Fašizem ne prihaja v pološčenih črnih škornjih

„pišu da će rat
da se vrača fašizam
to zvuči isto ko da je negdje bio“
- Damir Avdić, 51

Na shodu v podporo namestitvi beguncev na Kotnikovi ulici v Ljubljani sem v nekem trenutku pomislil, da so že skoraj štiri leta, odkar sem bil nazadnje takole ulično aktiven, pri čemer so me tokrat na Kotnikovi, v nasprotju s Trgom republike pred štirimi leti, prevevali veliko bolj tesnobni, pesimistični občutki. Tiste vstajniške zime sem imel občutek, da smo na začetku nekega pozitivnega družbenega obrata proti bolj demokratični, bolj socialni, odprti in vključujoči družbi, danes pa se mi zdi, da smo tik na tem, da se prekucnemo v temno, tesnobno prihodnost, v kateri bomo govorili, ravnali pa tudi razmišljali z nogo ves čas pripravljeno na zavori, da nas naše besede, dejanja ali celo misli ne bi odpeljali naravnost v nemilost jurišnikov v temnih kapucah oziroma njihovih političnih botrov iz skrajno desne politične opcije, te vzhajajoče zvezde evropskega političnega prostora. Evrope, ki je vedno bolj videti, kot bi se pisalo leto 1939, Ljubljana pa je bila tistega sobotnega popoldneva na Kotnikovi ulici videti kot prizorišče snemanja akcijskih kadrov filma po romanu Kakorkoli Polone Glavan. Rdeče zastave so plapolale, fantje in dekleta, antiglobalisti, antifašisti, socialisti, ki so se prerivali sem in tja po množici, pa so bili videti pripravljeni tudi na ravs, če bi bilo treba tudi fizično braniti pomoči potrebne ljudi, ki so jih namestili v tukajšnjo izpostavo azilnega doma. Vse je bilo pripravljeno za rokenrol. Čakali so se skini, traktorji in harmonike.

Humanitarna kriza z begunci, ki danes v Idomeniju, na grško-makedonski meji, riše nove, Evrope res nevredne podobe človeške bede, je neposredna posledica slabih politik tako na evropski ravni kot tudi na ravni večine posameznih članic. Obraze teh držav in tudi obraz Slovenije so, ko so množice ljudi v stiski pred meseci prišle na njihove južne meje, za silo, kolikor so pač zmogli, reševali prostovoljci in aktivisti, ki so preprečili še hujše humanitarne katastrofe od sicer videnih. Formalne institucije evropskih držav, z nadnacionalnimi institucijami EU vred, so zatajile. Zatajile seveda, če govorimo o humanitarnem vidiku, jasno, da nisem spregledal polne bojne opremljenosti njihovih represivnih organov z dolgimi cevmi, žilet-žicami, oklepniki ter vsem, kar gre zraven. Vse to je bilo sicer nekoliko odveč in v napoto pri zagotavljanju osnovnih življenjskih možnosti množicam v begu pred vojno, zato pa toliko bolj učinkovito pri spodbujanju totalne histerizacije evropske in slovenske javnosti, zaradi katere se nestrpnost, ksenofobija in sovraštvo tako naravno in z lahkoto spajajo s skrajno desno politično opcijo in se, kot posledica napačnega celjenja zlomljene družbe, skupaj zraščajo v pošast, ki jo vedno več ljudi, brez pretiranih zadržkov, označuje s tistim skrajnim in najtežjim izmed označevalcev.

Fašizem. Resno? Leta 2016? Mar ga nismo veličastno premagali in iz teh krajev za vedno pregnali maja 1945? In ga nato še vsaj naslednjih 45 let znova in znova premagovali v junaških bitkah na velikem platnu in malih ekranih, v katerih mitraljezi Prleta in Tihega na nočnih ulicah okupiranega mesta ali pa Valterja na zvoniku sarajevske cerkve niso utihnili, ko bi jim denimo zmanjkalo streliva, ampak šele takrat, ko je zmanjkalo švabov, četnikov, ustašev, belogardistov in drugih zlobnežev, ki so pod njihovim drdranjem padali v nekem hecnem, samo jugoslovanskim filmom svojstvenem baletnem vrtenju, med katerim so bili tik pred svojimi bridkimi filmskimi konci videti kot tisti vrteči se derviši iz Turčije. In vrteli so se in padali tudi dolgo po odjavnih špicah, po hribčkih in zelenicah med bloki v naselju, kjer so jih kosile naše plastične puške in pištole, ki so se oglašale prek naših glasilk.

Govoriti moramo o sovražnem govoru, ki zaradi nekaznovanja stopnjuje svojo ostrino in išče vedno nove tarče. Še malo prej so to bili begunci, ki jih sovražni govor slika kot brezobzirne posiljevalce in klavce, pa borci za ustavno zagotovljene reproduktivne pravice žensk, ki jih označuje kot zagovornike ubijanja ali celo kot morilce nerojenih otrok, pred tem južnjaki v trenirkah, še pred njimi izbrisani, opisovani kot parazitske kalkulantske pijavke, prav danes pa sta to novinarki nacionalne televizije, označeni kot ceneni cipi.

Fašizem, če se že vrača, se zagotovo ne vrača v pološčenih usnjenih škornjih, črni SS-uniformi in svastiko na rdečem traku, kot kak Sturmbannführer Krüger iz Odpisanih, pa čeprav se bo nekaj marginalcev skrajno zanimivega mentalnega sklopa v nekem trenutku zagotovo tudi podobno našemilo. Fašizem se bo pojavljal oziroma se že pojavlja v bolj fluidni, bežnemu pogledu dokaj neopazni podobi. Vse je in bo dolgo videti popolnoma normalno; demokracija je, stranke so, volitve so, sodišča so, Ustavno sodišče je (pa ni), ombudsman je, mediji so, svoboda govora je, trg je, konkurenca je in tržna tekma je. Pravi podalpski liberalnodemokratski paradižek, v katerem se bomo nato nekega jutra preprosto prebudili v temačno vzdušje iz romana Pijavke Davida Albaharija, v svet, »v katerem sta se absurdno in iracionalno razmahnila do prav neverjetnih razsežnosti, da je izkrivljeni posnetek resničnosti postal resničnost sama«. Pretreseni bomo opazovali to izkrivljeno novo resničnost in se spraševali, kako se nam je lahko tako neopazno prikradla za hrbet.

Takrat bomo retrospektivno opazili pojave v družbi, na katere nismo bili dovolj pozorni, in se na vsakega od njih, ne glede na to, kako minoren in nepomemben se nam je takrat zdel, nismo pravilno in pravočasno odzvali. Ko torej danes govorimo o ponovnem vznikanju, vračanju fašizma, »če je v resnici sploh kdaj odšel«, moramo govoriti o filigranskih, a vseeno abotnih birokratskih zankah in pasteh, nastavljenih po celotnem spektru državne administracije. Govoriti moramo o lahkotnosti podeljevanja policijskih pooblastil vojski. Govoriti moramo o tem, da so ta pooblastila zlorabljena, ko socialno ogroženi policisti na svojih demonstracijah megafon v roke porinejo obsojenemu bivšemu skrajno desnemu politiku. Govoriti moramo o načrtovanem povečanem nadzoru državljanov. In kar je najpomembneje: govoriti moramo o sovražnem govoru, ki zaradi nekaznovanja stopnjuje svojo ostrino in išče vedno nove tarče. Še malo prej so to bili begunci, ki jih sovražni govor slika kot brezobzirne posiljevalce in klavce, pa borci za ustavno zagotovljene reproduktivne pravice žensk, ki jih označuje kot zagovornike ubijanja ali celo kot morilce nerojenih otrok, pred tem južnjaki v trenirkah, še pred njimi izbrisani, opisovani kot parazitske kalkulantske pijavke, prav danes pa sta to novinarki nacionalne televizije, označeni kot ceneni cipi.

Sovražni govor so namreč polena, ki jih skrajno desna politična opcija vneto nalaga na kresove sovraštva, ki se pod gesli tipa »Danes Gorenjska, jutri vsa Slovenija!« prižigajo po deželi in katerih plameni švigajo iz ogromnih razpok v družbi, razpok, ki so od tiste vstajniške zime 2012/2013 žal samo še večje in številnejše, zato ko govorimo in pišemo o sovraštvu, ki je tisto soboto zbranim na Kotnikovi ulici prihajalo naproti z druge strani policijskega kordona, ni bistveno, kot pravi Albahari v Pijavkah »z opisom zajeti vsega tega sovraštva v celotnem njegovem obsegu, pač pa je bistveno opozarjati na nevarnosti, ki prežijo iz razpok v družbi, če teh razpok pravočasno ne saniramo in jih potem posamezniki in grupacije spretno izrabijo za dosego lastnih ciljev«. Prav iz tega romana sem jeseni 2012 citiral odlomke za svoj prvi tekst v Mladini, v katerem sem pisal o diskriminaciji točno določene skupine upokojencev, ki jo je izvajala takratna vlada pod vodstvom danes najbolj skrajno desne politične stranke. Njeno ravnanje sem poskušal osvetliti s svetlobo zgodovinskega spomina in uporabo literarnih referenc, za katere sem bil takrat v dvomih, ali niso morda nekoliko pretirane. Danes se izkaže, da niso bile, saj je današnji skrajni diskurz te iste politične opcije zgolj precej logična naslednja stopnja razvojnega loka, ki ima izhodišče prav v takratnih avtoritarnih poskusih diskriminacije ene izmed manjšinskih skupin. Od hladne birokratske diskriminacije skupinice upokojencev v vrednosti sto in nekaj evrov do današnjega označevanja novinark s cipami so minila zgolj štiri leta. Koliko let potrebujemo za to, da bomo na katerem izmed naših trgov v živo priča prizorom striženja domnevnih cip, podobnih tistemu iz filma Malena?

Vsekakor premalo, če se ne bo sovražnemu govoru skrajne desnice odločno po robu postavila politična opcija, ki bo poleg njegove obsodbe poskrbela za čim hitrejšo in učinkovitejše zapiranje razpok v družbi, ki pomenijo njegovo gojišče. Politika, ki si bo drznila vladati in bo verjela v moč položaja, ki ga zaseda, in bo s to močjo upravljala javne zadeve tako, da bo čim bolj sledila javnemu interesu, ne pa se boječe uklanjala ali celo služila nekim partikularnim interesom finančnih inštitucij, velikih korporacij, cerkve in še koga. Hrabra politika, o kateri v svoji novi knjigi The courageous state govori angleški ekonomist Richard Murphy, upravlja družbene resurse tako, da ustvarja možnosti, v katerih bo lahko vsak posameznik uresničil svoje potenciale. Družba kot skupnost takšnih posameznikov pa se bo krepila, ne pa razpadala, kot se to dogaja pod vladavino boječe politike, ki bi upravljanje družbenih resursov vedno prepuščala trgu, ki počepne pod vsakim medijskim in pritiskom javnosti, ki stroške gospodarske krize vztrajno prenaša na pleča tistih, ki je niso povzročili, ki nima poguma mladim zagotoviti zaposlitev, zaposlenim dostojnih plač ter upokojencem dostojnih pokojnin in ki nima poguma braniti javnega zdravstva, šolstva in ne nazadnje socialne države kot takšne pred napadi zasebnih, partikularnih interesov. Pri tem je popolnoma vseeno, ali gre za neko novo politično opcijo ali pa svojo hrabrost končno/spet najde katera od že uveljavljenih opcij. Morda je to slednje še najbolj zaželeno, glede na to, da smo že nekajkrat vzeli lekcijo o tem, da je »boljše sovražnik dobrega«.