Presni in pečeni, En »butast« film«

Res je, bil sem neotesan in grob pri oznaki filma, ki ga nisem gledal.

Da sem proglašen za nekoga, ki nekaj ve (nisem neveden starš), si štejem v čast. Zato tudi odgovarjam: gospe učiteljice v osnovni šoli bi lahko film, ki so ga predvajale za kulturni praznik, predvajale kadarkoli. Predmetov, ki to dopuščajo, sicer ni veliko, imajo pa razredne ure, kjer so takšne teme prav dobrodošle. Vendar tega niso storile. Le zakaj ne? Dodajam pa še: šolske proslave so predpisane s koledarjem, ki ga zapečati s podpisom minister (ica). Rekel bi, to so državne proslave na nivoju vsake šole.

Šolska proslava je zato ritual, ki ga pač moramo izvesti. Brez ritualov bi bili družba divjakov. Če se prav spomnim – v nekem slovenskem na pol mladinskem in odličnem filmu je to odlično povedano in potrjeno.

Torej: gospe učiteljice so zamenjale obvezni ritual s pišmeuhovksim pristopom (zavrtele so nek film in se o njem pogovarjale!). Z zamenjavo proslave s filmom so prav konkretno pokazale, kakšen je prevladujoč strokovni nivo naše osnovne šole.

Moja izjava pa je ustrezna glede na kontekst kulturnega praznika. Tako ravnateljica OŠ Toneta Čufarja, gospa Špela Drstvenšek, kakor predsednik združenja ravnateljev osnovnih šol, gospod Pečan, izražata prevladujoče pedagoško načelo v osnovnih šolah: karkoli bomo naredili, je preveč in je odlično; tudi če je vse narobe, se bomo pa iz tega nekaj naučili (ampak pri nas ni nič narobe, naj vam bo jasno). Ogledali smo si film, se pogovarjali o človekovih pravicah in o spolni neenakosti. Bravo! V slovenski kulturni praznik lahko stlačiš to in na vrh še Saudsko Arabijo in islam. Ali drugače rečeno - za kulturni praznik je dobro čisto vse, kar se ti zdi. V ideološkem želodcu pedagogike in medijev se vse spremeni v pravo in primerno godljo. Od takšnega pristopa se pač živi tako v medijih kakor v šoli.

Če se ti ne ljubi delati, izbira filmov za slovenski kulturni praznik ponuja vse kaj drugega kot očitni prikaz zatohlega in krivičnega islama, ki s slovenskim kulturnim praznikom nima res nikakršne zveze (avtohtona zatohlost je posebna vrlina, ki si jo težko predstavljamo v slovenski umetniški produkciji).

Glede na šolo pa mislim, da imam pravico pedagoško dodati: šolska proslava je pogojno smiselna in morda pedagoško učinkovita samo, če so učenci dejavni, da nastopajo.

Vsekakor se mnogi spominjamo osnovnošolskih in srednješolskih šolskih dni in zapovedanih praznikov, ko so vsi morali gledati holivudsko Kozaro pa Sutjesko itd., nihče pa nam ni pokazal Tifusarjev ali Devetega kroga. In še marsičesa ne.

Cel šolski sistem nekdanje države je temeljil na bratstvu in enotnosti, na enakosti in socialni pravičnosti, na svobodi, enakosti narodov in spolov itd. Skozi ta ideološki mlin smo šli vsi. Na koncu je rodil krvi do kolen, na sto tisoče beguncev, na tisoče pravih klavcev. Očitno je, da nekatere vzgojne pedagoške predpostavke ne držijo. Šolski sistem in tudi film v šoli ni reprodukcijski sistem vrednot. Prej odvračanje in negacija.

Če se vrnem k državnemu prazniku, lahko samo rečem, da bi bila žica na odru Cankarjevega doma nekaj takšnega kot Krpanova kobila v Šempetrskem predmestju. Konkretno, ruralno, brez duha in butasto. Pa se ni zgodilo. Zgodilo pa se je potem, ker brez Krpanove kobile res ne gre: režiser se je pritožil, da so ga cenzurirali po tem, ko je bilo vse mimo. Ni hotel in ni zmogel toliko pokončnosti, da bi projekt prekinil, če je že vedel, da posegajo v njegov koncept. Iz njegovega postprazničnega nastopa je jasno: državna proslava je en del rituala, drugi del rituala je zaslužek in samopromocija. Kultura je za mnoge pač krava z nešteto seski, umetnost pa karkoli si slučajno izmislijo.

No, pa še o tem, da bi bil Prešernu film Zeleno kolo všeč: verjetno bi samo mimogrede pripomnil nekaj, verjetno zamrmral, kar bi mi še po dvesto letih napol razumeli. Še bolj verjetno je, da bi izustil kakšno sočno kvanto. Nepomemben film in nepomembne epizode našega vsakdana pa dodaja moja malenkost, ki je bila po nepotrebnem in kar nespodobno omenjena na isti strani kakor Heidegger in Jung. Kakšna čast!