Pravica do življenja

Zdi se, da je Miru Cerarju uspel véliki met. Tako govori v javnih izjavah, intervjujih, nastopih. V Bruslju naj bi bili ta teden dokončno zaprli balkansko pot. Poti v Evropo po novem za množico beguncev ali »iregularnih migrantov«, kot jih zdaj imenujejo v slovenski vladi, ni več. Evropa bo sprejela samo tiste posameznike, za katere bodo brezimni uradniki v Grčiji ali Turčiji presodili, da bežijo pred vojno, da so torej »regularni«. Druge Evropska unija zavrača, tudi zgolj na podlagi napačne nacionalnosti. Gre za kršitev mednarodnopravnih zavez, na kar so že opozorile nekatere dobrodelne in mednarodne organizacije. A Miru Cerarju naj bi bilo uspelo. »Slovenija bo delovala humanitarno,« pravi. »Sprejemali bomo begunce počasi, po 50 na mesec, kot smo se zavezali, po sistemu relokacije.« Gre za že nekaj mesecev dogovorjen evropski mehanizem, po katerem bi morale evropske države sprejemati begunce, ki so obtičali v Grčiji. Za zdaj se ta dogovor praktično ni upošteval.

Človekoljubna, državniška drža Mira Cerarja je navidezna. Slovenija, država z dvema milijonoma prebivalcev, ki je ravno izplavala iz finančne krize, pač ne more v imenu solidarnosti govoriti, da lahko sprejeme zgolj 50 beguncev na mesec ali 567 oziroma 863 v dobrem letu dni.

Za človeka, ki je še pred nekaj leti pisal knjige o človekovih pravicah, je tako nizka številka povsem sramotna. Kot je sramotno tudi prepričanje, da je bilo postavljanje žice na makedonsko-grški meji modro dejanje, saj zdaj tam v nečloveških razmerah bivakira na tisoče ljudi. Ali kot je sramotno ne le Cerarjevo, pač pa vseevropsko dogovarjanje s Turčijo o trgovini z ljudmi. Turčija je namreč država, iz katere ljudje bežijo tudi zaradi neustreznih begunskih taborišč, političnih pritiskov, je država, ki se vojskuje proti Kurdom na svojem ozemlju, in je soodgovorna za bedo ljudi, ki umirajo na Egejskem morju in obupujejo na balkanski poti.

Ko je v petek Vinko Gorenak v imenu SDS sklical tiskovno konferenco, na kateri je predlagal, da bi Slovenija izpeljala posvetovalni referendum o številu migrantov, ki jih lahko sprejmemo, je bilo vse skupaj videti kot poceni politična propaganda. SDS nima dovolj glasov za razpis referenduma, ta je nezavezujoč, morebitni zakoni, ki bi nastali na podlagi pričakovanega izida, bi bili v nasprotju s podpisanimi mednarodnopravnimi resolucijami. Mogoče nam je jasno, da je številka, ki jo je ponujala skrajna SDS, absurdno nizka – v tej stranki, katere poslanci bi deportirali kar vse begunce, bi na leto blagohotno sprejeli 277 ljudi –, toda vladni izračun ni bistveno drugačen. Gre za navidezen obraz človeškosti.

Slovenija je država, ki je nastala z udejanjanjem boja za človekove pravice. Socialistična ureditev, iz katere smo zbežali, ni bila svobodna, tudi ljudje v njej ne. Bila je avtokratska, nepluralna, razjedali so jo nacionalizmi, izključevanje, kolektivistično preganjanje. Jugoslavija je bila zaradi sovražnosti obsojena na krvavi razpad. Slovenija je nastala tudi zato, ker je želela postati država, v kateri bodo človekove pravice enake za vse. Kar je logično, človekove pravice so univerzalne. Veljalo za Slovence, Nemce, Grke, Sirce, Afganistance, Eritrejce, Iračane, otroke in moške z bradami, katoličane, muslimane, ateiste, za vsakogar izmed nas. Pred dobrimi 20 leti smo bili sposobni »humano integrirati« 60-krat več ljudi, kot smo jih danes.

Slovenija, svetla zvezda na modrem evropskem nebu, jutri močvirje strahov in demonov preteklosti?