Sanjski Dunaj

Dunaj je znova, že sedmič zapored, zasedel najvišje mesto na lestvici kakovosti življenja, ki jo vsako leto pripravi mednarodno svetovalno podjetje Mercer. Na seznamu 230 velemest mu sledijo Zürich, novozelandski Auckland, München in kanadski Vancouver, Ljubljana pa je po lanskem 75. mestu padla na 76. mesto.

Za ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki Mercerjevo lestvico jemlje zelo resno, je to udarec. Pred županskimi volitvami leta 2010 si je namreč za cilj zastavil, da bo Ljubljano v štirih letih pripeljal med deseterico z najvišjo kakovostjo življenja, vendar mu to še vedno ni uspelo. Leta 2010 je Ljubljana zasedala 77. mesto, leta 2011 se je uvrstila na 75. mesto, leta 2014 je nazadovala na 76. mesto, lani se je povzpela na 75. mesto, letos pa je ponovno zdrknila za eno mesto.

Kaj je tisto, zaradi česar Dunaju uspeva ohranjati vodilni položaj na lestvici, in kaj manjka Ljubljani? Mercer mesta ovrednoti na podlagi 39 kriterijev, pri čemer upošteva socialne in ekonomske vidike, trajnostni razvoj, dostopnost in kakovost zdravstvene oskrbe, izobraževalni sistem, stanovanjsko in okoljsko politiko, varnost, javni prevoz ter tudi ponudbo na področju kulture, gastronomije in športa. Prav kombinacija več izpolnjenih kriterijev je tisto, kar Dunaju prinaša vodilni položaj. Janković je sicer prepričan, da bi si Ljubljana zaslužila boljšo oceno, ko gre za kakovost pitne vode in ravnanje z odpadki, pa tudi ko gre za področja izobraževanja, kulture in športa. Morda res.

Morda je metodologija podjetja Mercer krivična. Toda tudi brez Mercerja je Dunaj v marsikaterem pogledu prijaznejše mesto od Ljubljane. Poglejmo samo področje zagotavljanja primerne stanovanjske oskrbe. Pred privatizacijo v začetku 90. let je bilo v Ljubljani okoli 12 tisoč neprofitnih najemnih stanovanj, danes jih je le še dobrih štiri tisoč. Po oceni strokovnjakov Ljubljana potrebuje vsaj dodatnih 4000 neprofitnih oziroma socialnih stanovanj, a glede na dinamiko gradnje in razpoložljiva sredstva jih še dolgo ne bo. Za ogromen primanjkljaj seveda ni kriva samo ljubljanska mestna oblast. Kriva je država, ki je po osamosvojitvi okrepila privatizacijo, kar je prispevalo k temu, da je Slovenija danes po deležu lastniških stanovanj v vrhu evropske lestvice, po deležu najemnih stanovanj pa skoraj pri dnu.

Popolnoma drugačno pot so ubrali na Dunaju. Tam socialdemokratska oblast že vse od konca prve svetovne vojne neguje tradicijo gradnje neprofitnih stanovanj. Danes ima Dunaj okoli 860 tisoč stanovanj (to je približno toliko, kot jih ima celotna Slovenija), od tega jih je kar polovica socialnih, namenjenih za neprofitno oddajanje. Dunajski stanovanjski sklad ima v lasti kar dva milijona kvadratnih metrov površin, primernih za gradnjo. Mesto ima ves čas v igri kakšen večji urbani projekt, najnovejši je gradnja naselja Aspern na območju opuščenega letališča. V novi soseski bo, ko bo končana (predvidoma leta 2028), živelo okoli 20 tisoč prebivalcev, prav tako pa naj bi tam odprli 20 tisoč novih delovnih mest. Obsežna gradnja neprofitnih stanovanj ugodno vpliva tudi na cene na celotnem stanovanjskem trgu, kar je po mnenju predstavnikov mesta Dunaj eden od razlogov, da je avstrijsko glavno mesto na vrhu lestvice kakovosti življenja.