Turistična roba

Restavracija Robba
Mestni trg 4, Ljubljana
Tel.: 01 422 03 70
Robba obratuje vsak dan od devete jutranje do polnočne ure.

Ambient:
s skorajda psihedeličnimi geometričnimi vzorci tlakovan in obložen podolgovat prostor z bistrojsko majhnimi mizicami

Napitki:
kratka izdaja standardnega spiska top-of-mind slovenskih vinarjev, obteženih s stoodstotnim pribitkom; nezanemarljiva kolekcija koktajlov

Dostopnost:
parkirišče ali garaža, nato pa špancir ali kavalir po centrskih kockah; gibalno ovirane čaka nekaj centimetrov dvignjen prag

Fino:
telečja lička
krpice z raco

Ne tako fino:
tatarski biftek
tartufatno pretiravanje

Predjedi pri Robbi cenijo na šest evrov, pašte prodajajo po devet, glavne od 11 do 18, sladice pa po pet.

»Zelena prestolnica Evrope, peta najbolj zelena država na svetu, najhitreje razvijajoča se turistična destinacija! Le kdo takega bogastva ne bi zaščitil s tehničnimi ovirami?!« je časopisne naslove o dosežkih naše domovine ondan sikajoče pokomentiral centrski sidraš Konzumove ljubljanske ekipe, ko je korak usmeril proti mestni hiši najbližjemu, po arhitektu in avtorju Vodnjaka treh kranjskih rek poimenovanemu gostinskemu objektu. Ta se sicer samooznačuje za restavracijo, a je po dizajnu in po ponudbi bolj bistro kot kaj drugega.

Zaradi od tujcev oblegane lokacije je tu vsaj za večerjo pametno imeti rezervacijo – oni petkov večer so nekateri na mizico celo čakali v vrsti, kaj lahko pa se bo tudi vam zgodilo, da bo natakar namesto s klasičnim a-je-blo-u-redu krožnike z mize odnesel z vaz-evritink-okej. A nič ne de – prostor ima globalno-metropolitanski šmek in vobče se v lokalih, kjer brbota od življenja, človek dobro počuti. Bi pa Robba očitno rada jedce malo fascinirala s finočo – beri s tartufi in razumi s tartufato. Pa recimo, da ta na jetrni pašteti z medom (ki od prve izvedbe v Cubu prek Separeja zdaj postaja že neka ljubljanska kaprica ali kaj?) še ne dela škode, a zamešana v maslo gotovo z agresivno aromo ne koristi drobno mletemu tatarcu. Ki pa, resnici na ljubo, tudi sam po sebi ni bil ravno kak gastronomski presežek – vsekakor precej manj posrečen kot lokalno-globalni kombo v drobtinah panko povaljanih ocvrtih žabjih krakov, ki se v Robbi pomakajo v hudo retro majonezno-kečapasto omako, kakršni ponekod rečejo koktajl omaka, tukaj pa mary rose. Všeč so nam bile tudi krpice – kostanj v njih je marca sicer deloval malo zunajsezonsko, a so v španoviji z mehkimi in sočnimi koščki race ter okusno omako sestavljali hudo všečen krožnik. Po rahli zmedi, ko nam je del osebja že začel ponujati sladice, ne vedoč, da drugi del v kuhinji še pripravlja glavne jedi, smo vzporedno preizkusili še primerek hitre in počasne mesne kuharije, v kateri je kratko potegnil bržolni stejk, ki je bil lepo zoren in kljub tankosti pravilno pečen (a neenakomerno posoljen), je bilo pa vse, kar je bilo okoli njega – bernska omaka, gobe, špinača, ocvrto jajce – videti kot razplozana svaštarnica. Tako so se za časa našega obiska za najboljšo izbiro izkazale krasno zmehčane (a ne, kot se tu in tam rado primeri, do neprijetne razpadajoče jetrne konsistence), počasi dušene telečje ličnice s kremastim pirejem, okusnimi jurčki in omako z gorčičnimi semeni.

Tudi cukrasta selekcija sledi osnovnim Robbovim izhodiščem – na voljo so tri ali štiri univerzalno všečne, vsem dobro znane jedi (povprečna skutna pita s krasnim malinovim sladoledom in pravilno pripravljen čokoladni fondant s karamelizirano banano), pripravljene brez odvečnega kompliciranja. Že res, da se s tako varno sredinsko pozicijo težko komu zameriš, a še bolj res je, da tudi navdušiš le redkokoga. Pač še en luštkan, korekten lokal, ki ga pozabiš kmalu po tem, ko zapustiš Ljubljano.