Casanovova postojanka

Tavernetta al Castello
Via Spessa 7, Capriva del Friuli/Koprivno, Italija
Tel.: +39 0481 808 228
V Tavernetti vam bodo za kosilo (od 12.30 do 14.30) postregli vsak dan, razen ponedeljka, za večerjo (od 19.30 do 22.30) pa vsak dan, razen nedelje in ponedeljka.

Ambient:
v razkošnem podeželskem slogu opremljena restavracija s satenastimi prti, udobnimi oblazinjenimi stoli, kaminom, umetninami in posodjem vred

Napitki:
dolga in lepo pregledno urejena vinska karta z jasnim poudarkom na Brdih in Furlaniji ter z zelo zmernimi, celo simboličnimi cenovnimi pribitki

Dostopnost:
pri Vipolžah čez mejo, potem pa malo vožnje po goriški ravnici in parkiranje na velikem parkirišču, tudi brez hudih zaprek za gibalno ovirane

Fino:
telečja glava z zelenjavo
lazanja z radičem
sladice

Ne tako fino:
pretežke glavne jedi

Predjedi so po enajst, glavne jedi po dvajset, sladice pa po osem evrov.

»Dajmo izkoristit Schengen, človek nikoli ne ve, koliko časa bo še veljal. Mogoče mi bodo še prav prišle one stare lire!« je malo za šalo, malo zares za domač zapeček stlačene terenske delavce ondan pokibical Konzumov referent za mednarodno izmenjavo in nato med kar nekaj zanimivimi lokacijami stare Gorice in njenega zaledja izbral restavracijo v nobel kompleksu tik za mejo. Tam se je leta 1773 zadrževal veliki švaler Giacomo Casanova (na račun katerega se tu dogajajo ohcetna slavja), zdaj pa dvorec iz 13. stoletja ponuja komfort predvsem golfistom. In na večer našega obiska tudi precej pisanim omizjem jedcev.

Šef sale, ki je bil tistega večera še v mentorski vlogi golobrademu mladeniču, nam je takoj, ko nas je posadil za mizo, olajšal branje jedilnega lista in vinske karte s kozarčkom prosecca, nato pa v starošolskem za-prijatelje-si-je-treba-čas-vzet tempu prinašal izbrane rihte in pridno, a v majhnih odmerkih prilival kar kompleksno Jermannovo rebulo 2010. Kuharija, kakršno se gredo na tem dvorcu, je očitno navdahnjena s tremi rečmi: z letnim časom, z zemljepisno lego in s klasično gosposko scenografijo. Ker je formalno še zima, je to pomenilo kar precej resnih kaloričnih zalogajev, pospremljenih z ohrovti, radiči in gomoljnicami – krasno lazanjo z radičem, ki ga pri nas zadnja leta furajo kot sukenski regut (a.k.a. solkanski radič), onstran meje pa kot rosa di Gorizia (goriška vrtnica), so postregli na okusni dišeči kremi iz gomoljne zelene; ker so na deželi, je to pomenilo tudi kakšen resno rustikalen krožnik, kot je bil kos kompaktne, a s počasnim kuhanjem lepo zmehčane, silno kolagenske telečje glave; in ker so dvorec, na glavnih krožnikih ni manjkalo klasičnih, močno reduciranih omak. Pravzaprav jih je ravno pri glavnih treh jedeh – na nabodalo nanizanih pečenih prepelicah, v vakuumu počasi kuhanih svinjskih ličnicah in pri na wellingtonsko vižo pripravljenem jagenjčkovem hrbtu – odneslo malo predaleč, saj ob meso in omake niso postavili dovolj sveže in lahkotne robe, ki bi presekala težo in bogatijo beljakovinsko-maščobnih bomb.

Je pa hkrati tudi res, da smo do glavnih krožnikov zaradi tempa strežbe in pametno dimenzioniranih predjedi – artičok s pečenim krompirjem, čičerkine juhe z nekaj kockami prekajene svinjine, polente z radičem, rezancev z zeliščnim pestom in mesom iz pečenice – prišli lepo odpočiti in še lačni. Še presenetljiveje je bilo, da smo nato zlahka in z užitkom pospravili še sladice – millefoglie z agrumi, radičevo tortico s karamelo in mandljevim sladoledom ter pito iz bele čokolade s čokoladnim moussom. Že mogoče tudi zato, ker je šef sale k vsaki izbral kozarček komplementarnega sladkega vina, ampak zagotovo predvsem zato, ker so bile res vrhunsko zasnovane in pripravljene. In ravno dovolj posebne, da so dekadentnemu večeru stare šole dale piko na i. Grajska tavernetta je praktičen dokaz, da lahko pametna implementacija sodobnih tehnik tudi klasično kuharijo stare šole naredi zanimivejšo, ne da bi ji pri tem odvzela smisel in namen.