Urbani minimum

Naši starši so sanjali o ugodju in varnosti. Redna zaposlitev, zadovoljna družina in območje zasebnosti v veliki hiši so bile vrednote, po katerih so hrepeneli Slovenci po zgledu razvitega sveta. Z ugodnimi krediti, ki so se z leti topili zaradi inflacije, s socialno naravnano politiko, s stabilnim gospodarskim razvojem in pogostim samograditeljstvom je bil ta ideal mnogim dosegljiv cilj. Spričo svetovne gospodarske krize in posledično vse manjše blaginje srednjega in nižjega razreda so ostali sedanji generaciji mladih le še ideali staršev, ki pa praktično niso več dosegljivi. Današnja generacija se spopada s krizo vrednot in z vprašanjem, kako se sprijazniti z realnostjo in poiskati nov odgovor za način bivanja v spremenjenih družbenih razmerah.

Mlade, pa tudi srednje generacije zahodnega sveta se spoprijemajo s podobnimi težavami. Velika brezposelnost, ujetost v nepravična, pogosto izkoriščevalska delovna razmerja in nejasna prihodnost onemogočajo razmislek o lastnem bivališču, kaj šele o družini. Zato ni presenetljivo, da vse več mladih ostaja v zavetju družinskega doma vse tja do srednjih let. Številne znanstvene raziskave kažejo, da je odcepitev mladostnikov od družinske matice v zgodnjih dvajsetih izjemno pomembna za razvoj njihove samozavesti, odgovornosti in podjetnosti. Zato ni presenetljivo, da največ mladostnikov na razvitem severu Evrope živi v lastnih oziroma najetih nepremičninah, saj je tam trg nepremičnin urejen, stanovanjska politika pa učinkovita.

Vendar se ta sistem maje tudi v bogatih zahodnih mestih, kjer je koncentracija kapitala velika, a je tudi družbena razslojenost večja. Generacija mladih se srečuje z enakimi vprašanji kot pri nas: z neurejenim trgom nepremičnin, pomanjkanjem primernih bivališč, pretiranimi najemninami in visokimi cenami stanovanj. Vendar je to že od nekdaj značilnost velikih urbanih središč. V preteklem desetletju je bila popularna rešitev za stanovanjsko problematiko arhitekturni koncept tako imenovanega lofta. Bivališča, urejena v nekdanjih industrijskih objektih ali na neizkoriščenih podstrehah, kjer uporabnik za ceno majhnega konvencionalnega stanovanja pridobi mnogo večjo uporabno površino. Toda sredstva, vložena v funkcionalno prenovo, niso zanemarljiva.

V obdobju gospodarske krize, ki se kaže tudi v pomanjkanju ugodnih stanovanjskih kreditov, preostane mladim le pomoč staršev, morda podedovana nepremičnina in najem ali nakup manjše, do trideset kvadratnih metrov velike stanovanjske enote. Generacija, ki se srečuje s podedovanimi željami po velikih dnevnih prostorih, trči v grobo realnost, kjer majhna garsonjera ni več zgolj odskočna deska za prihodnost, temveč bivališče za nadaljnje desetletje ali več.

Arhitekti se pri snovanju novih konceptov notranje opreme srečujemo z vprašanji, kako maksimalno izkoristiti uporabno tlorisno površino minimalne stanovanjske enote, hkrati pa omogočiti občutek razmeroma prostornega stanovanja. Iščejo se torej nove rešitve, ki omogočajo brez prevelikega dodatnega napora in stroškov funkcionalno in oblikovno ureditev prostorov, tako da ustrezajo vsakodnevnim potrebam.

Graham Hill je priznani ameriški arhitekt. Kljub nižjim cenam v predmestju New Yorka ni želel zapustiti Manhattna, zato se je zadovoljil z nakupom 35 kvadratnih metrov velikega enosobnega stanovanja v središču mesta, ki pa po velikosti ni ustrezalo njegovim potrebam. Zato je sklenil, da svoje novo bivališče zasnuje kot arhitekturni manifest na temo možnosti ustvariti uporabnost in občutek večjega stanovanja na površini manjše garsonjere.

Njegov koncept opreme temelji na vrsti belih, gladkih večnamenskih omar, ki kot bele stene optično razširijo prostor stanovanja. Znotraj njih je poleg klasičnega prostora za shranjevanje oblek, knjig in pripomočkov tudi prostor za druge utilitarne elemente, ki so zasnovani po principu izvlečnih modulov. Tako je na primer mogoče izvleči celoten element kuhinjske omare in ga umestiti v središče prostora, tako da razdeli prostor v dve ločeni sobi, pri čemer ena deluje kot spalnica in druga kot jedilnica oziroma manjša dnevna soba.

Še korak dalje so naredili v španskem arhitekturnem kolektivu PKMN. V miniaturnem stanovanju v Madridu so zasnoval bivališče za uspešno grafično oblikovalko. Poleg predvidene dnevne sobe, spalnice, kopalnice, kuhinje z jedilnico in ostalih elementov klasičnega stanovanja so izoblikovali še prostor za studio in pisarno za sestanke s strankami. Nerazumno obsežne izhodiščne želje naročnice in pretirano majhna kvadratura stanovanja bi mnoge projektante odvrnile od naloge. Vendar so se arhitekti odločili zagristi v kislo jabolko. Temeljito so proučiti ritem življenja in navade svoje stranke. Izhajali so iz prepričanja, da je prav uporabnik tisti, ki da identiteto prostoru, in da mora prostor odražati delovanje in ritem tistega, ki biva v njem. Tako so zasnovali koncept, ki sledi živahnemu življenju oblikovalke skozi dan.

Štirideset kvadratnih metrov velik prostor so razdelili na dve polovici. Prva je zasnovana kot klasična soba z veliko mizo. Ta se uporablja ob obiskih kot jedilnica, med sestanki pa kot sejna soba. V drugi polovici, bivanjskem delu stanovanja so zasnovali tri lesene spuščene mobilne enote, ki omogočajo enostavno preoblikovanje majhnega prostora in služijo raznolikemu naboru strankinih potreb. Vse enote skupaj zagotavljajo dvanajst kubičnih metrov notranjega prostora za shranjevanje. Kljub razmeroma veliki teži mobilnih enot je njihovo premikanje, zaradi inovativnega sistema obešanja na jeklene profile, nenaporno in hitro. Prva enota ponuja vse potrebno za kuhinjo in studio, druga vsebuje zložljivo posteljo in omogoča transformacijo prostora v spalnico, obdano s knjižnimi policami, tretja pa pomeni shrambo za kopalnico in garderobne omare. Kadar kakšna od enot ni v uporabi, se preprosto spoji s sosednjo in tako sprosti in prepusti prostor drugim vsebinam.

Opisana primera, kot tudi mnogi podobni, govorijo o potrebnem poglobljenem arhitekturnem premisleku pri načrtovanju srednje velikih in majhnih stanovanj ter o potrebni racionalizaciji in prožnosti uporabnih površin v prostoru. Te morajo kljub normativno nezadostni površini zagotavljati vse aktivnosti, ki jih omogočajo večje bivanjske površine.