Spektakularna dolgočasnost

»Voda ni pitna« je napis, ki obiskovalca pričaka na steni ob vhodu v stavbo javnega podjetja Vodovod-Kanalizacija, na kratko VO-KA, na Vodovodni ulici v Ljubljani.

»To je pač navadna fontana, kjer voda teče v zaprtem krogu, dodajamo pa ji klor in algicid,« z nasmehom pojasni Krištof Mlakar, direktor podjetja z devetletnim stažem. Z izjemo vodnjakov je namreč obdelava vode, za katero skrbi VO-KA, prej izjema kot pravilo. »Imamo to srečo, da nam vode ni treba obdelovati z nobenim tehnološkim postopkom. Vodo preventivno kloriramo samo v izjemnih primerih, na primer ob obilnih padavinah.«

Sicer pa iz pipe priteče neobdelana podtalnica iz globine 40 in 60 metrov, ki jo za potrebe centralnega vodovodnega sistema črpajo v petih vodarnah. Največja in najpomembnejša med njimi, vodarna Kleče, je tudi najstarejša. Prav od tam je voda leta 1890 s pomočjo parnih črpalk pritekla v prvih 600 ljubljanskih hiš. Eden od prvotnih vodnjakov, čeprav je razglašen za nacionalno tehnično dediščino, deluje še danes.

Vodarna Kleče je srce ljubljanskega vodovodnega omrežja. Zagotavlja približno dve tretjini vse vode v centralnem vodovodnem sistemu. »Če vodarno Kleče izključimo, bosta že čez 15 minut imeli težave dve tretjini Ljubljane,« pomembnost na kratko predstavi sistemski inženir Igor Ivančir.

To, da vode večinoma ne klorirajo, je tako blagoslov kot prekletstvo. Hitreje se namreč zgodi, da se kakovost vode razlikuje od predvidenih parametrov.

Črpalke, prečrpalnice in hidropostaje za vzdrževanje tlaka v sistemu so veliki porabniki elektrike. Če jim prištejemo še kanalizacijski del s centralno čistilno napravo v Zalogu, je VO-KA med največjimi, če ne celo največji porabnik elektrike v Ljubljani.

Ob izpadu elektrike bi vodo nekaj časa lahko zagotavljali s pomočjo količin v vodohranih. Teh je v centralnem vodovodnem sistemu po vzpetinah razporejenih devetnajst, njihova skupna prostornina pa je 21 tisoč kubičnih metrov. »Vodohrani bi ob prekinitvi dobave elektrike ob ustreznih redukcijah porabe lahko zagotavljali vodo še 10 do 12 ur. V tem času pa bi s pomočjo agregatov vodo že lahko zagotovili tistim institucijam, ki jo najbolj potrebujejo.«

Znotraj kompleksa v Klečah je tudi nadzorna soba, od koder je mogoče spremljati in prilagajati delovanje sicer povsem avtonomnega sistema za vzdrževanje primernega vodnega tlaka v omrežju.

Vodnjaki, ki jih je v Klečah šestnajst in so po približno sto metrov oddaljeni drug od drugega, so pravzaprav od 60 do 100 metrov globoke vrtine premera 60 centimetrov, zacevljene s cevmi iz nerjavečega jekla, ki so na globini med 50 in 60 metrov preluknjane, da lahko skoznje vdira voda, ki jo nato prevzamejo velike, pol tone težke potopne črpalke.

»Ljudje si predstavljajo, da so pod zemljo bazeni z vodo,« pravi Ivančir, »a pod nami je sto ali še več metrov proda, na določeni globini pa se voda skriva v prostorih med prodi in peski.«

Ob našem obisku nekaj pred poldnevom je od šestnajstih delovalo enajst črpalk, ki so načrpale 830 litrov na sekundo. Ena sama črpalka načrpa približno 6 milijonov litrov vode na dan. Poraba vode je seveda najnižja ponoči, nato pa zjutraj skupaj s prebujanjem ljudi začne naraščati in narašča vse do večera.

Vode na območju vodarne, razen ko priteče iz pipe, ni mogoče videti. »Pripeljal si me slikat cevi v zemlji,« mi je očital fotograf. A jasno, tem bolj je voda nevidna, tem večja verjetnost je, da bo do končnega uporabnika pritekla neoporečna.

»Kolegi na kanalizacijskem delu lahko pokažejo precej več,« prostodušno pove Jože Tomec, vodja vodovodnega dela podjetja. In to ga niti malo ne moti. »Bolj smo nevidni, boljše je. To namreč pomeni, da vse deluje tako, kot mora.«

Klorov paradoks

To, da vode večinoma ne klorirajo, je tako blagoslov kot prekletstvo. Hitreje se namreč zgodi, da se kakovost vode razlikuje od predvidenih parametrov.

Zaposleni v VO-KA v lastnem akreditiranem laboratoriju v okviru rednih preizkušanj mikrobiološke ustreznosti pitne vode na leto analizirajo okoli 2300 vzorcev. In pogostnost neustreznih vzorcev se povečuje. Med letoma 2010 in 2012 je bilo v povprečju neustreznih okoli 30 vzorcev na leto, leta 2013 se je število skoraj podvojilo, leta 2014 pa skoraj potrojilo. Lani se je število neustreznih vzorcev nekoliko zmanjšalo, a še vedno ostaja na precej visoki ravni.

To ni vplivalo na zdravje uporabnikov, miri dr. Brigita Jamnik, na VO-KA zaposlena z nazivom ’odgovorna oseba za skladnost pitne vode’. »Pri neskladnosti odvzetih vzorcev pitne vode praviloma ne gre za parametre, ki bi bili nevarni za zdravje, kažejo pa na to, da bi sčasoma na določenem območju lahko nastali problemi.« V takem primeru skušajo ugotoviti in odpraviti vzrok onesnaženja. Včasih so vzrok gradbena dela, včasih je treba sprati cevi, včasih je treba zagotoviti hitrejši pretok. Kloriranje je skrajen ukrep. »Ne zato, ker bi se ga bali, temveč ker v večini primerov enostavno ni potreben. Ko ugotovimo neskladnost vzorca, ponavadi najprej še enkrat ponovimo analizo. In v veliki večini primerov je novi vzorec ustrezen.« Večja količina neskladnih vzorcev je tako na neki način davek na pristno, neobdelano vodo, ki jo lahko pijemo v Ljubljani. »Če bi vodo klorirali, bi imeli neskladnih vzorcev bistveno manj, a bi bila voda pač klorirana in s tem slabšega okusa.«

Največja skrb upravljalcev vodovodnih sistemov je res morebitno mikrobiološko onesnaženje, a hkrati preverjajo tudi številne druge parametre, na primer prisotnost več deset različnih pesticidov in njihovih razpadnih produktov. Na splošno sicer velja, da so današnje kmetijske prakse do podtalnice mnogo bolj prijazne, kot so bile v času nenadzorovane rabe številnih danes že prepovedanih sredstev. Hkrati pa so danes metode za detekcijo snovi toliko natančnejše, da zaznajo snovi v tako nizkih koncentracijah, da jih včasih sploh ne bi zaznali. »Zato še danes v vzorcih zaznavamo onesnaževala, katerih uporaba je prepovedana že deset let in več,« pravi Brigita Jamnik. Vse nadzorovane snovi sicer ostajajo daleč pod mejnimi vrednostmi.

V današnjem času jim največ skrbi povzročajo pesticidi, ki jih kmetje uporabljajo pri pridelavi koruze, krompirja in zelja. »Zakonodaja kmetom ne prepoveduje uporabe pesticidov na vodovarstvenih območjih. Nekaj časa je to sicer veljalo za območja tik ob vodarnah, vendar je ministrstvo za okolje pod pritiskom kmetovalcev popustilo in spremenilo uredbo, češ da ob pravilni rabi in upoštevanju navodil sledi pesticidov v vodi ne bo. To je verjetno res in ob pravilni rabi pesticidov se onesnaženja niti ne bojimo, a kaj hitro se lahko zgodi kakšna napaka ali površnost.«

In to je skrb, ki bi jo prav lahko pogrešali. »S kmeti še vedno nimamo pravega odnosa. Še vedno se ne počutijo kot varuhi vodovarstvenega prostora, v katerem kmetujejo.«

Na VO-KA sicer po besedah Krištofa Mlakarja skupaj z občino načrtujejo odkup zemlje v okolici vodarne v Klečah in s tem razširitev pasu, v katerem bi bili kmetovanje in druge potencialno problematične aktivnosti prepovedani.

Ekološki paradoks

Povečevanje števila oporečnih vzorcev ima še en razlog – tako zaželeno zmanjševanje porabe vode. Pred dvajsetimi leti je ljubljanski vodovod uporabnikom dobavil skoraj 34 milijonov kubičnih metrov vode, lani pa le še nekaj manj kot 21 milijonov. To je delno posledica večje osveščenosti uporabnikov, v veliki meri pa tudi selitve industrijskih porabnikov na njihove lastne vodnjake.

Posledično je vodovodni sistem na nekaterih mestih za današnje potrebe predimenzioniran, voda pa zaradi tega lahko zastaja oziroma teče (pre)počasi. Prav stoječa voda pa je največji spodbujevalec razvoja bakterij.

Načeloma sicer velja, da je voda najkasneje v 24 urah po tem, ko jo načrpajo iz zemlje, pri uporabniku. Bakterije pa se začnejo razvijati po 72 urah.

Največji potencialni problem za kakovost vode iz pipe predstavljajo hišne vodovodne napeljave, kjer lahko voda v ceveh stoji tudi po več tednov, če so lastniki na primer na dopustu. V takem primeru je po vrnitvi zelo priporočljivo pred uporabo vodo nekaj minut pustiti teči. Pravzaprav, pravi Brigita Jamnik, je to priporočljivo narediti vsako jutro.

Hkrati z večjo porabo so pretočnost vode včasih v večji meri zagotavljale tudi puščajoče vodovodne cevi, prek katerih je voda odtekala v zemljo. Vodne izgube so sicer stvar, proti kateri se upravljalci vodovodov nenehno borijo. »Vodne izgube ves čas padajo,« je zadovoljen Krištof Mlakar. »Konec 80. let so bile izgube več kot 50-odstotne. Na začetku tisočletja smo bili pri 37 odstotkih. Pred tremi leti smo bili pri 31 odstotkih. Danes smo pri 26 odstotkih. Plezamo proti 18 odstotkom ali niže, kar je naš strateški cilj.«

S pomočjo mreže radijskih vodomerov, ki je v zaključni fazi gradnje, nameravajo močno izboljšati zaznavo izgub v omrežju in njihovo sanacijo.

Iz nekih drugih časov ...

950 kilometrov cevi s premerom od 5 do 80 centimetrov, ki v centralnem vodovodnem sistemu oskrbujejo 40 tisoč priključkov, je v povprečju starih 50 let. Najstarejši del omrežja je star toliko kot omrežje samo in teče iz Kleč po Vodovodni ulici proti središču mesta. »Litoželezne cevi še vedno delujejo,« s ponosom pove Krištof Mlakar. »Takrat so vedeli, kaj počnejo.«

Cevi v vodovodnem omrežju so sicer iz zelo različnih materialov. Nekaj jih je še na primer še vedno iz azbestnega cementa, pri čemer pa Mlakar hiti zagotavljati, da ta ne pomeni nobene nevarnosti za zdravje. »Ker je ljubljanska voda precej trda, se je na ceveh že zdavnaj naredila obloga iz vodnega kamna. Imamo tudi mnenje ministrstva za zdravje, da voda, ki priteče skozi te cevi, ni nič manj zdrava.« Več težav kot cevi iz azbestnega cementa jim povzročajo cevi iz PVC-ja. »Te cevi so bile moderne v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, proizvajala jih je Jugoplastika. Ta plastika hitro preperi, mnogo prej, kot je takrat trdil proizvajalec.«

Danes stare materiale večinoma nadomeščajo s cevmi iz nodularne železne litine z notranjo betonsko oblogo. Za zamenjavo se sicer odločijo le takrat, ko se na kakem območju začne pojavljati večje število okvar.

Okvare so tudi najpogostejši razlog za prekinitev tako zaželenega dolgčasa v oskrbi z vodo. »Lani jeseni nam je ’vžgala’ 500-tica na Šmartinki, točno pred vhodom v BTC, in je nastal začasni akvapark,« Krištof Mlakar opisuje prelom cevi s premerom pol metra. Cev je bila že preperela, poleg tega pa je bilo tri dni prej na območju čutiti blažji potres, ki bi lahko z malenkostnim premikom terena prispeval k temu, da je cev popustila. »Tak prelom takoj zaznajo na dispečerskem centru, takoj je treba regulirati tlake, zapirati posamezne odseke in takoj začeti sanacijo. Fantje so delali vso noč, deževalo je enormno ...«

Na varni strani ...

Ljubljani se v nasprotju s številnimi drugimi območji Slovenije še nikoli ni bilo treba soočiti s pomanjkanjem vode. Sava in njeni spremljajoči podzemni tokovi predstavlja izjemno stabilen vir podtalnice. »Kadar v hribih vidimo sneg, smo zadovoljni, ker vemo, da bo količina tudi čez poletje ustrezna,« pravi Mlakar. »Huda suša bi morala trajati skoraj eno leto, da bi se to na ravni podtalnice začelo poznati.«

Kljub temu pa ni povsem brezskrben. Moti ga prevelika radodarnost države do industrijskih odjemnikov vode. »Kadar želi kak-

šno podjetje na območju Ljubljane postaviti svoj vodnjak, smo tudi mi pozvani k izdaji nezavezujočega mnenja. In tudi kadar je naše mnenje negativno, ker bi načrtovani vodnjak posegal v območje našega vodnega zajetja, praviloma podjetja dobijo vodno dovoljenje. To ni najbolj modro.«

Družbi Lek in Ljubljanske mlekarne imata na primer svoja lastna vodnjaka v neposredni bližini vodarne v Klečah.

Zapis pravice do vode v ustavo je po njegovem mnenju nujen, besedilo pa mora biti napisano zelo pametno, da ne omogoča raznih obvodov in izjem. »Ne zavzemam se za uničevanje naše industrije pijač. Dokler izdatni vodni viri to omogočajo, v tem ne vidim težav. A država mora imeti črpanje pod nadzorom. Marsikje pa se velike korporacije dogovorijo za pogoje, ki jim omogočajo črpanje enormnih količin vode, ne glede na potrebe lokalnega prebivalstva. Pri tem je nujno ostati na varni strani.«

Javna podjetja so v prvi vrsti odgovorna svojim uporabnikom. Zasebna podjetja so v prvi vrsti odgovorna svojim delničarjem.

Kakovost pitne vode v Sloveniji pa je kljub temu v tem trenutku mnogo bolj kot zaradi privatizacije ogrožena zaradi neustreznih kmetijskih praks in pomanjkljivega nadzora nad vodo, ki si jo v lastni režiji še vedno zagotavlja približno 140 tisoč Slovencev, in nad manjšimi lokalnimi vodovodnimi sistemi, kjer se uporabniki, ki so sistem lahko gradili celo z lastnimi rokami, otepajo predaje sistema v upravljanje komunalnim podjetjem, ker bi jim to povišalo stroške.