Napad na srce Evrope

Vsi so se pognali v tek. Tek za življenje. Eni po cesti, ki povezuje letališče z avtocesto proti Bruslju. Drugi so se pognali kar po dovozu v najbližjo parkirno hišo. Samo hitro stran, kamorkoli. Za njimi smo lahko opazovali stavbo letališča Zaventem, iz katere je dim po dveh detonacijah bomb šele res začel prodirati. In nismo potrebovali neke izjemne sposobnosti vživljanja, da bi vedeli, kako zares gre vsakemu izmed njih. Da se vsak zaveda, kako prekleto blizu smrti je. Ta posnetek je v torek v večernih poročilih gledala vsa Evropa.

Pa je bil ta posnetek v vsakdanu evropskega televizijskega gledalca kaj posebnega? Ne. Takih posnetkov smo videli že vsaj tisoč. Na eni strani stavba, ki jo je razneslo zaradi postavljene bombe, na drugi pa neznana roka človeka, ki je potegnil na plan svoj mobilni telefon in snemal. Vmes pa ljudje, moški, ženske in otroci, ki tečejo stran, kamorkoli, samo stran. Pa trupla, ranjene ženske, kri, jokajoči otroci, neznana roka pod betonskimi bloki razsute stavbe, predvsem pa veliko dima. Razlika je le v tem, da je napadeno mesto tokrat Bruselj, upravna prestolnica Evropske unije. In da dobršen del gledalcev razume, kaj govorijo, kaj kričijo, kar nam seveda bolečino trenutka še bolj približa.

Dogodki, kakršnega je ob začetku delovnika doživel Bruselj v torek, 22. marca 2016, postajajo evropska stalnica. To ni klic k sprejemanju, ampak razumevanju. Evropa je del mednarodne koalicije 66 držav, ki so napovedale vojno Islamski državi. Na eni strani je torej Islamska država, ki pa jo večina Evropejcev žal jemlje zelo poenostavljeno. Islamska država je bila razglašena že pred skoraj desetimi leti in od takrat se le širi, njen namen je ustanoviti salafistično islamistično državo v Iraku, Siriji in na predelih, ki so geografsko označevani kot Levant. Njeni zametki so nastali po ameriški invaziji na Irak leta 2003, najprej kot skupina JTJ pod vodstvom jordanskega salafističnega džihadista Abuja Musaba Al Zarkavija, uradno je osnovno različico svojega imena začela uporabljati 16. oktobra 2006. Doživljala je vzpone in padce, maja 2010 je vodja postal Abu Bakr Al Baghdadi, ki mu je uspelo privabiti v njene vrste častnike in vojake iz Sadamove bivše administracije. Nato se je začela širiti iz Iraka. Marca 2011 se je po protestih zoper Asadov režim začela državljanska vojna v Siriji. Avgusta 2011 je Al Baghdadi v Sirijo že pošiljal svoje bojevnike. 29. junija 2014 se je dokončno poimenovala Islamska država in območje pod svojim nadzorom razglasila za nov kalifat. Kot vidimo, je v desetih letih doživela izjemno rast, postala močan mednarodni igralec. Ni je bilo več mogoče odpravljati kot »zgolj« teroristično skupino. Zakaj obnavljamo ta zgodovinska dejstva? Da že v tej točki postavimo jasno ločnico med 'nami' in 'njimi', da takoj napademo črva, ki danes, po še enem terorističnem napadu, načenja toliko misli po glavah Evropejcev. Ker nismo na eni strani mi, Evropejci, evropska ali pa zahodna kultura, ampak smo to mi, ki tečemo stran, ki v smrtni grozi bežimo, mi, ki nas je strah za naše bližnje, in oni, ki izvajajo teror nam nami. Mi smo tisti, ki sedimo v čolnih proti Lezbosu in smo za vedno zapustili svoje domove. Mi, ki sedimo v čolnu in ne znamo plavati. Mi, ki čakamo v azilnem domu na Kotnikovi ulici v Ljubljani. Mi, ki sedimo doma na Rue d' Alsace-Lorraine v Ixellesu v Bruslju in čakamo, da se naša hči, ki je z metrojem odšla v šolo, oglasi na svoj mobilni telefon, in nas je pri tem tako strah, da dihamo s težavo in plitko, da ne spravimo niti besede iz sebe. Oziroma drugače: ali po teh treh detonacijah v Bruslju končno razumemo, pred kom in čem bežijo begunci? Koliko detonacij so slišali oni, preden so zapustili svoje domove in prišli do naših ograj?

Ali po teh treh detonacijah v Bruslju končno razumemo, pred kom in čem bežijo begunci? Koliko detonacij so slišali oni, preden so zapustili svoje domove in prišli do naših ograj?

Seveda se lahko zapletemo v ponovno ugotavljanje, kdo je kriv, da je do nastanka Islamske države prišlo. A to prepustimo zgodovinarjem, obstoj Islamske države je danes dejstvo, in kot je na straneh Mladine zapisal že Erik Valenčič: »Na prvi pogled bi morala biti stvar jasna. Islamsko državo je treba poraziti, in kdor pri tem lahko pomaga, mora pomagati. Žal pa so razmere na Bližnjem vzhodu že vrsto let tako zapletene in prepletene, da ne moremo več govoriti samo o spopadu med dobrim in zlim. Reke krvi so te delitve že močno zabrisale.« Po terorističnem napadu na Pariz je Evropa okrepila svoje delovanje proti Islamski državi, čeprav je ob tem treba povedati, da je koalicija držav, ki se skupaj pod vodstvom ZDA borijo proti Islamski državi, nastala že septembra 2014, Slovenija pa je del te koalicije od začetka. Februarja letos so evropske države dosegle dokončni dogovor o napotitvi svojih sil v boje zoper Islamsko državo, slovenski parlament pa je podprl predlog vlade, da v iraški Kurdistan napoti 15 inštruktorjev. Proti je bila le Združena levica, a ni nasprotovala boju zoper Islamsko državo, temveč sodelovanju v sporni koaliciji. Zakaj izpostavljamo nasprotovanje Združene levice? Ker je seveda imela prav. Ta mednarodna koalicija je res slaba družba. Velike države, ki so v njej, imajo na vesti polno res vprašljivih potez, ki so naredile ogromno škodo in verjetno spodbudile nastanek Islamske države. Kot je napisal Valenčič: reke krvi so ločnico med dobrim in zlim že močno zabrisale.

Islamska država je na nov zagon Evrope pri boju zoper njo, spodbujen s pariškimi dogodki, odgovorila nemudoma. 26. novembra lani je objavila posnetek, katerega ključni del je bila fotografija zastav 60 držav, posneti glas pa pravi, da bodo za države, ki so proti Islamski državi, prišle posledice. Med njimi je bila seveda belgijska zastava, pa seveda tudi slovenska. Nas torej bruseljski dogodki res presenečajo? Kaj pa je tako presenetljivega? Da pripadniki Islamske države aktivirajo bombe? Mar nismo že videli tisočih posnetkov teh detonacij? A na tem mestu je treba s prstom pokazati na evropske politike, tudi Mira Cerarja, ki seveda prebivalcem svojih držav niso povedali bistvenega, niso zmogli tistega elementarnega, kar so včasih v teh situacijah naredili državniki. Na primer britanski premier Winston Churchill, ko se je Velika Britanija odločila za vstop v vojno zoper Nemčijo: da naj pričakujejo, da bo ta vojna prišla tudi do njihovih domov. Da bo lahko zelo hudo. Da smo res v vojni. Da vojna pomeni, da bo kdaj tudi kakšno evropsko letališče stresla detonacija. Da se bodo tudi na naših tleh pojavili predstavniki Islamske države, in ko pravimo na naših tleh, mislimo na slovenska tla. In seveda, da bodo predstavniki Islamske države izkoristili tudi begunce in se v naše države vtihotapili kot del te reke bolečine. Vse to so nam seveda »pozabili« povedati. In s tem še več manevrskega prostora naredili za razne nacionaliste in skrajneže, ki bodo izkoristili vojno in z njo povezane posledice, na primer prihod beguncev, za kovanje političnih točk in sejanje sovraštva.

A seveda to ne pomeni, da ni dolžnost družb, da se soočajo s strahom, ki izhaja iz prisotnosti vse večjega števila prebivalcev iz muslimanskih držav, ki se zaradi vojne priseljujejo v Evropo. Ob vsakem prihodnjem Parizu, Bruslju in Kölnu bo ta strah vse bolj razširjen in nasprotovanje bolj radikalno. Za začetek razčlenimo ta strah na faktorje – ker ni tako iracionalen. Zakaj torej ljudje zavračajo begunce? Ker jih je strah, da se bodo po naselitvi v Evropi postopoma radikalizirali in postali problem? Da bodo čez deset let, grobo rečeno, ti mladoletni fantje in dekleta, ki jih danes sprejemamo v evropske šole, postali prihodnji Salahi Abdeslami, bodoči teroristi, ki bodo za oddaljeno Islamsko državo pripravljeni izvajati teroristične napade po Evropi? Je ta strah upravičen? Je to mogoče? Odgovor mora biti jasen: Ne samo, da je ta strah upravičen, to je verjetno. Strah je upravičen, a ne zato, ker bi bili begunci zaznamovani s prihodnjim terorizmom, ampak ker jih take delajo današnje evropske družbe. Pa še to gre za redke posameznike. Pri čemer: zgodovina povojne Evrope je zgodovina tudi tovrstnih detonacij, že brez Islamske države. Danes ni teh detonacij nič več, kot jih je bilo kadarkoli v povojnem obdobju, v povprečju jih je celo mnogo manj.

A ostanimo pri vprašanju integracije. Je torej res, da multikulturnost ni mogoča, da integracija ne more uspeti, da ne moremo živeti skupaj? Če bi sklepali iz izkušenj Francije in Belgije, ki imata veliko priseljencev iz muslimanskih držav, pri čemer pa to priseljevanje v veliki meri izhaja iz njune kolonialistične zgodovine (pomemben del priseljevanja je bil tudi prisilno preseljevanje zaradi potreb po delovni sili, kjer je šlo seveda za grobo izkoriščanje), bi bil odgovor jasen: drži, verjetno model multikulturnosti ne deluje, splošna integracija ni mogoča. A tak odgovor velja za integracijo in multikulturnost, ki smo jo videli v teh dveh državah, pa tudi v marsikateri drugi: ker dejanskih naporov zanjo sploh ni bilo, ker so države kvečjemu stigmatizirale priseljence. Ker so same ustvarjale gete, ker so same ustvarjale iz priseljencev državljane in prebivalce druge kategorije. Velja se na primer spomniti obdobja predsednika Nicholasa Sarkozyja in njegovih rasističnih izpadov – si sploh predstavljamo, kakšne dolgoročne posledice imajo taki izpadi na priseljenske skupnosti? Pa pod sedanjo francosko vlado ni mnogo drugače, pred dobrim mesecem je na primer začel veljati zakon, zaradi katerega bodo priseljenci ob storitvi kaznivega dejanja avtomatično izgnani. Mar se temu reče poskus integracije? Ne bi zakon raje poimenovali zakon o formiranju spečih terorističnih celic?

A tako ni povsod. Pogledati je treba že v Avstrijo in njeno glavno mesto, kjer teh težav nimajo – zakaj ne? Ker so se integracije lotili resno. Ker njihovi priseljenci ne živijo v getih, ampak po vsem Dunaju. Ne v slabših stanovanjih, ampak enakih. Ker njihovi otroci hodijo v iste šole kot preostali dunajski otroci, ne pa v odrinjene in podpovprečno financirane šole znotraj getoiziranih sosesk. Ker v zaposlovalni politiki pazijo na enake možnosti.

Filozof Slavoj Žižek je ob kölnskih dogodkih rekel: »Ne glede na dejstva moramo a priori zavrniti ta antiimigrantski populistični strah pred begunci kot nekaj očitno patološkega, strahotno krivičnega. Po drugi strani pa tudi ne smemo zapasti v nasprotno napako, ko vsak kritičen, realističen pogled na begunce enačimo z rasizmom. Prava umetnost je odkrito se spoprijeti s problemom beguncev – ker problemi so –, a ne na rasističen način.« Težava je v tem, da ta domnevni multikulturni odprt pristop popolnoma zabriše problem, ki pa je prekleto realen. Prava ljubezen do bližnjega se po Žižkovih trditvah kaže v tem, da drugega ne obravnavamo kot nekoga, ki je kot mi, ampak kot »našega soseda, ko uzremo brezno drugosti v njem«. To je pravi nerasizem, pravi humanizem. Bolj prav ne bi mogel imeti. A to ni stvar, ki jo izvedejo policijski ministri, ki določajo, kje bo koliko beguncev. Ta, prava obravnava beguncev je pač nekaj, kar lahko naredijo le tisti, ki se s tem profesionalno ukvarjajo: torej družboslovci. Ki pa jih tudi v Sloveniji nihče nič ne vpraša. Tudi v Belgiji je bila problematika priseljevanja predvsem urbanistično vprašanje. Rezultati so danes pred nami.

Bruselj je namreč pravo nasprotje Dunaja. Bruselj je globoko sprto mesto. Na eni strani priseljenci, na drugi strani Bruseljčani flamskega in valonskega rodu (politično tudi sprti), na tretji bogati evropski birokrati in nanje vezani poslovni, politični in medijski svet. Delov novinar je v sredo, dan po terorističnem napadu, zapisal: »Upanje, da radoživi Bruselj ne bi postal pekel, je bilo lažno.« No, Bruselj je pekel že desetletja. Tako kažejo tudi vse resne sociološke raziskave. Zato se zaposleni v evropski administraciji radi pohvalijo, kako jim je uspelo najeti hišo v varni soseski. V redkih evropskih prestopnicah so meje med družbenimi razredi in barvami kože tako grdo in jasno začrtane kot v Bruslju. A kako se je to lahko zgodilo? Kdaj se je to zgodilo? Morda bo presenetljivo, a nobenega dvoma ni, da je povezano s spreminjanjem političnih sistemov v evropski družbi – pač problem je v neoliberalni družbi, ki že ves čas, tudi pri nas, odriva in vse manj ceni družbene vede, ki na ta vprašanja imajo odgovore.

Dejstvo, da ves čas poslušamo o večvrednosti naravoslovnih ved, o tehnični inteligenci, na katero velja staviti, v kateri je zapisana naša prihodnost, naša gospodarska rast, to edino merilo uspeha družb, ima posledice. Družbene vede in študije se namreč že dolgo časa odrivajo, razglašajo jih za nepomembne, za strošek, za neuporabne vede. Tudi sredstva za družbene vede se ves čas zmanjšujejo – pri čemer se pozablja, kako pomembno vlogo dejansko imajo v družbah. Družbene spremembe se uvajajo s stroškovnih vidikov, o družbenih posledicah se vse manj razmišlja. Morda se zdi, da je Slovenija v tem ekstrem, a dogaja se po vsej Evropi. Krčijo se programi družboslovja, krči se denar za izobraževanje, resne družbene študije pa se nadomeščajo z nekakšnim zdravim razumom. Pri čemer: zdravorazumske analize na prvi pogled po navadi celo držijo. Kot na primer stavek, da multikulturalizem ni mogoč. Tak, kot smo ga videli v Franciji in Belgiji, res ne. Ker to sploh ni multikulturalizem. A kako ravnati v današnjem času in katere so prave metode, ki vodijo v boljše in uspešnejše družbe, nam lahko odgovorijo le sociologi, filozofi, politologi in drugi družboslovci – torej ljudje, ki se ukvarjajo s proučevanjem družbenih in političnih procesov. Zakaj nam je jasno, da avtomobile popravljajo avtomehaniki, ne pa najbolj glasni sosedje?

Se bo Bruselj ponovil? Verjetno. Islamska država je dejstvo. Se lahko ponovi pri nas? Lahko naslednjič terorist sproži bombo v ljubljanskem kliničnem centru? Ni izključeno. Kot je pokazal že primer Bruslja, nam vojaki in policaji kljub trudu ne morejo zagotoviti te varnosti. Ne pomaga niti strah pred begunci, saj jih je enako strah pripadnikov Islamske države kot nas. Ne pomaga niti strah pred priseljenci, ki z nami živijo in ki jih najbolj boli, da jih v svoji nevednosti in strahu enačimo s pripadniki Islamske države in drugih terorističnih skupin. Najprej se moramo zavedeti, kdo smo v resnici mi. Mi smo vsi tisti, ki tečemo stran od detonacije, držimo na čolnih svoje otroke za roke in upamo, da med ranjenimi ni naših ljubih.

Tisti, ki pozivajo k sovraštvu, pa so si zelo podobni. To so oni. Njihov bog je velik in edini pravi.

Teroristični napadi v Zahodni Evropi med letoma 1970 in 2015

Kljub občutku, da je v Evropi terorizem vse bolj prisoten, je terorizma bistveno manj kot prej.

Predvsem zaradi obeh terorističnih napadov v Parizu (januarja in novembra) je bilo leto 2014 najhujše z vidika terorizma po letu 2004, ko je umrlo več ljudi, 196. Leta 2011 je zgolj Anders Breivik pobil 77 ljudi, leta 2005 je v terorističnem napadu v Londonu umrlo 52. A te številke so med nižjimi v preteklem 45-letnem obdobju, ko je vsako leto v terorističnih napadih umrlo vsaj 350 ljudi, poroča spletna stran Quartz. Najhujše je bilo leto 1979, ko je bilo kar 1029 terorističnih napadov, do srede devetdesetih pa število terorističnih napadov nikoli ni padlo pod 10 na teden. Naj se zdi danes še tako nestabilen čas, gre z vidika terorizma v Evropi za mirno obdobje.