Presni in pečeni, En »butast« film«

Ne morem si kaj, da ne bi dodala svojega mnenja ob ogorčenju g. Merca , ker so na OŠ Toneta Čufarja v Mariboru na kulturni dan starejši otroci ‘morali´ gledati ´butasti´ film iz islamskega sveta Zeleno kolo, režiserke Haifae Al Mansour, prvi film v celoti posnet v Saudski Arabiji, ki ga je režirala ženska. Pogumni prvenec pogumne avtorice o pogumni deklici Vadjdi, ki se upira zakoreninjeni tradiciji, želi si kolo, kot simbol mobilnosti in svobode, ki v tem filmu predstavlja simbol družbenih sprememb.

Družbene spremembe bodo, hočeš nočes, doletele tudi slovensko družbo, zmedeno zaradi soočenja z množico beguncev, ki bežijo pred vojno z razrušenih domov v Evropo kot obljubljeno deželo. Vere in kulture se bodo še mešale in begunci bodo še prihajali. O tem bi morali trezno razmišljati in iskati rešitve brez hujskajštva in razpihovanja strahu. Obenem pa je to tudi čas in priložnost, da se Slovenci zazremo sami vase in ugotovimo, kakšni pravzaprav smo. Smo res tako dobri, sočutni, odprti, kulturni kakor mislimo, da smo?

G. Merc,ogorčeni ste zaradi ‘butastega filma’, ki ga sploh niste videli, ker po vaše ‘prikaz zatohlega in krivičnega islama’ nima kaj početi na šolski proslavi, ki so podvržene strogemu ritualu !? Ali to pomeni, da lahko dijaki gledajo samo zapovedane vsebine? Ali ne diši to nekoliko po vkalupljanju in omejevanju otrok, proti čemer se na svoj način bori tudi deklica v omenjenem filmu?

Kaj pa, če bi bil kulturni praznik namenjen tudi seznanjanju otrok z drugimi svetovi, kulturami in veroizpovedmi? Ena teh je islam, čeprav v mnogočem krivičen, zlasti do otrok in žensk, pa vendar obstaja. Prav to pokaže omenjeni film in slovenski otrok se lahko zamisli nad tem, kako živijo otroci v nekem drugem svetu. Kaj je narobe s tem?

Govorite o zatohlosti islamskega sveta, a prav te dni smo priča neverjetni zatohlosti t.i.krščanske Slovenije, ki ni dopustila sprejema šestih! begunskih otrok brez spremstva v dijaški dom v Kranju, ki so jih starši same poslali na dolgo pot, da si rešijo življenje. Krščansko sočutje, kaj je to? Ni ga, niti do nič krivih otrok.

Upam, da to ni tista kultura, ki naj bi jo slavili ob kulturnem dnevu.

Kakor tudi ne nedavno gnusno zažiganje knjige Boža Repeta o g. Kučanu pred njegovo hišo.

Kakor tudi ne traktorska veselica v Šenčurju kot oblika protesta proti nastanitvi beguncev v njihovem kraju, do roba polna ksenofobije in sovraštva do tujcev, ki so ga izražali celo z domobranskimi plakati iz nekih drugih časov, za katere močno upam, da se ne vračajo.

Pogumna deklica iz filma Zeleno kolo se upira vsiljeni tradiciji in si nadvse želi zelenega kolesa, čeprav ve, da ga v njeni deželi lahko vozijo samo dečki. Od te deklice bi se lahko kaj naučil tudi kak-

šen Slovenec, predvsem vztrajnosti in poguma, tudi poguma, da se sooči sam s sabo in svojimi strahovi, ne pa da razloge za lastno nezadovoljstvo vedno išče pri drugih, nikoli pri sebi in sedaj, ah kako priročno, pri beguncih. In izživlja svoje frustacije na tako imenovanih spontanih protestih proti beguncem.

G. Merc, prebrala sem vaš prispevek v Mladini z dne 26. 2. 2016, pa še nisem prepričana, da ste si film vsaj naknadno ogledali. Sicer o filmu ne bi govorili kot o ‘nepomembnem filmu´.

Naj naštejem nekaj nagrad, ki jih je film dobil:

Nagrado Benetke 2012, London 2012, Kristiansand 2013, Tribeca 2013, Sydney 2013, nagrado občinstva Los Angeles 2013, Rotterdam 2013, Friborg 2013 in Göteborg 2013, nagrado za najboljši film - Dubaj 2013.

Film je bil predvajan na Liffe festivalu 2013 in vključen v filmski program Kinobalon za otroke in mlade, ki vključuje pogovore z mladimi pred in po filmu, analizo likov v filmu ter intervju z režiserji. Mladi tako dobijo celovito informacijo, torej bi programu težko odrekali kulturno poslanstvo.

Tudi svojo 14-letno vnukinjo sem napotila k ogledu filma, saj menim, da je znamenje kulture tudi spoznavanje in razumevanje drugih dežel, ljudi in kultur, skratka širjenje obzorja, česar so bili ob dnevu kulture deležni tudi dijaki osnovne šole Toneta Čufarja.

Ob koncu bi rekla, da bi v teh glasnih in surovih časih protibegunske histerije vsaj od pedagoških delavcev pričakovala več strpnosti in več prizadevanja otrokom predstaviti prave vrednote. Predvsem z lastnim vzgledom.