Gangnam Style

Zadnje čase sem v zelo senzibilnem obdobju-čisto verjetno je, da me zezajo hormoni. V družini sestra velja za odličnega intelektualnega pisca vsebin, pa sem se kljub svojem pomanjkanju samozavesti na tem področju odločila, da ta članek pa res komentiram oziroma si ne prislužujem te časti, da ga prekomentiram (kdo pa sem jaz ?!?), vendar le podprem pisca (N"Toko) in revijo Mladina, ki me posredno od staršev spremlja že od malih nog. Nerodno mi je, da sem ta članek zasledila šele zdaj (kot vem, je bil objavljen leta 2014).

K bistvu - kot že omenjeno, sem v nekem čudnem čustvenem obdobju in se mi je zgodilo, da sem ob branju tega članka neverjetno bridko zajokala.. Ravno med pisanjem neke pomembne dokumentacije za službo, ko sem si želela zbistriti glavo s pametno vsebino.

Vse napisano je še kako res. Joj, preveč res. Ker sem si uspela v svojem življenju nakopati kar nekaj prijateljev in po težkih mukah kakih tudi znebiti, sem videla in na žalost še kdaj vidim neprimerno obnašanje svoje generacije. Kot študentka sem delala v trgovini z nakitom, ljudje so se vedli korektno, dokler niso imeli slabega dne. V vsej svoji naivnosti sem to pripisovala le svojim letom - da sem toliko mlajša, da jim ne predstavljam nekega pomembnega člena, da jih ne morem razumeti. Vendar ko se zdaj spominjam za nazaj- na Gimnaziji se z mano nikoli niso družili najbolj "kul" sovrstniki, vendar najbolj nori, tako kot jaz. In čeprav je to v puberteti težko razumeti, se dolgo sprašuješ zakaj, sem zdaj hvaležna za njihovo nezainteresiranost, ker je moje življenje peljalo v drugo smer. Najboljšo smer.

Splet okoliščin, da sem študirala veterino. Zdaj me večina ljudi vpraša, zakaj zaboga sem študirala to veterino, če ne delam z živalmi. Pa Vam povem, da bi jo študirala znova in znova in znova. Zakaj? Ker sem spoznala najboljše ljudi, največje prostovoljce, ki besede škrtost ne poznajo, ki se ne obremenjujejo s svojim videzom in še in še.. Ko potegnem črto,ugotovim,da jih večina ni bila iz Ljubljane,so morali že od malih nog doma pomagati nekje tam na njivah v Prekmurju, medtem ko sem jaz pila kavo v Randevuju in koktejle v Globalu. Hmmm, kako sem mislila, da sem med najbolj pomembnimi, pa sem potrebovala kar nekaj let, da sem se dvignila! na nivo mojih soveterinarjev. Nikoli pa nisem bila žaljiva do nikogar - nobenega taksista, z varnostniki v lokalih smo bili bestiči, natakarjem sem vedno pomagala, da so lažje položili stvari na mizo. Ključ tega - normalnega vedenja pa je predvsem v VZGOJI. Starši so bili vedno nadvse spoštljivi do vseh ljudi, ne glede na status, kulturo,.. in v najbolj občutljivih letih se dovzetni (normalni) od staršev tudi največ naučimo. Oče mi je vedno govoril -nikoli ne grajaj človeka, spoštuj ga, ker ne veš, kako hudo je moralo biti, ne poznaš njegove zgodbe, da dela nekaj, kar pa je čisto verjetno, da boš ti počel zelo kmalu, ker bo tak pač splet okoliščin. In že je stisnil vsakemu mlademu v kavarni, na bencinski postaji, s Kralji ulice v rokah kak evro. Moj najboljši učitelj-življenje samo po sebi, v katerem so pomembno vlogo odigrali starši, sošolci,prijatelji, živali, delo,..Pomembna je tako pamet kot sreča, da najpomembnejše vloge odigrajo dobri ljudje.

Od blizu gledam te nesrečne primerke v javnih in privatnih službah, ki se šopirijo pred okolico. Zavrnejo pomarančni sok, ker če nima dovolj pulpe, ni sveže stiskan!. Žalostna novica-ti ljudje so že preveč izoblikovani, da bi jih kaj spremenilo. Leta in leta sem se zgražala nad ozkoglednostjo, primitivnostjo malih! ljudi. Pa si vedno znova in znova ponavljam besede svojega fanta-veterinarja! Ljudi ne moreš spremeniti, važno je, da ti veš, kaj je prav in delaš to. Da si srečna in ne narediš nikoli ničesar, kar ne bi želela, da kdo naredi tebi. Ker se vse vrne. In samo tako boš dejansko srečen. Pa minejo dnevi, meseci, pa naju še vedno čudno gledajo, ko stisneva v roko drobiž Kralju ali kupiva v lokalu pico gospodu, ki si lahko privošči le kako pivo na teden. Ampak greva v dežju brez dežnika in hodiva po Ljubljani, se drživa za roke, z nasmehom na ustih, srečna in razmišljava, da midva vse imava in je res vse kar si privoščiva za naju luksuz, a gube na mojem čelu in njegov težak korak so znak razmišljanja, komu bova pomagala jutri, najbližjim ali sosedu, ki nima nikogar, da bi mu odmetal sneg pred hišo.

In ja, ne želim še imeti otrok. Vsaj dokler ne bom imela dovolj volje, da jih lahko vzgojim v dobre, spoštujoče ljudi, ki jim bo najbolj pomembna ljubezen do prijatelja za isto mizo, ne pulpa v prekletem pomarančnem soku.