Guvernerjevo sprenevedanje

Razlaščeni imetniki podrejenih obveznic slovenskih bank bodo morali še nekaj mesecev čakati na odgovor, ali je bila 600-milijonov evrov težka razlastitev res tako nujna in upravičena, kot so domačo javnost leta 2013 prepričevali takratna predsednica vlade Alenka Bratušek, takratni minister za finance Uroš Čufer in še vedno aktualni guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec.

Mnenje generalnega pravobranilca sodišča EU v Luksemburgu je takšno, da pušča odprte vse opcije. Razlaščeni lahko še vedno zmagajo. Evropsko sodišče lahko do črke natančno sledi mnenju generalnega pravobranilca in razlaščencem vzame vsakršno upanje, lahko pa odloči tudi drugače. Verjetnost, da bodo slavili razlaščenci, je sicer majhna, a vendarle obstaja. Kajti ne glede na to, v katero smer se bo nagnilo sodišče EU, bo imelo zadnjo besedo naše ustavno sodišče.

Edini, ki je v tej sagi de facto že poraženec, je država, točneje njena centralna banka in njena politična oblast, ki sta se odpovedali suvereni drži, se podredili pritiskom Bruslja in razlastili vlagatelje v bančne obveznice – četudi tega nista bili dolžni storiti. Generalni pravobranilec v svojem mnenju poudarja, da sporočilo evropske komisije, s katerim je ta določila, kako naj sanacija bank poteka in kdo naj se pri sanaciji ’postriže’, zato da bo državna pomoč dovoljena, za države članice ni zavezujoče. Ne drži torej, da je bilo ’striženje’ vlagateljev v bančne obveznice pogoj za to, da je evropska komisija naši državi sploh dovolila dokapitalizacijo bank. Ali povedano drugače: tudi če do ’striženja’ ne bi prišlo, ni nujno, da bi evropska komisija državno pomoč bankam ocenila za nedovoljeno.

V Banki Slovenije skušajo javnost prepričati, da nikoli niso trdili, da je bilo sporočilo evropske komisije zavezujoč predpis. A gre za zavajanje. Naj spomnimo, da je Banka Slovenije še aprila lani evropskemu sodišču poslala naslednje pisno stališče: »Sporočilo o bančništvu (...) ni zavezujoče le za EK, ampak tudi za nacionalna sodišča in druge ustanove v državi članici.«

Guverner Jazbec je ’striženje’ ves čas opravičeval z argumentom, da se mu ni bilo mogoče izogniti, ker da je to pač bila zahteva evropske komisije. Pri tem stališču je vztrajal kljub temu, da so bili do tega ukrepa kritični tako v agenciji za zavarovalni nadzor, v združenju bank kot tudi v zakonodajno-pravni službi državnega zbora. »Lahko vam pokažemo vse svoje zahteve in vse sestanke, na katerih smo se trudili, da se to ne bi zgodilo, vendar je bila nazadnje preprosto postavljena zahteva, da moramo izbrisati imetnike podrejenih obveznic,« je bil takrat dramatičen Jazbec.

Zdaj, ko je iz mnenja evropskega pravobranilca jasno, da ni šlo za ultimat oz. da bi se naša država lahko odločila tudi drugače, recimo tako, da bi samo delno razlastila vlagatelje, se guverner Jazbec ponovno zateka k zavajanju.