Dr. Marijanca Ajša Vižintin

»Težava je, da si ogromno Slovencev težko prizna, da je Slovenija že danes večkulturno, večjezično, večversko okolje, takšna je bila, takšna je, takšna bo«

Dr. Marijanca Ajša Vižintin je zaposlena na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU. Nekoč je delala kot učiteljica slovenščine, pred nekaj leti pa je doktorirala na temo vključevanje otrok priseljencev v slovenske osnovne šole. Sodeluje pri projektih, ki spodbujajo medkulturni dialog, vključevanje (otrok) priseljencev. Marijanca Ajša Vižintin pravi, da so morda nestrpni, tisti, ki zavračajo begunce in njihove otroke, zelo glasni, a obstaja tudi druga Slovenija, so šole, ki otroke že učijo medkulturnega sprejemanja in sobivanja drugačnosti. Vseeno je veliko dobrih primerov, »naj se slišijo tudi ti, ne le rasisti in ksenofobi«.

Vas je odziv dela učiteljskega kolektiva kranjske Gimnazije Franceta Prešerna, ki se ni strinjal z namestitvijo begunskih otrok v bližnjem dijaškem domu, presenetil?

Slovenska zakonodaja vsakemu otroku omogoča, da je neposredno vključen v izobraževalni proces. Takšen je zakon o osnovni šoli, zakon o srednjih šolah, vsak otrok, ne glede na status staršev, naj bo to slovenski otrok, otrok priseljenec, prosilec za azil, kakršenkoli otrok se lahko takoj vključi v šolski razred.

Šole torej ne smejo zavračati učencev?

Ne, nikakor, nimajo te pravice, nimajo takšne zakonske ali ustavne podlage. Otroci morajo biti vključeni v šole, naloga šole pa je, da jim pri tem pomaga, da jih sprejme, jih izobražuje. V ponedeljek, 14. marca 2016, je Knjižnica Kranj pripravila pogovor z namenom, da pokaže, da vsi v Kranju ne razmišljajo izključevalno. Tam sta bila tudi dijaka iz Gimnazije Kranj, torej ne tiste, kjer je del učiteljskega kolektiva zavrnil begunske otroke. Povedala sta, da so njihove učiteljice slovenščine ponudile brezplačne tečaje slovenščine, da so dijaki pripravili javni recital z geslom Smo proti vojni, ne proti beguncem. Niso torej vsi učitelji in ves Kranj nestrpni. Odziv tistih 24 učiteljev je bil strokovno neprimeren, verjetno gre za neznanje, predsodke, pomanjkanje informacij. Človek od profesorjev in učiteljev upravičeno pričakuje, da bodo imeli razvito medkulturno zmožnost, da ne bodo širili nestrpnosti, da bodo poiskali podatke in vedeli, kaj se dogaja v Siriji.

Bi moralo ministrstvo za šolstvo odločneje obsoditi odziv kranjskih učiteljev?

Brez dvoma. Morali bi odločno povedati, da je zavračanje učencev, kakršno se je zgodilo, nedopustno, protizakonito, neustavno. Naloga vsake šole je, da otroka vključuje in izobražuje. Ni pa primer iz Kranja edini. Občinski svet v Logatcu je sprejel sklep, da se otroci ne smejo vključiti v vrtec in osnovno šolo, dokler ne bodo znali dovolj slovensko. Takšen sklep je neustaven, protizakonit, sploh ne bi smel biti sprejet in je pravno neveljaven.

Ali naj učitelji na roditeljskih sestankih povprašajo starše, ali se lahko otroci priseljencev vključijo v šolo?

Tu ne bi smelo biti nobene razprave. Učiteljski zbor, ki ima opraviti s predsodki staršev, bi lahko pripravil dodatno izobraževanje za starše, lahko bi na šolo povabil strokovnjake, da bi razložili, zakaj otroci begunci prihajajo in kako jih vključevati, povabili bi ljudi z ministrstva. Razprava o tem, ali se lahko otroci sploh vključijo v šolo, je nesmiselna.

Človek od profesorjev in učiteljev upravičeno pričakuje, da bodo imeli razvito medkulturno zmožnost, da ne bodo širili nestrpnosti, da bodo poiskali podatke in vedeli, kaj se dogaja v Siriji.

Doživljamo absurdne dogodke. Zaskrbljene starše v Kamniku naj bi bilo motilo, da dve praktikantki v vrtcih nosita naglavno ruto.

Nikjer v nobenem kodeksu, pravilniku, zakonu ni zapisano, ali lahko vzgojiteljice nosijo naglavno ruto ali ne. Pred manj kot petdesetimi leti – ponekod pa to velja še danes – so vse naše stare mame nosile ruto. V vrtcu je pomembna profesionalnost, ustrezna izobrazba vzgojiteljic, njihovih pomočnic, pomemben je odnos do otrok. To so edina pomembna merila, ne pa to, kako so vzgojiteljice oblečene in v katerega boga verujejo.

Temeljna težava je odpor do drugačnosti. Odpor, ki ni povezan zgolj z nepoznavanjem ali strahom, pač pa tudi s stereotipi, napačno obliko pripoznanja. Družba bi morala nepravičnost in neenakost odpravljati tudi s priznanjem enakovrednosti marginaliziranim družbenim skupinam in jim omogočiti, da oblikujejo svojo in sooblikujejo skupno družbo.

Slovenska šola temelji na enakopravnosti, pravičnosti in inkluzivni, torej vključujoči pedagogiki. Takšna so njena temeljna načela. Težava je, da si ogromno Slovencev težko prizna, da je Slovenija že danes večkulturno, večjezično, večversko okolje, takšna je bila, takšna je, takšna bo. Če država noče biti večkulturna in večjezična, za to poskrbi z genocidom, taborišči, posiljevanjem, požiganjem, streljanjem. Takšna je danes Sirija, podobno je v Iraku, Iranu, Afganistanu, tako je bilo pred nekaj leti le nekaj kilometrov stran od nas v Bosni in Hercegovini. V Sloveniji imamo Italijane, Madžare, Rome, za katere velja ustavno varstvo, mineva pet let, odkar je bila sprejeta deklaracija o priznanju narodnih skupnosti z območja nekdanje Jugoslavije. Poleg Slovencev že danes z nami sobivajo številni ljudje, ki imajo drug materni jezik, ki verjamejo v drugega boga ali sploh ne verjamejo v boga. Slovenija je demokratična in sekularna država. Razlike med ljudmi so nekaj povsem vsakdanjega.

Na deklarativni ravni to velja, v praksi je drugače. Veliko posameznikov, žal tudi učiteljev, pričakuje, da se morajo priseljenci zliti z večino in se odpovedati maternemu jeziku, kulturi, navadam.

Proces popolne asimilacije, kulturnega prilagajanja, utopitve ene skupine v večinski bi morali preseči. In v resnici so ga ponekod že. Danes govorimo v vključevanju, integraciji in inkluziji, to je zapisano v zakonih in vzgojno-izobraževalnih načelih. V Sloveniji so šole, ki že dolgo uspešno vključujejo otroke priseljence, šole, na katere že desetletja ali več nenehno prihajajo otroci iz drugih kultur in so (po)iskale rešitve. Ljubljanska OŠ Livada ima tako na hodniku poslikavo »naša državljanska enolončnica«. Na njej piše, koliko otrok ima iransko, makedonsko, kazahstansko, bosansko, slovensko idr. državljanstvo. Ta šola se zelo dobro zaveda pomena večkulturnosti, večjezičnosti, na to je upravičeno ponosna. Ni pa edina v Sloveniji. Dobro dela tudi OŠ Koper. Razvili so uvajalnico in nadaljevalnico: en teden pred začetkom pouka so na novo priseljeni otroci in starši povabljeni v šolo, da jo spoznajo, da osvojijo osnovne besede. V OŠ Idrija svetovalna delavka prireja dodatna srečanja za starše, kjer jih uči slovenščine. Dobrih primerov je še kar nekaj, imamo pa tudi šole, kjer je priseljencev ali otrok iz drugih kulturnih okolij manj, dva ali trije. Obstajajo šole, ki se šele učijo, kako vključevati. Prva faza spoprijemanja z novimi zahtevami je (bila), da se šole delajo, da se ni zgodilo nič, da čakajo, da se otroci naučijo slovenskega jezika. Posadijo jih v klop, pomagajo z dodatnimi urami slovenskega jezika, to pa je tudi vse. Nato ugotovijo, da to ni dovolj, zato začno iskati primere dobrih praks. Vključevanje otrok priseljencev ni nekaj, kar se je začelo danes ali kar se bo začelo jutri, to je proces, ki poteka že desetletja. Tudi v socialistični Jugoslaviji smo imeli otroke iz drugih republik ali študente iz neuvrščenih držav. Po letu 1991 so k nam prihajali otroci, zaradi vojne pregnani iz razpadajoče Jugoslavije. Šole, ki so si pridobile izkušnje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, te uporabljajo danes z novimi priseljenci.

A vendar se kulturna raznolikost marsikje dojema kot hendikep.

Ne vem, kako mene kot Slovenko, kot žensko s svojim prepričanjem, kot osebo lahko ogroža tisti, ki pride k meni. Če vem, kdo sem in za kaj se zavzemam, me ne more ogrožati nihče. Nasprotno, od njega ali nje se lahko veliko naučim o sebi, o drugih, o svetu, družbo soustvarjava skupaj. To ni ogrožanje, to ni hendikep, nasprotno, to je velika dragocenost.

Ali vključevanje drugačnih otežuje šolski proces? Veliko ljudi je prepričanih, da je kulturno in tudi po učnih zmožnostih homogeno okolje najboljše za doseganje učnih rezultatov.

Homogeno okolje ne obstaja, to je iluzija. V vsakem razredu so povprečni učenci, učenci, ki potrebujejo veliko dodatne podpore, nadarjeni učenci, v razredih so dislektiki, hiperaktivni otroci, posamezniki s specifičnimi učnimi težavami. Učitelji že zdaj poučujejo z mislijo, da imajo v razredu različne otroke. Homogenega okolja ni, homogeni razredi in homogene družbe ne obstajajo. Nismo si različni samo po jeziku, veri, narodnosti, različni smo si tudi po sposobnostih, navadah, socialnem okolju, družinskih vrednotah.

Kaj torej storiti? Kako pomagati šolam in seveda, kako pomagati otrokom, ki prihajajo iz razrušenih držav?

Sprejeti bi morali dejstvo, da je naša družba večkulturna in večjezična, in se truditi, da postane medkulturna. Šole bi morale medkulturnost sprejeti kot pedagoško-didaktično načelo. Hkrati bi moral slovenski šolski sistem razviti boljšo sistemsko podporo, šola pa izkoristiti vse možnosti, ki že obstajajo, torej brezplačni tečaj slovenščine, pouk maternega jezika in kulture, dodatni pouk, dopolnilni pouk, interesne dejavnosti, podaljšano bivanje … Če s starši opravimo temeljit pogovor ob vpisu otroka, bomo hitro izvedeli, katera so otrokova močna in šibka področja. Lahko recimo izvemo, da je dober v košarki, in ga bomo vključili v košarkarski krožek. Zakaj? Ker bo tam bolj sproščen, dobil bo prijatelje, lažje se bo naučil jezika, ker se bo počutil vključenega v vrstniško skupino in okolje. Nadalje bi morali vsi, tudi učitelji, sprejeti, da se izobražujemo vse življenje. Kadar torej v razred pride otrok begunec, bi se morali učitelji usposobiti za delo s tem učencem. Podobno kot se doizobražujejo za dislektike ali pa pomagajo slabovidnemu učencu. V šoli so nenehno novi izzivi. Zelo pomembno je tudi zavedanje, da lahko pri vsakem šolskem predmetu govorimo o večkulturni družbi in o tem, kako tudi priseljenci prispevajo k razvoju naše družbe.

Kako recimo pri slovenščini govoriti o drugih kulturah?

Če imamo v razredu učenca iz albansko govorečega okolja, lahko primerjamo slovenski in albanski samoglasniški trikotnik, skoraj enaka sta si, le da Albanci zapišejo še polglasnik (zapišejo ga s črko ë) in (nemškemu podoben) glas ü (zapišejo ga s črko y). Pri pouku književnosti se lahko uporabi vedenje imagologije, gre za opazovanje odnosa do prišlekov v književnih besedilih. Učni načrt slovenščine je izjemno odprt, zakaj ne bi recimo učenec iz Bosne in Hercegovine predstavil največjega bosanskega pesnika, basen, primer iz sodobne mladinske književnosti. Lahko izbiramo besedila iz antologije Iz jezika v jezik. Uredila jo je dr. Lidija Dimkovska, priseljena iz Makedonije. V njej so dela priseljencev in manjšincev, ki v Sloveniji soustvarjajo literaturo. V razred lahko povabimo priseljene iz Afrike, na primer Ibrahima Nouhouma, ki v Sloveniji živi že skoraj 40 let in ki bi učencem povedal kaj o Maliju, iz katerega je prišel. Učitelji lahko pripravijo različne medkulturne ure skupaj s priseljenci, pri čemer je zelo pomembno, da otrokom ne predstavljamo samo folklore in kulinarike, ampak tudi književnost, šport, gospodarstvo, filme … možnosti je ogromno. Samo učitelj, ki ima dovolj dobro razvito medkulturno zmožnost, lahko v predpisanih učnih ciljih prepoznava poudarek na medkulturnosti. V učnem načrtu za slovenščino je med cilji zapisano, da se »utrjujejo kulturna, domovinska in državljanska vzgoja ter medkulturna in širša socialna zmožnost«. Pomembna je učiteljeva samoiniciativa. Vprašajmo se, kaj bi v današnjih razmerah naredil učitelj zgodovine. Med poukom bi lahko razložil bogato zgodovino Sirije, Iraka, Irana ter današnje razmere, da bi učenci razumeli, kako in zakaj je izbruhnila vojna.

Kadar se pretvarjaš, da diskriminacija ni diskriminacija, ta ne izgine, ampak se stopnjuje.

Tukaj je komunikacija torej obojestranska, gre za spoznavanje drugačne kulture in predstavitev priseljencev, ki so uspeli v Sloveniji.

Seveda, otrokom priseljencem moramo dati občutek, da lahko uspejo tudi v Sloveniji. Če imamo otroke iz Bosne in Hercegovine, lahko v razred povabimo dr. Mileno Milevo Blažić, Mirsada Begića, Denisa Avdića, Perico Jerkovića, pri književnosti obravnavamo Josipa Ostija, Ismeta Bekrića … Poiščimo pozitivne zgodbe. Pri vsem tem pa je hkrati zelo pomembno sodelovanje s starši. Ti lahko šolam pomagajo pri oblikovanju večjezičnih šolskih obvestil, vabil za sodelovanje pri šolskih medkulturnih prireditvah. Sama se dobro spomnim šolske prireditve na OŠ DBB Hrpelje, na kateri je albanska deklica v slovenščini prebrala svojo življenjsko zgodbo, njen brat je zraven bral v albanščini, kako je celotna šolska avla otrpnila in poslušala besede o selitvi družine, zbiranju dokumentacije, o tem, kako je deklica neki ponedeljek pristala v neznani šoli, o stiski, o strahu. Že otroci priseljenci imajo pretresljive zgodbe in preživljajo kulturni šok, kaj šele otroci begunci. Gledali so pobijanje, umiranje sorodnikov, vrstnikov, doživljali so nasilje, poniževanje, v izvorni deželi in na poti v življenje brez bomb in streljanja. Zanje je še posebej pomemben občutek varnosti in sprejetosti.

V bistvu nam tujci, če vas razumem, pomagajo razkriti diskriminatorne prakse in stereotipe, v katerih živimo. Ali kot bi dejal profesor dr. Robi Kroflič: »Ovirani drugi (jezikovno, kulturno, po učnih zmožnostih itn.) omogoča, da se vzpostavim kot etični subjekt, če/ko mu pomagam pri odstranjevanju ovir. Ali pa mi omogoča, da se prepoznam kot zadrt branilec lastne zaplankane identitete.«

V procesu spoznavanja, sprejemanja in učenja presegamo predsodke in sooblikujemo družbo – ne le s pasivno empatijo, temveč s pozitivnim delovanjem in povezovanjem. Šola, šolsko delo je temelj. A šola se mora povezovati z okoljem, lokalno skupnostjo, ljudsko univerzo, ki morebiti izvaja brezplačni tečaj slovenščine, z mladinskimi, družinskimi centri, prostovoljci, splošnimi knjižnicami. Naj omenim Knjižnico Kamnik. Naredili so analizo prebivalstva in uredili čudovito večjezično knjižno zbirko. Vsakič, ko pridobijo nove knjige, povprašajo pisatelje, veleposlaništva, povabijo kulturnike in naredijo slavnostni kulturni dogodek. Knjižnici Izola in Piran prirejata medkulturne literarne večere in izdajata večjezične publikacije. Zakaj vse to govorim? Zato ker se vse te stvari že dogajajo, v šolah, kulturnih domovih, galerijah, Slovenija je tudi družba, ki sprejema drugačnost.

Morda res, a tega ni zaznati ne v medijih, ne v politiki, ne na uličnih protestih in v delovanju civilnih pobud.

V politiki res, žal, prevladuje diskurz o varnosti, namesto da bi govorili o ljudeh, okoli Slovenije pa postavljajo bodečo žico. Nekateri mediji poročajo na rasističen način, nekateri namenoma pretiravajo, strašijo, a ne vsi. So tudi mediji in novinarji, ki o beguncih poročajo kot o ljudeh, se pogovarjajo z njimi, jih spremljajo na begunski poti iz vojne, nam predstavljajo njihove življenjske zgodbe.

Slovenija je po indeksu Mipex, ki kaže, kako so migranti integrirani v družbo, najslabše ocenjena ravno pri izobraževanju. Na splošno je uvrščena pod evropskim povprečjem, od nje so enkrat boljše države, kot so Švedska, Finska, Belgija, Nemčija. Kaj delajo drugače? Kateri od evropskih modelov vključevanja beguncev v izobraževanje vam je blizu?

Gre za različne modele vključevanja. Ko pride recimo otrok priseljenec na Švedsko, ga šolske predmete eno leto poučujejo v njegovem maternem jeziku, hkrati pa poteka intenzivni tečaj švedščine. Družba in učitelji sprejemajo dejstvo, da je njihova družba večkulturna. V švedski ustavi je zapisano, da je to država vseh njenih prebivalcev.

Kako poteka vključevanje v Sloveniji?

Slovenija se je odločila za drugačen način, za model neposredne vključitve otrok v razrede z dodatnimi urami slovenščine za otroke in za hkratno usposabljanje učiteljev. Mogoče bi bilo dobro razmisliti o prehodnem obdobju. V nekaterih državah to intenzivno učenje jezika poteka zgolj nekaj mesecev ali kar vse leto in se otroci potem vključijo v razrede. Vse to je stvar poglobljene strokovne razprave, a trenutno je večji problem, da pri nas za vključevanje otrok priseljencev nihče ni posebej zaposlen (razen projektno).

Kaj mislite s tem?

Ko šola zaprosi za dodatne ure slovenščine za otroke priseljence, te navadno prevzamejo učitelji kot nadobremenitev. Bolje bi bilo, če bi za te otroke skrbeli posebni učitelji. Lahko bi delali na več šolah hkrati. Otroci ne potrebujejo pomoči samo pri slovenščini. Mobilni učitelji bi delovali kot pomočniki, svetovalci za učitelje pri siceršnjem pouku. Samo intenzivno poučevaje slovenščine ni dovolj, pomembno je usposabljanje učiteljev, da ti lahko uresničujejo celostni model medkulturne vzgoje in izobraževanja.

V Nemčiji poznajo posebne »Willkommensklasse« za otroke begunce.

Gre za pripravljalne razrede, kjer poteka intenzivno učenje nemškega jezika, podobno je v Avstriji in Španiji. A pri nas smo se odločili za sistem neposredne vključitve, zato je bolje, da ga dograjujemo, kot pa da bi vse skupaj obrnili na glavo. Kot sem že dejala, zelo bi pomagala sistematizirana delovna mesta učiteljev, usposobljenih za vključevanje otrok priseljencev, beguncev. Potrebujemo strokovne delavce, ki bodo poleg podpore otrokom znali ponuditi podporo tudi šoli, drugim učencem in učiteljem.

Zakaj pa bi se morali slovenska družba, slovenske šole sploh prilagajati tujcem? Se vam ne zdi, da so privilegirani? V šoli imajo različne olajšave, oblike pomoči, lažje napredujejo v višji razred, imajo posebne prilagoditve.

Slovenska šola temelji na enakopravnosti, pravičnosti in inkluzivni pedagogiki. Naloga učitelja je, da se pripravi in da s tem otrokom doseže učne cilje in vključenost v šolsko skupnost. Otroci priseljenci imajo individualne učne programe in možnost dveletnega preverjanja in ocenjevanja. Dejali ste privilegij, a to ni privilegij, to je podpora, ki omogoča enakopraven položaj. Otrok priseljenec potrebuje nekaj let, da se nauči jezika okolja, spremlja se napredek pri usvajanju jezika in učne snovi. Individualni program se sproti dopolnjuje glede na zmožnosti otroka, napredek in doseganje ciljev. Tudi med otroki priseljenci so nadarjeni ali pa takšni, ki potrebujejo dodatno strokovno pomoč.

Govorili ste o tem, da Slovenija ni homogena družba, toda ali ni koncept večkulturnosti, prosto po Angeli Merkel, mrtev?

Angela Merkel je s to ponesrečeno izjavo mislila, da multikulturnost v Nemčiji v vsej polnosti ni nikoli zares zaživela. Nemčija se trudi po svoje, v šestdesetih in sedemdesetih letih je s številnimi državami podpisala meddržavne pogodbe, z Italijo, Turčijo, z Jugoslavijo leta 1968, in vsi ti ljudje, več kot 50 tisoč Slovencev, veliko več Turkov, Italijanov, Portugalcev, danes živijo in sobivajo v Nemčiji. Ni prišla delovna sila, prišli so ljudje – in številni ostali, tudi Slovenci s svojimi otroki, vnuki in pravnuki. A naj ponovim, najprej si moramo v Sloveniji priznati, da je naša družba, tako kot vsaka, že danes večkulturna in večjezična, potem pa si prizadevati za to, to je naša dolžnost in obveznost, da postanemo medkulturna družba, da se spoštujemo, spoznavamo in skupaj soustvarjamo družbo.

Kako razumete politike, ki govorijo o absorpcijskih zmožnostih Slovenije in slovenskega izobraževalnega sistema?

Po uradnih statističnih podatkih je Slovenijo v letih 2012, 2013, 2014 vsako leto zapustilo okoli 14 tisoč ljudi. Kaj bi bilo, če se ne bi sočasno priseljevali drugi? Koga bi učili? Migracije, odseljevanje, priseljevanje so naravno stanje. Absorpcijska sposobnost je povsem tehnični, birokratski izraz, ki razčloveči ljudi, hkrati pa ne pomeni nič. Slovenija je sposobna sprejeti slabih 600 ljudi, kakor sedaj napoveduje vlada, in ta številka, ki se je nekateri bojijo, je zelo majhna, sprejeli smo jih že bistveno več. Težava Slovenije niso begunci, težave Slovenije so slabo upravljanje države, slabo gospodarstvo, uničevanje podjetij, nedomišljena politika, izkoriščanje delavcev.

Ko v razred pride otrok begunec, bi se morali učitelji usposobiti za delo s tem učencem. Podobno kot se doizobražujejo za dislektike ali pa pomagajo slabovidnemu učencu.

V vsakem izmed nas je nekaj sovraštva, strahu, vprašanje je le, kako se s tem spoprimemo. Prej ste kot dober primer omenjali ljubljansko šolo Livada. Morda je res dober primer, a obstajajo tudi starši, ki nočejo vpisati otrok v to šolo ravno zaradi priseljencev.

Ta šola je bila stigmatizirana kot »čefurska šola« in ni bila edina v Sloveniji. Na Livadi slovenščina ni materni jezik 97 odstotkov šolarjev. A namesto da bi učitelji stokali in bežali, so to vzeli kot dejstvo in začeli iskati načine, kako dati otrokom podporo, iskali so različne načine in rešitve za uspešnejše vključevanje.

Bi sami svojega otroka vpisali v »čefursko šolo«?

Z največjim veseljem. Poznate učiteljski kolektiv na Livadi? Učitelji se, čeprav že zdaj na področju vključevanja otrok priseljencev spadajo med najboljše v Sloveniji, dodatno izobražujejo, vključujejo v projekte, kandidirajo na različnih razpisih, da pridobijo dodatna finančna sredstva in zaposlitve. Ko sem jim predavala, sem imela včasih občutek, da bi lahko oni predavali meni.

Če bi torej slovenski starši želeli dobro svojim otrokom, bi jih vpisali v šole, kjer sprejemajo večkulturno družbo?

Seveda. Vsaka slovenska šola je večkulturna in večjezična. Razlika je le v tem, ali mi to vidimo ali pa ne, ali se šola tega zaveda ali pa se dela, da večkulturnost ne obstaja. Prej ali slej pa si bomo morali to dejstvo priznati vsi.

Spomnite se Deskel, priseljenski deček je bil v šoli žrtev vrstniškega nasilja tudi zaradi svoje narodnosti, epilog pa je bil, da so starši tega dečka raje prepisali na drugo šolo.

V tem primeru se je vodstvo šole odzvalo napačno. Najprej bi morali nasilje preprečiti, če pa se je že zgodilo, bi se morali z njim ukvarjati, z delavnicami za učence, pogovorom s starši. Težava je bila v tem, da tedanji ravnatelj tega dogodka ni razumel kot problematičnega. Kadar se pretvarjaš, da diskriminacija ni diskriminacija, ta ne izgine, ampak se stopnjuje. Ne vem, kaj se je nazadnje z nasilneži zares zgodilo – otrok, ki je bil žrtev, se na novi šoli dobro počuti in je uspešen, zamenjalo se je tudi vodstvo šole v Desklah –, a če se z nasilneži nihče ni zares pogovoril, si bodo ti učenci našli naslednjo žrtev, ali bo to kdo, ki bo reven ali debel ali slaboviden ali invalid ali pa spet priseljenec.

Že otroci priseljenci imajo pretresljive zgodbe in preživljajo kulturni šok, kaj šele otroci begunci. Gledali so pobijanje, umiranje sorodnikov, vrstnikov, doživljali so nasilje, poniževanje, v izvorni deželi in na poti v življenje brez bomb in streljanja.

Pred dnevi je imelo ministrstvo za šolstvo tiskovno konferenco, na kateri so njegovi predstavniki trdili, da je slovenski šolski sistem dobro pripravljen za vključevanje otrok prosilcev za azil. Je to res?

Se učimo. Obstaja veliko gradiva, nekaj smo ga razvili tudi na ZRC SAZU, na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije, veliko dobrih praks. Obstajajo pa tudi šole, ki družbeno stvarnost za zdaj zanikajo in o tem, da bi sprejele otroke begunce, ne želijo razmišljati. Vse skupaj je proces. Vendar se vključevanje otrok iz drugih kultur ne bo začelo jutri, to vključevanje poteka že desetletja.

Kaj pa slovenska družba, je pripravljena na drugačnost?

Ljudje smo različni. Omenila sem večer v Knjižnici Kranj. Na koncu je vstal gospod iz občinstva in dejal, da se je, dobesedno, v knjižnico prišel nahranit, želel je slišati, spoznati, da obstajajo dobre šole, odprta okolja, odprti učitelji, dijaki. Dijaka Gimnazije Kranj sta povedala, da bi rada srečala otroke begunce, z njimi igrala nogomet, jim predstavila Kranj. Tudi takšna Slovenija obstaja. Žal pa imamo v Sloveniji zelo slab zgodovinski spomin. Med prvo svetovno vojno se je zaradi soške fronte izpraznila Primorska, na desettisoče Slovencev je šlo v Italijo, na Štajersko, v Bosno. Med drugo svetovno vojno je Hitler pošiljal vagone Slovencev na Hrvaško, v Bosno in Srbijo, kjer so jih sprejele tamkajšnje družine, ali v delovna taborišča v Avstrijo, Nemčijo, za kočevske Nemce so izpraznili celotno Posavje. Danes po vsem svetu živi okoli pol milijona Slovencev, samo v Nemčiji je 26 slovenskih društev, v Bosni in Hercegovini deset. Slovenci smo bili in smo ekonomski migranti, večkrat smo bili begunci. Spomniti bi se morali na te dogodke in ob srečevanju z drugimi razmišljati o tem, da lahko jutri spet postanemo begunci. In kako si želimo, da bi nas sprejeli? Kot ljudi, ki prinašamo svoje znanje in izkušnje, ki se želimo zaposliti, se samostojno preživljati in poslati otroke v šolo - ali kot neizobražene, čudne, kulturno zaznamovane, versko sporne, lenuhe?