Slovenski »Schindlerji«

Uroš Žun, po izobrazbi pravnik, roj. leta 1903 v Radovljici, je rešil 16 judovskih deklet, ki so v Maribor pribežala iz Avstrije. Leta 1940 je kot komisar v Mariboru, tedaj na poti med Dunajem in Trstom pomembni postojanki judovskih beguncev, ki so zlasti po letu 1938 pred nacizmom bežali v nekdanjo Jugoslavijo, žigosal njihove prepustnice, čeprav je vedel, kakšna kazen čaka njega in njegovo družino za pomoč Judom. Ker so se plačani spremljevalci »porazgubili«, je dekletom kar sam našel zatočišče v mariborskem hotelu, katerega lastnik je bil Jud, tovarnar Marko Rosner, ta pa jih je povezal z judovsko občino v Zagrebu. Žun se je zavedal, da ga čaka kazen, zato je z ženo in sinom Igorjem še pred začetkom vojne pobegnil v Zagreb, Nemci pa so takoj po prihodu v Maribor za njim razpisali tiralico in nagrado deset tisoč mark. Žunovi so tudi sami postali begunci. Iz Zagreba so se pred ustaško oblastjo umaknili v Bosno in tam ostali do konca vojne. Po vojni so najprej živeli v Trstu, kasneje pa v Ljubljani, kjer je bil Žun profesor na Ekonomski srednji in Tehnični srednji šoli. Judovska dekleta, ki jih je rešil, so se iz Zagreba, skupaj s poverjeniki italijanske judovske dobrodelne organizacije DELASEM, najprej umaknila v tedanjo Ljubljansko pokrajino pod okupacijo Italijanov, nato pa so s ponarejenimi dokumenti odpotovala v Nonantolo blizu Modene. Po kapitulaciji Italije so prebegnila v Švico. Leta 1945 je teh 16 deklet prispelo v današnji Izrael. Nekatera so ostala v izraelskih kibucih, druga so se preselila v Združene države Amerike. Leta 1986 so izraelski komisiji, ki deluje v okviru Jad Vašema, poslala pričevanja, na podlagi katerih je bil Uroš Žun razglašen za pravičnega med narodi.

Župnik Andrej Tumpej, roj. leta 1886 v Lovrencu na Dravskem polju, je med vojno v Beogradu pomagal Antoniji Kalef in njenima hčerkama. Mati in hčerki so ostale same, ko so Nemci očeta, Juda, odpeljali v taborišče in naravnost v plinsko celico. Pomagal jim je župnik Tumpej, za nekaj dni jih je skril v svoji župniji in zanje uredil ponarejene dokumente, s katerimi so v Beogradu živele do konca vojne. Tumpej je enako pomagal še dvema judovskima sestrama, ki pa sta pozneje zaradi surovega gestapovskega mučenja izdali njegovo ime. Dekleti so ustrelili, župnika Tumpeja aretirali in ga mučili, da bi zvedeli, komu je še priskrbel lažne dokumente. Ni razkril, da je pomagal tudi družini Kalef. Leta 2001 je bil na pobudo Rahele Kalef, ki je tudi po vojni zaradi hvaležnosti obdržala ime Breda, razglašen za pravičnega med narodi.

Zora Pičulin, roj. 1. januarja 1911 v Solkanu, je kot varuška v Skopju leta 1943 rešila dveletnega Šaula, sina judovske družine Gatenjo. Njegove starše so odpeljali kot skoraj vse makedonske Jude v uničevalno taborišče Treblinka. Pičulinova je Šaula pretihotapila iz bolnišnice, kjer se je zdravil zaradi vnetja ušes. Prvo noč sta prespala v kapelici, nato sta odšla iz Skopja na podeželje. Po dolgem tavanju sta prispela v hribovsko mesto Letnice in v tamkajšnjem katoliškem samostanu našla zatočišče. Samostan jima je dajal zavetje do konca vojne. Po vojni se je Zora s Šaulom vrnila v Skopje, našla je družino Biti, njegove sorodnike, in ti so Šaula posvojili. Ko so odhajali v Izrael, so Pičulinovo vabili s sabo, vendar ponudbe ni sprejela, čeprav se je težko ločila od malega Šaula, ki jo je klical mama. Vrnila se je v Ljubljano. Šaul je kasneje postal učitelj matematike v jeruzalemski gimnaziji. Svojo »mamo« Zoro je vse do njene smrti leta 1998 enkrat na leto obiskal v Ljubljani. Zora je bila za pravično med narodi razglašena leta 1975.

Ivan Breskvar, tekstilni inženir iz Ljubljane, roj. leta 1905, je v Varaždinu, kjer je bil zaposlen, rešil otroka Zdenke Hary in Renate Rosner. Materi so odpeljali v ustaško taborišče smrti Jasenovac, otroka pa je prevzel njun sorodnik Milan Blass, slovenski Jud, ki ga je pred deportacijo varoval dokument o njegovi nenadomestljivosti v tovarni. V tistem času so že bili objavljeni zakoni, ki so prepovedali varovanje judovskih otrok. Blass je najprej za varstvo obeh otrok zaprosil teto Schonwaldovo, ta pa ju je zaupala služkinji Ciliki Kumrić. Služkinja ju je nameravala odpeljati k svojim staršem v vasico Cerje Nebojse. Ker pa so nastale težave s potovanjem v to oddaljeno vasico, se je Blass zaupal prijatelju Ivanu Breskvarju in ta je vsakega otroka posebej s kolesom odpeljal iz Varaždina v Cerje Nebojse, kjer sta dočakala konec vojne. Ivan Breskvar, Ivka in Tomo Kumrić so bili za pravične med narodi imenovani leta 1998.

Ljubica in Ivan Župančič ter Olga Rajšek Neumann so rešili devetletnega Dana, otroka Štefe Stockhamer, sicer žene znanega odvetnika v Novi Gradiški, ki je že leta 1941 padel v nemško ujetništvo. Štefa se je z otrokom preselila v Pakrac, vendar so iz tega mesta, tako kot povsod v ustaški Hrvaški, kmalu odpeljali vse Jude v taborišče Stara Gradiška. Tudi Dana, njegovo mamo Štefo in staro mamo Drago. Mamo in staro mamo so nato poslali v Jasenovac in ju umorili. Dana pa je dobrim ljudem uspelo pretihotapiti iz taborišča k staremu očetu dr. Julijusu Neumannu, ki so ga čez nekaj mesecev prav tako poslali v Jasenovac. Za Dana je potem skrbela služkinja, ki ga je izročila njegovi teti Hani, ta pa ga je odpeljala v Banjaluko, kjer je živel Danov drugi ded dr. Josip Stockhamer. Ta je ušel ustaškemu taborišču zaradi starosti, a stanovanje so mu zaplenili. Za streho nad glavo je zaprosil slovenskega železničarja Ivana Župančiča in njegovo ženo Ljubico. Pod njuno streho je leta 1942 Stockhamer umrl. Župančičeva sta namenila vso skrb Danu, ki je bil zaradi izgube matere in starih staršev v slabem duševnem stanju. Oče je v ujetništvu zvedel za Danovo usodo in zaprosil Župančičeva, naj ga odpeljeta v Zagreb k Olgi Rajšek, zaročenki njegovega svaka. Dan je po vojni študiral medicino v Zagrebu in leta 1958 doktoriral. Leta 1966 se je z ženo preselil v Chicago, vsaj enkrat na leto pa je obiskal Župančičeva, ki sta bila leta 2002 razglašena za pravična med narodi.

To so ljudje, ki so se zavedali, kot piše na spominski medalji, ki jo dobijo pravični, da »kdor je rešil eno samo življenje, je rešil ves svet«. Vredno premisleka tudi za današnji čas.

Zakonca Vera in Ludvik Valentinčič sta v Zagrebu rešila desetletno hčerko družine Pohoryles. Zakoncema Pohoryles se je uspelo rešiti pred aretacijo, ker sta judovski rod prikrila s spremembo priimka v Pokorn, za hčerko Suzano, ki je bila iz moževega prvega zakona, pa jima novih dokumentov ni uspelo dobiti. Poleti 1944 se je Pohoryles obrnil na zakonca Valentinčič, ki sta bila povezana z zagrebškimi ilegalci, in ju prosil, da po svojih zvezah najdeta družino, ki bi sprejela njuno hčerko v varstvo. Valentinčičeva sta Suzano, čeprav sta bila stalno pod nadzorom ustaške policije, sama sprejela na svoj dom in jo predstavljala za hčer sorodnikov iz Ozlja. Toda zakonca Valentinčič sta se decembra 1944 znašla v težavah. Ustaši so Valentinčiča obtožili za dobavo orožja partizanom in ga obesili. Januarja 1945 so aretirali tudi Vero, vendar so jo izpustili. Deklica se je takrat zatekla k Verinim staršem, ki sicer zaradi prevelikega tveganja niso odobravali pomoči Judom, vendar je deklica konec vojne pričakala pri njih. Po vojni so se Pohorylesovi s hčerko Suzano vrnili na Dunaj. Leta 2004 so Valentinčičevima podelili naziv pravičnih med narodi.

Rudimir Rudolf Roter, roj. leta 1897 v vasi Potomje na Pelješcu, sicer pa slovenskega rodu, je rešil judovsko družino Koen. Roter je pisal največ za Jugoslovanski list in Politiko, kjer je zagovarjal kulturno različnost in sožitje. Obsojal je politiko antisemitizma. Novinarskega kolega Abrahama Abo Koena je spoznal v Sarajevu. Ko se je leta 1941 v tem mestu začela protijudovska gonja, ga je Roter z družino povabil k sebi v Dalmacijo, ki je bila pod italijansko okupacijo. Pri prikrivanju Koenovih je sodelovala vsa vas, saj je bila močno vpeta v ilegalno protifašistično gibanje. Ko so razmere za Koenove postale vendarle prenevarne, so se preselili k Roterjevim sorodnikom v Trpanj, potem pa jih je k sebi vzela družina sodarja Mateja Ivaniševića. Od tam so odšli v partizane in na osvobojeno ozemlje. Rudi Roter, ki je bil tudi po vojni novinar, je priznanje pravičnega med narodi prejel leta 2004 na pobudo vaščanov Potomlja.

Martina Levec Marković izhaja iz znane slovenske družine Levec. V Zemunu je skrivala in rešila judovske ilegalce pred ustaško oblastjo. To so bili Josip in Benjamin Beherano ter Danilo Fogel. Vse tri je skrivala v svoji družinski hiši v Zemunu, v kateri so stanovali tudi štirje nemški častniki, eden izmed njih, major po činu, pa se je do ušes zaljubil v zalo Slovenko. Pri Martini so ilegalci ostali več kot mesec dni. Ko so na njena vrata potrkali ustaši in gestapovci, jih je ob majorjevi pomoči prepričala, da v njeni hiši »živi samo nemško osebje«. Martina se je potem zanalašč v javnosti pogosteje pojavljala z majorjem, da bi odvrnila sum o pomoči ilegalcem, leta 1943 pa se je pridružila partizanom. Po vojni je doživela preganjanje kot buržujka in domnevna kolaborantka. Umrla je leta 2001 v Zemunu. Na predlog Josipa in Benjamina Beherana ter Danila Fogla je bila leta 2000 imenovana za pravično med narodi.

France Punčuh, roj. leta 1902 v Gornjem Logatcu, je bil med tistimi prebivalci Varšave, ki so pomagali Judom. Punčuh je na začetku dvajsetih let v Varšavi študiral na visoki trgovski šoli, po diplomi pa se je zaposlil na poslaništvu Kraljevine Jugoslavije na Poljskem. Poročen je bil s poljsko Judinjo Janino Glocer in imel sina Andreja. Po nacistični zasedbi Poljske je poskrbel za varnost žene in sina, nato pa pomagal številnim judovskim družinam. Najpogosteje tako, da je od njih prevzel premoženje in jim omogočil pridobitev lažne identitete za življenje v »arijskem« delu mesta. Dokler je v Varšavi obstajal geto, je Punčuh oskrboval Jude s hrano. S podkupovanjem Nemcev je nekaterim Judom omogočil pobeg iz geta. Septembra 1944, v času varšavskega upora, ga je v središču mesta zadela zablodela krogla. Pokopali so ga v Varšavi, leta 1971 pa so njegove posmrtne ostanke na željo soproge Janine prepeljali na pokopališče v Gornjem Logatcu. Od leta 2013 velja za slovenskega pravičnega med narodi.

To so odlikovani pravični med narodi, ki so slovenskega rodu. Priznanja izdaja posebna komisija Svetovnega dokumentacijskega, raziskovalnega, izobraževalnega in komemorativnega centra holokavsta Jad Vašem, ustanovljenega leta 1963. Raziskuje zgodbe ljudi, ki so v času holokavsta reševali Jude. Za pravičnega je lahko razglašen vsak, ki ni Jud in je pomagal Judom ter tako za dobro delo tvegal tudi življenje. Za reševanje Judov pa ni dobil nobene materialne odškodnine ali nagrade, ker se je zavedal, da rešuje človeka judovskega rodu, ki mu grozi koncentracijsko taborišče. To je počel na lastno pobudo, ne pa zaradi odločitve uporniškega gibanja.

Na seznamu pravičnih med narodi najdemo zdaj devet Slovenk in Slovencev. Njihovo ravnanje je v zborniku Slovenski pravični med narodi (2016) popisala Miriam Steiner Avizier, zgodbo o Punčuhu pa Boris Hajdinjak. V zborniku, ki sta ga uredila in zanj napisala predgovor Irena Šumi in Oto Luthar, so tudi zgodbe tistih šestih Slovencev in Slovenk, za katere še teče postopek imenovanja med pravične. To so Andrej Vendramin, učitelj iz Solkana na Goriškem, ki je sodeloval v operaciji skrivanja judovskih otrok v italijanski vasici Nonantole. Podrobno je opisana tudi zgodba Cirila Kotnika, ki je na diplomatskem predstavništvu Srbije, nato pa SHS oziroma Jugoslavije v Rimu sodeloval z italijansko judovsko dobrodelno organizacijo DELASEM in pomagal reševati Jude. Podrobno je opisana tudi zgodba Elizabete Savice Rožanc Horvath, ki je med vojno v Ljubljani skrivala Tomaža, sina Judinje Regine Zajc, roj. Steinberg. Še posebej je zanimiva zgodba skrivanja prekmurskega Juda Emerika Hirschla, v katero so bili vključeni Ludvig Cigüt in družini Žilavec ter Fartelj. Med kandidati za pravične je tudi Julij Kontler, slovenski učitelj, ki je pomagal Judom v Baranji. Še posebej pa bi bilo treba proučiti reševanje Judov iz NDH čez Kolpo v Slovenijo, saj fragmentirana pričevanja, ki jih objavlja Oto Luthar, kažejo, da si tudi od ljudi, ki so sodelovali pri tem, morda kdo zasluži priznanje pravični med narodi.

Čisti altruizem, sočutje in empatija so vodili te ljudi. V tistih zapletenih in nevarnih časih niso skrbeli le za svojo usodo, ampak tudi za sočloveka. To so ljudje, ki so se zavedali, kot piše na spominski medalji, ki jo dobijo pravični, da »kdor je rešil eno samo življenje, je rešil ves svet«. Vredno premisleka tudi za današnji čas.

Knjiga:
Slovenski pravični med narodi
Uredila: Irena Šumi in Oto Luthar
Založba: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016
Cena: 14 €