Naravno in lokalno

Z Metko Zver, ki lesene izdelke ustvarja pod imenom Kisik – O2, sva se srečali, ko je bila prvi dan »na svobodi«. Diplomirana umetnostna zgodovinarka je namreč po devetnajstih letih kariero uspešne knjigotržke zamenjala za samostojno delo z lesom. Pred slabima dvema letoma se je zavedela, da kljub ustvarjalnemu delu v marketingu v svojem življenju nekaj pogreša. Daljši razmislek o tem, kaj si želi od življenja, jo je pripeljal do spoznanja, da želi ustvarjati estetsko dovršene lesene izdelke.

Pravi, da je ustvarjanje v lesu izbrala, ker je to material, ki te uravnovesi. »Pomirja te že samo s tem, da se ga dotakneš. Kar čutiš lahko njegovo toplino,« se nasmiha ob pripovedovanju o svojih začetkih. Spominja se, da se je s tem prijetnim občutkom miru in zadovoljstva, celo sreče, prvič srečala ob restavriranju krojaške mize, podedovane po dedku. Ko je iz nje preganjala črve, jo brusila in oljila ter ji tako vdihovala novo življenje, je lahko pozabila na čisto vse drugo.

Zadovoljna z narejenim je kmalu po končanem delu začutila, da se njena zgodba z lesom s tem šele začenja. Da bi svoje zamisli lahko čim prej materializirala, je sprva iskala mojstra, ki bi ji bil pripravljen posredovati znanje o umetniškem oblikovanju lesa. Ker je bila pri tem neuspešna, je neučakana svojo radovednost morala potešiti na spletu. Že kmalu je spoznala, da so največji svetovni mojstri in njihovo znanje prosto dostopni na platformi YouTube, in potem je ni moglo nič več ustaviti.

Leto dni je vsako prosto minuto posvetila izobraževanju. Korak za korakom se je naučila vsega, kar jo je zanimalo o lesu, od tega, kako prepoznati dober kos lesa, do tega, kako z motorno žago razžagati hlod, ga oblikovati in konec koncev tudi, kakšen premaz uporabiti, da bo les dobil topel lesk. Še danes, če pride do točke, ko ne ve, kako naprej, in še veliko je tega, česar se namerava naučiti, odgovor poišče kar na spletu.

Doma si je ustvarila delavnico, kjer obdana s številnimi kosi lesa in potrebnim orodjem vneto ustvarja nove in nove izdelke. Vsak kos lesa si najprej ogleda, vzame v roke in se potem odloči, kakšna oblika bo ravno pravšnja zanj. Z mislijo, da je pomembno, da tudi masivni leseni kosi vnovič najdejo prostor v naših bivanjskih prostorih, v njeni delavnici nastajajo najrazličnejši leseni izdelki.

S pomočjo stružnice, s katero najraje dela, denimo ustvarja robustne lesene sklede in skledice. Med njenimi izdelki najdemo različne servirne deske. Z njih vam bodo hrano postregli tudi denimo v dvorcu Zemono. Kuharski mojster Tomaž Kavčič je te deske, ki sledijo minimalističnemu duhu oblikovanja, najprej uporabil za predstavitev svoje kuhinje na lanskemu Expu v Milanu.

Sama sem se najbolj navdušila nad izčiščeno oblikovanim valjarjem za testo in mizico, ki lahko služi kot podstavek za prenosni računalnik. Sta dodaten dokaz, kako zelo različnih reči se loteva. V kolekciji ima tudi stojala za telefone in tablice. Knjižne molje bo morda prepričal njen miniaturni bralni naprstnik, ta pride prav zlasti pri branju debelejših knjig, ki sicer nikakor nočejo ostali odprte, ne da bi uničili njihove platnice, ali pa morda stilizirana hiša za knjige, objekt, pravzaprav tudi čisto samostojna skulptura, ki omogoča, da nanjo odložimo odprto knjigo.

Njeno navdušenje nad arhitekturo razkriva tudi lesen kozolec, na katerega lahko ovesimo denimo uhane. Nad takšnimi kosi, ki so ne samo uporabni, ampak so tudi slovenska arhitekturna posebnost, se navdušujejo predvsem tujci. Prav zato že razmišlja o še enem arhitekturnem podvigu, prav tako stojalu za nakit, in sicer abstrahiranem, nikoli realiziranem Plečnikovem parlamentu. Da izkoristi vsak kos lesa, sama izdeluje tudi nakit, lesene uhane, prstane, zapestnice in različne obeske, nanizane na verižico.

No, prav posebej značilno zanjo pa je miniaturno pohištvo, mizice in stolčki, na katere lahko udobno namestimo igrače. K tej edinstveni potezi jo je nagovorila prijateljica pripovedovalka, ki si je zaželela miniaturnega pohištva za svojo zbirko plišastih medvedkov. Njenemu navdušenju je sledilo tudi navdušenje drugih zbirateljev, ki zdaj svojim kolekcijam igrač lahko zagotovijo prostor za imaginarno čajanko.

Najraje ustvarja iz orehovega lesa, saj se ji zdi to najlepši slovenski les, rada pa ima tudi vijoličaste odtenke slivovega lesa, do katerega sicer težje pride. Pri izbiri surovine ji je najpomembnejše to, da prihaja iz lokalnega okolja. Les zato kupuje od slovenskih kmetov. Zdi se ji namreč nesmiselno, da bi izbirala materiale, ki bi morali prepotovati pol sveta z ladjo, da bi prišli v njene roke. S tem se na svoj način bori proti globalizaciji in divjemu kapitalizmu ter tako svojo zgodbo ustvarja za ekološko osveščene odjemalce, ki iščejo lokalne zgodbe.

Z blagovno znamko Kisik – O2 se pridružuje vedno bolj pisani družbi slovenskih oblikovalcev, ki so se v zadnjih letih odločili za ustvarjanje iz nekaj časa skoraj povsem pozabljenega lesa.