivu ne bi podredil, ampak bi ga zamenjal z racionalnim in demokratičnim ekonomskim planiranjem ter z uvajanjem samoupravljanja na vseh družbenih ravneh. Tudi to bi obnovilo gospodarsko dejavnost, a bi jo hkrati podredilo drugim, neekonomskim ali vsaj ekonomsko manj želenim ciljem, kot so odprava razrednega, spolnega in drugega podrejanja ter skrb za vsestranski razvoj ljudi in varstvo okolja.« Kaj to konkretno pomeni? »Predvsem bi bilo treba prevzeti lastniški in upravljavski nadzor nad sistemskimi bankami ter ključnimi investitorji v gospodarstvu in državi. Drugič, investicijsko politiko bi bilo treba umestiti v širšo, demokratično oblikovano in nadzorovano industrijsko politiko, usmerjeno v polno zaposlenost, tehnološki napredek in varovanje okolja. Tretjič, davčni sistem bi morali prenoviti tako, da bi dohodke in premoženje prerazdelil pravičneje – od najbogatejših k revnejšim, od kapitala k delu – s čimer bi spodbudili domačo porabo. Četrtič, socialno državo in javne storitve bi morali razširiti in prenoviti tako, da bi vsem jamčili spodobno kakovost življenja, odpraviti bi morali konkurenco in podjetništvo, kjer je takšna logika škodljiva – za začetek v javnem zdravstvu, šolstvu, kulturi, prometu in medijih, ter spodbujati splošen človeški napredek.«

Gospodarska rast v ZDA in na območju evra je anemična, pa še ta pičla rast skoraj v celoti temelji na napihnjenih finančnih balonih.

Kapitalizem bo odpravljen tam, kjer se je zgodovinsko začel, je prepričan Marko Kržan iz Združene levice. »Začel pa se ni v industriji oziroma znotraj podjetja, ampak v trgovini in mednarodnih financah in predvsem s trgom kapitala.« Napredne politične sile bodo morale posamezne države ali skupine držav najprej odtrgati od kapitala. »Bolj ko bo to doseženo, manj se bo ekonomska aktivnost ravnala po kapitalističnih normah rentabilnosti. Že danes je večina infrastrukturnih projektov, da ne govorimo o socialni državi, investicij takšnega tipa, da nimajo zveze z rentabilnostjo, ampak z družbenimi koristmi. V Veliki Britaniji bodo jedrske elektrarne gradila 'zasebna' podjetja, vendar jim bo vlada zagotovila donose za več desetletij vnaprej, se pravi, da je aktivni dejavnik v resnici država, ne pa trg. Razlastitev bo le formalnost. Politično organizirani delovni ljudje bodo podržavili podjetja, zato da jih bodo racionalno upravljali v splošno korist, ne zato, da bi postala zasebna lastnina izoliranih skupin delavcev, ki bi konkurirali drugim podjetjem, nazadnje pa bi jih spet požrl kapitalistični sistem.« Rešitev je torej v delavskem upravljanju, kajti šele to lahko odpravi razliko med delom in kapitalom, meni Kržan.

Kaj lahko stori država

Čeprav se zdi, da je država v sedanjem položaju nemočna, to ni povsem točno. Še vedno lahko učinkovito posreduje, je prepričan Boštjan Remic. »Ključne so javne investicije, predvsem z vidika tehnološkega napredka, ki je ključen za kapitalistično rast. To v izvrstni knjigi Podjetniška država (The Entrepreneurial State) pokaže ekonomistka Mariana Mazzucato – razvoj po drugi svetovni vojni je temeljil na državnih subvencijah ali neposrednih vlaganjih v raziskave in razvoj, tipičen primer je vojaškoindustrijski kompleks ZDA. Z vidika sedanje krize in prihajajočega zloma bi to lahko bil pomemben dejavnik, ki bi lahko preobrazil produkcijske procese in s tem pripeljal do nove rasti.« Razlastitev in planski mehanizmi v kapitalizmu niso nepredstavljiv eksces, ampak dejstvo, je prepričan Remic. »Nacionalizacije so v zadnji krizi dosegle vrtoglave razsežnosti. Navsezadnje je ključni del bančnega sistema v Sloveniji v rokah države. Zato je bistveno vprašanje upravljanja – kapitalistična načela bi morali nadomestiti demokratični mehanizmi, ki bi zagotavljali uresničevanje interesov širše družbe.«