Skoraj za popravca

Restavracija Kult 316
(BIC Ljubljana, Višja strokovna šola za gostinstvo in turizem)
Prušnikova 74, Ljubljana
tel.: 01 / 235 52 60
V šentviški učilni restavraciji je mogoče obedovati od ponedeljka do petka med 12. in 22. uro.

Ambient:
minimalistično opremljen prostor (z res dobro osvetljavo), ki se na eni strani kar nadaljuje v kuhinjo; iz zvočnikov se je cedil Clayderman.

Napitki:
zanimiva, po vinskih pokrajinah razdelana vinska karta, opremljena s približno 100% maržo; veliko vin točijo na kozarec.

Dostopnost:
veliko lastno parkirišče, potem pa kar nekaj stopnic navzgor in navzdol.

Fino:
skutne palačinke

Ne tako fino:
površnost v izvedbi krožnikov
goveja juha
kostanjeva strjenka

Pričakujte, da boste za hladno in toplo predjed, glavno jed in sladico odšteli med 25 in 30 evri.

»Kdor k študentu v kuhno gre, jumpajdi, jumpajda, dobro pije, dobro je, jumpajdijada!« je ob branju zapisnika v prejšnji številki in ob nameri, da kani tudi ljubljanska sekcija v zobe vzeti pred kratkim odprto višješolsko show-off restavracijo zadovoljno pobrundaval načelnik Konzumovega šolskega inšpektorata. Upravičeno? Na prvi pogled že, gre namreč za popolnoma podobniška projekta: višja strokovna šola za gostinstvo in turizem v svojem mestu odpre novo, sodobno opremljeno, krasno restavracijo, v kateri mentorji in študentje zainteresirani javnosti iz dneva v dan razkazujejo, kaj znajo in zmorejo.

V Kultu 316 jih čaka še precej dela. Za začetek naj začnejo pravilno prepisovati imena z vinskih steklenic in pred tiskom pregledajo besedilo jedilnega lista. Nato naj se potrudijo, da bodo jedi, ki so jih razvili in uvrstili na jedilni list, tudi kuhali, ne da jih dobršen del manjka – a to so minorne stvari, ki jih je moč pripisati zaletavosti in ihtavosti ob odprtju novega placa in ki se dajo odpraviti z malo boljšo organizacijo. Bolj skrb zbujajoča je skorajda že sistematska površnost pri pripravi jedi. Goveja juha je bila motna, neslana, rezanci v njej zlepljeni in napol skuhani, od v jedilnem listu obljubljene jušne zelenjave pa je ostal en sam samcat na površini župe plavajoč list peteršilja – kot da smo v vrtcu, ne na višji strokovni šoli. Prekajeni goveji jezik je bil zateglo gumast, skoraj tako kot koščki stročjega fižola, ki so ga spremljali v solatnem potpuriju. Cvetačni pire, ki so ga prilagali dimljeni postrvi (na surovo cvetačo so pozabili), je bil postan, zelo postan, prazna pastinakova juha pa je nekaj okusa dobila šele ob vmešavanju orehovega pesta – škoda le, da to ni bil okus po orehih, ampak po zažganem česnu. Ob vsem tem se je sadni ringlšpil, ki je ostal v ustih od brusnične marmelade z gorčico in pomarančnega oljčnega olja, s katerim so prekrili nežnost tankih rezin jelenovega karpača, zdel še čisto sprejemljiv. Prehodno oceno pripopamo še ajdovim blekom z brokolijem in pinjolami ter pripravi kosov mesa na glavnih krožnikih – jagnječji file je bil rožnat, ocvrte piščančje krače lepo pripravljene in hrustljave, svinjska zarebrnica pa ne preveč prepečena. So ga pa biksali tudi tu: čebula v piščetu priloženem praženem krompirju je bila pre-pre-prepražena, jagenjčku dodani štrukelj z ovčjo skuto je imel hudo zasušeno zunanjo plast, kocke rdeče pese pa so bile hladne, uvele in prekisle; ob zarebrnici je manjkalo glazirano korenje, kos mesa pa so poveznili kar na nežne raviole in jih tako (še bolj) stlačili.

Edina res dobra stvar v celem večeru so bile zanimivo postrežene in okusne zapečene skutne palačinke; čokoladni piti je manjkalo obljubljeno spenjeno mandljevo mleko, kostanjeva strjenka pa je bila – s sadnim želejem vred – tako zaželatinjena, da bi za nje razrez skoraj potrebovali nož in vilice. Razočarajoče slabo in površno. In dejstvo, da gre za šolo, ne more biti olajševalna okoliščina. Prej nasprotno!