Dvojni obraz katoliške cerkve

Zadnje mesece se v Evropi brez dvoma dogajajo velike spremembe. V Siriji, na Bližnjem vzhodu in v njegovi okolici ljudje bežijo pred vojno, revščino. Marsikdo na poti umre, veliko družin je razbitih, ogromno je pretresljivih zgodb. Politika, evropska in slovenska, na beg pred trpljenjem ne zna najti odgovora. Ali pa ga noče. Z drugimi besedami, ni samo v Siriji razpadla država, družba solidarnosti in socialne pravičnosti je zaradi prihoda dobrega milijona beguncev razpadala tudi v Evropi. Pravzaprav razpada že desetletje, izgubljeni in deportirani begunci so razkrili, da je velik del Evropske unije sebična tvorba državnih skupnosti, ki moč izkoriščajo za uveljavitev interesov vsake države, politika, kapitala posebej. Kako drugače razumeti nameren obračun z Grčijo? Kako drugače razumeti, da se je za reševanje bank bogatih evropskih držav našel takšen ali drugačen finančni mehanizem, v imenu pomoči soljudem pa se zapirajo meje?

Kadar države ne delujejo, se v družbi vzpostavijo vzporedni mehanizmi solidarnosti, pomagajo družina, prijatelji, nevladne organizacije. Ko so begunci začeli prehajati Slovenijo, so omahujočo, zmedeno državo nadomestili humanitarci, prostovoljci, različna karitativna združenja. Razdeljevali so hrano, oblačila, ljudem na poti so stisnili roko. Prišli so Rdeči križ, Karitas, Unicef, Adra (država pa se je raje ukvarjala z organiziranjem vlakov in postavljanjem žičnate ograje). Pojaviti bi se morala tudi največja verska skupnost v Sloveniji, katoliška cerkev. Prihod beguncev je namreč najboljša priložnost, da pokaže, da je »obče koristna ustanova«, da ima status, kakršnega so ji nekoč priznali slovenski ustavni sodniki.

Je cerkvi to uspelo, je bila v času prihoda beguncev dovolj družbeno koristna? Bodimo natančni. Nekatere župnije so objavljale pozive za zbiranje pomoči, nediskriminatorno, za Karitas in za druge organizacije, iz cerkve so prihajali prostovoljci, tuje izpostave Karitasa so v Slovenijo pošiljale mobilne postelje, spalne vreče, odeje, hrano. Župniki so farane pozivali, naj pomagajo, mariborski nadškof in metropolit Alojz Cvikl pa je že septembra zapisal, naj ljudje pomagajo beguncem, in dodal, da se »za razumevanje, pripravljenost za pomoč in odprto srce zahvaljuje in naj vam Gospod obilno povrne s svojimi večnostnimi darovi in blagoslovom«. Ampak dobrohotnosti navkljub, to je pravzaprav vloga verskih skupnosti, njihovo poslanstvo na svetu, njihov splošni položaj, cerkev pomaga ljudem, osmišlja občestvo, ga povezuje z onstranstvom. Hvaliti cerkev, ker je dobrodelna, je brez pomena. Za občo koristnost bi morala storiti veliko več.

Na prvi pogled to tudi dela. Papež Frančišek v frančiškanski človekoljubnosti poziva ljudi, naj pomagajo, vsaka župnija naj bi sprejela begunske družine. »Zdi se, da sedanji migracijski val spodkopava temelje tistega humanističnega duha, ki ga Evropa od vedno ljubi in brani,« je dejal pred mesecem. »Evropa ima ob pomoči svoje pomembne kulturne in verske dediščine sredstva za ohranitev osrednjega človekovega mesta in za vzpostavitev pravega ravnovesja med dvojno moralno dolžnostjo: varovati pravice državljanov in zagotoviti pomoč in sprejem migrantom.«

»Papež pogosto izreka širokosrčna, všečna mnenja, številni škofi krajevnih cerkva pa si dovoljujejo izražanje ekscesno ozkosrčnih mnenj o različnih drugačnostih.«

Nekaj je seveda papež, nekaj drugega pa lokalni škofi. Sociolog religije dr. Marjan Smrke na dvojni obraz, na razcepljeni jezik opozarja že vrsto let. »Katoliška cerkev je strukturiran subjekt, ki ima tako rekoč svoj ’nadjaz’ in svoje ’ono’. Papež pogosto izreka širokosrčna, všečna mnenja, številni škofi krajevnih cerkva pa si dovoljujejo izražanje ekscesno ozkosrčnih mnenj o različnih drugačnostih. Tretji, ki morda prevladujejo, so vmes. Kot da gre za dopolnjevanje, ki naj ustreže vsakemu okusu, hkrati pa zbuja vtis, da je institucija branik humanosti. Papež sicer reče: ’Kdo sem, da bi sodil’ (glede homoseksualnosti), njegov najbližji sodelavec tajnik Parolin pa duhovnika Krzysztofa Charamso, ko prizna homoseksualnost, nemudoma vrže iz službe. Razcepljen se zdi celo sam papež: po eni strani ne bi sodil, po drugi strani pa je posegel v tozadevno referendumsko kampanjo v Sloveniji.« Parolin se je med tridnevnim obiskom res ustavil tudi v sprejemnem centru v Dobovi in tam govoril o solidarnosti in pomoči bratom in sestram, postavil se je v vlogo moralnega razsodnika. Naivnim opazovalcem dogajanja v begunskem centru se je seveda zdelo, da katoliška cerkev v celoti stoji za humanitarno obravnavo beguncev, v resnici pa je to strukturirana organizacija, v kateri so mnenja posameznih članov različna. Tipičen primer drugačne, protipapeške usmeritve so besede prekmurskega nadškofa Petra Štumpfa, ki je jeseni svaril pred islamizacijo Evrope. »Migranti se bodo na koncu ustavili pri nas, tukaj zaživeli v vsem, kar nam bodo vsiljevali – od verskih do povsem nam nesprejemljivih življenjskih navad,« je zapisal in dodal, da dobrodelnost do tistih, ki bi radi uničili krščanstvo, vodi v samouničenje.

Ta dvojnost se je zelo dobro videla tudi med kardinalovim obiskom v sprejemnem centru. Ko se je kardinal, narejeno ali pač ne, spustil z visokega položaja papeževega zaupnika in se med vnaprej pripravljenim protokolarnim obiskom nepričakovano dolgo zadržal v pogovoru s predstavniki humanitarnih organizacij, so se ti vljudnostni, morebiti tudi iskreni pogovori slovenskim škofom zdeli nenavadni, kot da bi se kardinal pogovarjal preveč in predolgo. Kar je povsem logično, novomeški škof Glavan se pred meseci, ko je prvič obiskal Dobovo, z begunci ni neposredno srečal, obkrožen s predstavniki Karitasa je šel mirno mimo kolone beguncev z otroki, se je pa zato v sprejemnem centru pozanimal, kako delata vojska in civilna zaščita.

Zakaj je Glavan hladen, ni težko ugotoviti. Med kardinalovim obiskom je dejal, da moramo sicer »sprejeti tiste, ki so v stiski«, a je v isti sapi dodal, »da bi bilo treba ločiti migrante in begunce; tiste, ki zares nimajo strehe nad glavo, od tistih, ki izrabljajo to stisko za veliki eksodus iz revnih dežel«. Seveda gre za heterogeno skupino, a besede visokega cerkvenega predstavnika, da nekateri iz množice izkoriščajo trpljenje drugih, so a priori politične, vnaprej segregirajo in kriminalizirajo. Ali kot je pred meseci v Mladini zapisal sociolog dr. Jože Vogrinec. »Ekonomski migranti so predmet čezmernega političnega zatiranja, politični begunci so predmet čezmernega izkoriščanja. V družbeni realnosti statusa prehajata drug v drugega.«

Pojav dvojnosti v cerkvi sicer ni nič novega. Med drugim izhaja iz velikosti pojava in razporejenosti vernikov po različnih družbenih slojih. Smrke recimo razlaga, da so po njegovi lanski raziskavi slovenski verniki nadpovprečno privrženi ekonomskim in družbenim vrednotam, ki jih lahko pogojno štejemo za »socialistične«, vsekakor pa za protineoliberalne. »Na ravni politike je ravno nasprotno: številni v cerkvenem vrhu podpirajo politične stranke, ki zagovarjajo neoliberalne ukrepe, politične stranke, ki se štejejo za branik krščanskih vrednot, pa so nadpovprečno neoliberalno naravnane.«

»Svež veter je zapihal v Vatikanu, prav bi bilo, da bi svež veter zapihal tudi pri nas.«

Ni veliko presenečenje, da lokalni škofi razmišljajo provincialno. Zato imajo zgodovinske in čisto praktične razloge. »Mantra slovenske cerkve je, da islam ogroža krščansko Evropo, nekateri gredo celo dlje in govorijo o specialni vojni, v kateri naj bi nas nekateri načrtno preplavljali z množicami muslimanskih beguncev. Razlika med Slovenijo in Vatikanom bi težko bila očitnejša. Ne prvič,« pravi preučevalec religij dr. Aleš Črnič. »Nekoč se je zdelo, da slovenski škofi fundamentalistično vztrajajo na poti Vatikana, sedaj je drugače. Ko je prišel novi papež, je postalo očitno, da ni šlo toliko za sledenje vrhovni avtoriteti, pač pa predvsem za zavestno vsebinsko predkoncilsko orientacijo. To se je po svoje pokazalo tudi v presenetljivo dolgem času, ki so ga v Vatikanu potrebovali za zamenjavo nadškofov.« In zakaj je trajalo tako dolgo? »Kaže, da tako rekoč celotno vodstveno piramido slovenske katoliške cerkve zaseda monolitna skupina predmodernih konservativcev, ki v zadnjih dveh desetletjih vanjo niso pripustili prav nikogar, ki ne sodi v njihov ideološki krog, zato Sveti sedež preprosto ni našel kompetentnih in dovolj izkušenih kadrov, ki bi ideološko ustrezali novemu vetru na vrhu. Tako danes iz Vatikana katoliške župnije pozivajo, naj sprejemajo begunce, slovenski škofi pa strašijo z islamizacijo in zaplotniško ter politikantsko preračunljivo vztrajajo pri izključevalnem nacionalizmu skupaj s politično desnico, daleč najbolj s SDS.« Tako recimo Ivan Štuhec, teolog in podpredsednik Zbora za republiko, na javnih tribunah opozarja na probleme džihada in fundamentalizma, na istih tribunah pa nastopa Janša in govori, da je solidarnost do beguncev politična paradigma, za katero se skriva želja po uvozu novih volivcev.

Je torej cerkev s svojo dejavnostjo, kar zadeva begunce, upravičila podeljeni ji status družbeno koristne organizacije, četudi, to je vseeno treba pripisati, verske skupnosti same po sebi seveda ne morejo biti koristne, družbeno koristne so lahko le dejavnosti, ki jih opravljajo? Veliko vernikov je gotovo iskreno pomagalo, vrh pa ne, prej velja nasprotno. Ali kot bi dejal neki slovenski duhovnik: »Jezus je rekel, da so vsi ljudje božji otroci. Tudi ljudje, ki prihajajo k nam, so. Svež veter je zapihal v Vatikanu, prav bi bilo, da bi svež veter zapihal tudi pri nas.«