»Vsakdo ima pravico do pitne vode«

Slovenska ustava niti v enem členu ne vsebuje besede ’voda’. Omenja le nadpomenko ’naravna bogastva’. In pri tem je precej liberalna. V 70. členu tako piše, da »zakon določa pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva,« in pa da lahko »zakon določi, da smejo naravna bogastva izkoriščati tudi tuje osebe«.

In to se seveda tudi dogaja. Številne najkakovostnejše vrtine pitne vode, ki se uporabljajo v industriji pijač, danes na podlagi večdesetletnih koncesij izkoriščajo podjetja v tuji lasti. »Nakupi slovenskih prehrambnih podjetij in podjetij za proizvodnjo pijač se po mojem dogajajo tudi za to, da se pride do dobrih in kvalitetnih vodnih virov,« je že lani za Mladino dejala dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije. »Slovenija ima veliko vodnih zalog, ki vpijejo po ’koriščenju’.«

To, da ustava ne omenja vode, je na neki način razumljivo. Tudi velika večina drugih držav, tudi tistih, po katerih smo se pri pisanju ustave zgledovali, dostop do pitne vode ureja na zakonski ravni. Prav tako ob pisanju ustave ni bilo govora o pritisku na privatizacijo vodnih virov, dostop do pitne vode smo imeli za tako rekoč samoumevnega.

A v zadnjih letih se je nakopičilo dovolj opozorilnih znakov, da v Sloveniji dozoreva širok, skoraj plebiscitaren konsenz o potrebi po ustavni zaščiti pravice do čiste pitne vode. Peticijo za vpis »neodtujljive pravice do vode v ustavo«, ki je bila objavljena konec januarja, je v mesecu in pol podpisalo že skoraj 53 tisoč ljudi. V državnem zboru se pobuda za vpis te pravice v ustavo »valja« že dve leti. Prvi poskus so ustavile predčasne volitve. Drugi poskus se bliža ključnemu trenutku.

Julija lani je ustavna komisija državnega zbora imenovala skupino pravnih strokovnjakov, ki naj bi pripravila mnenje o morebitnem zapisu pravice do pitne vode v ustavo. In prejšnji teden je bilo strokovno mnenje skupine, ki ji je predsedoval ustavni pravnik dr. Lojze Ude, objavljeno na spletnih straneh državnega zbora. Vpis pravice do pitne vode v ustavo so soglasno podprli in ga označili za nujnega, saj »veljavne ustavne določbe za urejanje te pravice ne zadostujejo«.

Vključitev pravice do vode v ustavo je po njihovem mnenju pomembna zlasti zato, »ker realno lahko pričakujemo nadaljnji pritisk finančnih ustanov in mednarodnih korporacij, da se liberalizira tudi oskrba s pitno vodo in da se tudi to sedaj pretežno javno službo prepusti zakonom trga«.

Pravni strokovnjaki so šli v predlogu za spremembo ustave celo dlje od prvotnega poslanskega predloga, saj namesto dopolnitve 70. člena ustave predlagajo nov, 70. a člen. »Opredelitev pravice do pitne vode v posebnem členu bi tudi na zunaj jasno pokazala, da gre za posebno ureditev te pravice, za katero ne velja liberalnejša določba o javnem dobru in naravnih bogastvih v 70. členu Ustave RS.«

Sprejetje predlagane spremembe ustave bi v praksi pomenilo, da bi bila ureditev v 16 slovenskih občinah, v katerih je lastnik koncesije za oskrbo prebivalcev s pitno vodo zasebno podjetje, neustavna. A ker koncesijskih pogodb, ki se praviloma sklepajo za obdobje več desetletij, ni mogoče kar tako razglasiti za nične, bo po vsej verjetnosti dopustiti prehodno obdobje za popolno uveljavitev ustavnih sprememb. »V najslabšem primeru bodo ostale koncesije v veljavi toliko časa, za kolikor so podeljene, saj bi sicer lahko prišlo s strani prevzemnikov tudi do odškodninskih zahtevkov.« Pivovarna Laško, lastnica koncesije za oskrbo občine Laško s pitno vodo, se je pod novim lastnikom, korporacijo Heineken, že sama odločila, da bo koncesijo prenesla na občino in se posvetila izključno pivovarski dejavnosti.

Pravni strokovnjaki so šli v predlogu za spremembo ustave celo dlje od prvotnega poslanskega predloga, saj namesto dopolnitve 70. člena ustave predlagajo nov, 70. a člen.

Zdaj, ko se je o spremembi ustave izrekla stroka, je čas, da se o podpori izrečejo parlamentarne stranke. O podpori znotraj vladne koalicije ne bi smelo biti dvoma. Premier Miro Cerar je junija lani v državnem zboru glede vode dejal, da »moramo storiti vse, da jo zavarujemo pred kakršnokoli privatizacijo in pred kakršnimikoli drugimi posegi v to samo dobrino, ki bi bistveno poslabšali njeno kvaliteto ali pa dostopnost državljanov do vode«. Ob tem je dejal, da je sicer pred nadaljnjimi koraki treba počakati na mnenje ustavnopravne stroke. »Če bo to mnenje podprlo te spremembe kot smiselne na ustavni ravni, kot koristne, pomembne, nujne, v kar upam in si želim, si bom vsekakor prizadeval, da to podpre tudi vlada.«

Drugo vprašanje je podpora opozicije. V Združeni levici spremembo ustave vsekakor podpirajo, saj so njeni poslanci tudi prispevali podpise za začetek postopka. Najbolj vprašljiva je podpora največje opozicijske stranke SDS, saj se je njen predsednik Janez Janša ob omembi zapisa pravice do vode v ustavo na Twitterju porogljivo zavzel za »pravico do zdrave pameti in do obrambe pred gnajvažo s stupidnimi predlogi«. A stranka sama z 21 poslanci ne more preprečiti spremembe ustave.

Ustavna komisija naj bi mnenje strokovne skupine obravnavala v začetku prihodnjega meseca, predsednik državnega zbora Milan Brglez pa bo do takrat že opravil neformalne posvete z vsemi poslanskimi skupinami. »Upam, da bodo vsi politični akterji v Sloveniji razumeli, da ne gre za ideološko zgodbo, ampak za zapis tiste dobrine, ki jo moramo ohraniti tako zase kot za naše zanamce.«

Sprememba ustave, kot je predlagana, bi oskrbo s pitno vodo povzdignila na raven ustavno neposredno zagotovljene pravice. V izrabo vode v gospodarske namene ne bi posegala. Heineken bo na primer lahko še vedno veselo, s hitrostjo nekaj sto litrov na minuto, črpal vodo iz 12 vrtin na območju Ljubljane in Laškega, za katere ima koncesijo zagotovljeno najmanj do leta 2035. Bi pa ustavna sprememba jasno določila, da ima oskrba s pitno vodo v vsakem sporu prednost pred izrabo v pridobitne namene.

Hkrati bi morala biti dopolnitev ustave tudi budnica pristojnim državnim ustanovam. Slovenija je z vodo bogata država, kar pa ne pomeni, da si lahko privošči izgubo več kot četrtine vode, načrpane za javni vodovodni sistem. Po podatkih Statističnega urada je bilo namreč leta 2014 za javno vodovodno omrežje v Sloveniji načrpanih 163 milijonov kubičnih metrov vode, a je je po 24 tisoč kilometrov cevi do končnih uporabnikov priteklo le 117 milijonov kubičnih metrov. Ostala voda se je zaradi dotrajanosti vodovodnega omrežja izgubila.

Brez obsežnih vlaganj v posodobitev vodovodnega omrežja se namreč, kot so v lani objavljeni študiji zapisali študenti pravne fakultete pod vodstvom profesorice dr. Vasilke Sancin, kaj lahko zgodi, da »bodo posledice precej podobne negativnim posledicam privatizacije – višje cene in slabša kakovost oskrbe«.

Slovenija je z vodo bogata država, kar pa ne pomeni, da si lahko zaradi zastarelih vodovodov privošči izgubo več kot četrtine vode, načrpane za javni vodovodni sistem.

Prav tako predlagana sprememba ustave ne bo rešila vprašanja izjemno dobičkonosnega zasebnega upravljanja čistilnih naprav, saj upravljanje z odpadno vodo po mnenju dr. Lojzeta Udeta »ne sodi v okvir ustavne pravice do pitne vode«.

Nekateri slovenski državljani so danes prisiljeni uporabljati vodo iz onesnaženih potokov ali pa po pitno vodo več kilometrov pešačiti do najbližje bencinske črpalke. Če ne bi šlo za Rome, te težave ne bi imeli. Država bi morala čisto pitno vodo romskim naseljem zagotavljati že danes, ne glede na ustavne določbe. Sprejemanje ustavno zaščitene pravice do pitne vode brez hkratne zadovoljive ureditve vprašanja oskrbe romskih naselij z vodo pa je najmanj hinavsko.

Besedilo za spremembo ustave

Novi člen ustave, kakor ga predlaga strokovna skupina v sestavi dr. Franc Grad, dr. Rajko Knez, dr. Marko Kambič, dr. Janez Pogorelec, Martin Ivan Rahten, Maja Štefančič in dr. Lojze Ude, ki jo je imenovala ustavna komisija državnega zbora.

70. a člen (pravica do pitne vode)

– Vsakdo ima pravico do pitne vode.

– Vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev. Vodni viri, ki služijo oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev, niso tržno blago.

– Oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko neprofitne javne službe, tako da vodne vire za ta namen izkorišča sama neposredno ali izkoriščanje prenese v neposredno upravljanje samoupravnim lokalnim skupnostim.