Žiga Vrtačič

»Naš poslovni model je boljša država«

Internetna skupnost Danes je nov dan je nastala v času vstaj. Še vedno deluje.

V času tiste zime se je prebujala družbena zavest, pogovarjali smo se o politiki, odločevanju. Najprej smo postavili internetni participativni projekt Predlogi. Osnovna ideja je bila, da internet ponudi platformo, na kateri se zbirajo ideje za izboljšanje delovanja družbe. Šlo je za poskus povečanja digitalne politične participacije in vzpostavitev mehanizmov nadzora. Sprovocirali so nas očitki, da so protesti brez prave vsebine. Vsekakor je bilo med vstajami ogromno vsebine, bila pa je heterogena, razpršena, ideje so potrebovale prostor za svojo evolucijo. Internet je za nekaj takega zelo primeren. V tej aplikaciji nismo sprejemali kar vsega, celotna skupnost temelji na konsenzu šestih temeljnih pravic, recimo pravice do solidarnosti, vključenosti, skupnega, narave in podobno. Na koncu je prišlo 500, 600 pobud, veliko jih je bilo vsebinsko močnih, namenjene pa so bile tako lokalnim skupnostim kot državnemu zboru in evropskim institucijam.

Kaj se je s temi predlogi potem zgodilo?

Hitro smo se zavedeli, da se na internetu dogaja neka ideacija, zbiranje mnenj, teoretični poskusi ustvarjanje nove družbene pogodbe, to pa ni dovolj. Vendar je želja, da slovenska politika deluje bolje, ostala. Zato smo šli v nove projekte, pojavljali smo se ob različnih priložnostih kot nekakšen ojačevalec tistih, ki se jih ni slišalo dovolj. Recimo pri zapiranju K4, veliko smo delali v povezavi s konopljo, pri boju za enakopravnost družin in različnih družinskih skupnosti. Hkrati smo začeli objavljati krajše dnevne prispevke, rečemo jim Agrumenti, oblikovane po okusu interneta, torej interaktivno. Občasno tudi objavljamo daljše, zelo poglobljene članke, ki jih piše več ljudi. In tudi pri njih vztrajamo na tej internetnosti. Imamo preprosto pravilo, če se da tekst natisniti in če deluje, potem je z njim nekaj narobe.

Kaj bi bilo, če bi privolili, da se na internetu pojavljajo samo mali celjski breviki?

V vaši zadnji malce gverilski akciji ste pekli predsednik Boruta Pahorja na žaru. Zakaj?

Zato ker so ga na TV-žaru samo malo osmodili. Kadar se kritika spreminja v zabavo, se ne samo banalizira, pač pa izgublja kremplje. Pahorjev nastop je bil popolnoma neprimeren. Bolj zanimivo je, zakaj smo si »za takšno malenkost« vzeli toliko časa. Stvar je bilo treba sprogramirati, narisati, razložiti, ubesediti. Zgodilo se je neko naključje. Ko smo zvedeli, da gre Pahor na žar, smo v nekaj dneh naredili preprosto, zelo bazično internetno aplikacijo, a žar je bil na sporedu šele mesec dni po tem, ko se je oddaja snemala, zato smo imeli res dovolj časa, da smo jo izpilil.

Spletni aktivizem ima svoje meje. Do kod se je zares prebila kritika Pahorja? Do všečkanja na Facebook? Je to dovolj? Politična aktivnost se ne more končati pred računalniškimi zasloni.

Ko je Pahor obglavil Komisijo za preprečevanje korupcije, smo npr. naredili projekt, da si si poslal pismo v prihodnost, ki naj bi ga dobil na elektronski naslov ob naslednjih volitvah, da bi se spomnil, kaj je ta politik počel. Z vašim pomislekom se strinjam, samo spletni aktivizem je premalo, je pa bolje kot nič. Ljudje, ki so pekli Pahorja na našem žaru, so o njem in njegovi politiki izvedeli precej več kot na televiziji.

Ni takšen kliktivizem škodljiv? Ljudje podpišejo neko internetno peticijo, delijo sliko mrtvega sirskega otroka na grški plaži in gredo spat z mislijo, da so spremenili svet.

Vaša teza je podobna tisti, da dobrodelnost ustvarja status quo. Gre za legitimne pomisleke, a vprašajte se raje, četudi zveni kičasto, ali ni bolje, da vsaj poskušamo, da vsaj širimo informacije in naše poglede. Kliktivizem je najverjetneje res problematičen, ko je treba ljudem zagotoviti pitno vodo ali podobno infrastrukturo, ko se gremo pa informacijsko vojno in boj za javno mnenje, pa zna biti naše najmočnejše orožje. Zavedam se omejitev internetnega aktivizma, vendar tečemo na dolge proge, vsaka naša akcija ima več odziva in to se bo počasi videlo tudi v družbi, četudi čez desetletje. Internet je edina platforma, ki je zares svobodna, do katere imamo svoboden pristop, ki nas ne omejuje. Internetne akcije imajo lahko tudi realne posledice. Tudi Supervizor je nastal kot posledica internetnega aktivizma, pa vsi vemo, da je odnašal ministre …

… in je zgubil svoj pomen takoj, ko ga je posvojila nova posadka komisije za preprečevanje korupcije. Namesto da bi se razvijal, ugaša.

Res je. A nekaj časa je bil vseeno pomemben. In verjemite, da še bo. Code for America, nevladna ameriška organizacija iz San Francisca je recimo naredila internetno igro Posvoji hidrant, v kateri so lahko uporabniki izbrali hidrante, ki so bili zasneženi, in jih sami očistili. Na koncu so potem uporabniki interneta v Bostonu pomagali gasilcem in očistili več kot 1000 hidrantov. Torej ni nujno, da je akcija povezana zgolj s širokimi družbenimi spremembami, včasih gre za majhne stvari, ki pa imajo pomembne učinke na vsakdanji ravni.

Zavedam se omejitev internetnega aktivizma, vendar tečemo na dolge proge, vsaka naša akcija ima več odziva in to se bo počasi videlo tudi v družbi.

Internet ima tudi svojo temno stran, kako kot internetni aktivist razumeš laži in manipulacije, ki jih je v času migrantov neokusno veliko.

To je res grozljivo. Ljudje imajo pač radi preproste zgodbe, kar se dobro vidi pri fašizmu, nekateri raje verjamejo, drugi dvomijo. Na desnici, govorim zelo splošno, se bolj verjame, na levici pa dvomi. Zato je širjenje idej na levici vedno težje. Ko smo recimo pred časom napisali daljši članek o beguncih, kjer smo se problematike lotili obširno, iz različnih zornih kotov, s premislekom, delalo ga je deset ljudi, je imel ta članek bistveno manjši doseg kot pa sovražen zapis nekega celjskega gimnazijca, nekega malega breivika, ki je napisal svoj ekspoze, kaj vse naj bi bilo narobe z begunci. To boli, ne počutiš se dobro, a kaj bi bilo, če bi pristali, da se na internetu pojavljajo samo mali celjski breiviki?

Preprostosti, odmevnosti interneta se zavedajo tudi politiki. Nekoč so jim novinarji, vsaj v idealnem svetu, postavljali vprašanja, zdaj jih ne potrebujejo več. Janšev tvit ima lahko večji doseg kot tiskovna konferenca.

Vsaka tehnologija omogoča zlorabe, vendar za to ni kriva tehnologija, tudi droni lahko mečejo bombe ali dostavljajo hrano. Internet je polje borbe, kjer bo na dolgi rok, tako sem prepričan, zmagala stran, ki si prizadeva za boljšo družbo. Res je, da so poskusi monopolizacije, zapiranje, prevzemanja, a hkrati si internetne skupnosti na vso moč prizadevajo, da se to ne bi zgodilo. Bitka še vedno traja in znotraj nje preizprašujemo tudi samega sebe, kar je samo dobro.

Te dni ste zmagali na Googlovem razpisu, namenjenem novim novinarskim projektom. Kaj se je zgodilo?

Poleti 2014 smo začeli delati na Parlametru, tehnološko zelo zahtevnem in kompleksnem projektu, spletnem orodju, ki bo namenjeno spremljanju dela v državnem zboru. Sledimo ideji kartic (card web design paradigm), kjer se lahko vsak posamezni kos internetne vsebine deli, postavlja na druge strani, analizira, vsaka kartica obstaja avtonomno. V praksi to pomeni, da bo imel vsak poslanec, poslanka svoj profil, kjer bomo analizirali govor, slog, uporabo besed, glasovanje, videla se bo udeležba na sejah, pa kako je devianten v primerjavi s poslansko skupno, komu je blizu. Lahko se bo denimo videlo, ali več govori o »humanitarni krizi« ali o »varnostni krizi«. In še mnogo drugih stvari. Vse te različne podatke s portala državnega zbora in tudi od drugod skušamo torej spremeniti v razumljive, lahko dostopne informacije. Google je pred nekaj meseci naredil razpis (The digital news iniciative), za katerega se je zdelo, da je napisan za Parlameter. Na koncu smo sredstva res dobili. Denar je dobrodošel, ampak pomembnejše se mi zdi, da je prišel od Googla.

Zakaj je to dobro? Ni Google ta vseobsežni veliki brat, ki je grožnja državam in demokraciji?

Morda je res, a dal nam je potrditev, da razumemo, kako funkcionira internet, kakšne so zakonitosti tehnološke družbe. Sprašuješ me, zakaj bomo vzeli denar od zlobne korporacije. Naj bom perverzno pragmatičen, bolje je, da da denar nam kot komu drugemu. Zelo pomembno je, da Google od nas ne zahteva ničesar. Ne gre za klasično investicijo kot pri kakšnih tako popularnih zagonskih podjetjih, gre za »venture philanthropy«, neko obliko novodobnega mecenstva. Mi se ne gremo podjetništva, mi smo internetni hibrid, ki je avtonomen. Naš namen ni ustvarjanje dobička. Ko nas je Google vprašal, kakšen je naš poslovni model, smo mu odgovoril, da je naš poslovni model boljša država. Ne gre za to, da bi želeli rušiti vlade, te ali one, radi bi le soustvarjali družbo, kjer bodo vlade boljše in vladanje ne bo več privatna domena.