Oaza neumnosti

Ameriško-slovenska gospodarska zbornica nas je zelo odmevno obvestila, da smo v nekaj zadnjih letih izgubili 13 milijard € zaradi slabega gospodarjenja podjetij v lasti države. Kot je mogoče ugotoviti na osnovi fotografij s sej te zbornice, sedijo tam ob ljudeh iz privatnega sektorja, tudi upravljavci državnega premoženja. Med udeleženci oz. člani zbornice (člani uprav in nadzornih svetov, lobistov in posrednikov) so predvsem ljudje, ki niso naklonjeni premoženju države oz. so naklonjeni neoliberalni kapitalistični praksi in torej vstopu privatnega sektorja v do sedaj, vsaj v Sloveniji, skoraj izključno javni sektor. Ponavljajoče in agresivno objavljanje člankov o potrebnosti prodaje javnega premoženja seveda ni slučajno, ampak skrbno načrtovano in podprto s strani privatnega kapitala. Možno je določiti tudi krog novinarjev in medijev, ki so nosilci takšne agitacije. V tem času so ti akterji usmerili vse svoje sile predvsem proti slovenski energetiki. Menijo, da je slabo upravljana (kar je res) in da jo je zato nujno potrebno prodati oz. sprivatizirati in da je treba ta proces začeti z njenimi najbolj profitabilnimi deli, kot so Dravske elektrarne. Takoj potem bo tudi jasno, da je vse drugo popolnoma zanič in zatorej brez cene.

Študije, ki govori o tej 13 milijardni izgubi, nisem prebral, ker jo smatram za propagandno. Poskusimo si vsaj delno razložiti, kam je izginilo teh silnih 13 milijard €. Znano je, da so državne banke imele okoli 5 mia € izgub, kar definitivno predstavlja precejšen del v tej analizi ocenjenih izgubljenih milijard. Te izgube, ki so jih ustvarile državne banke, so slabi krediti, ki so obtičali v nasedlih naložbah. V tistem delu, ko so se krediti tudi namensko uporabljali in so bili stroški takšnih naložb tudi plačani iz teh kreditov, so denar iz teh kreditov dobili izvajalci in prodajalci (lastniki zemljišč in delnic ali deležev), torej poenostavljeno, predvsem naši državljani in država (davki). Domači proizvod zaradi tega ni bil prizadet, lastniki(država - proračun) in davkoplačevalci pa. Povedano drugače - en del slabih kreditov je v končni porabi pristal na računih naših državljanov in je predstavljal prihodke naših podjetij. Izgubo bank torej ne moremo smatrati kot nekaj, kar je v celoti in popolnoma izginilo, je pa tam, kjer za kreditodajalce ni dosegljivo. Kar je bilo potrošeno doma, je bilo vključeno v vrednost domačega proizvoda. Definitivno pa je za državo in s tem tudi za večino davkoplačevalcev izgubljen tisti del kreditov, ki so si ga posojilojemalci izplačevali na svoje račune v tujino, predvsem v davčne oaze.

Izgubljeni zaslužki lastnika torej države so lahko ali manjši prihodki teh podjetij (ker smo imeli državljani prepoceni storitve) ali večji stroški teh podjetij, ker so bili izvajalci teh storitev in njihovi domači poslovni partnerji predobro plačani (stroški so bili previsoki). Zaradi tega ni bilo profita. Torej na domačem dvorišču lahko govorimo samo o tem, ali ima več država, državljani ali podjetja, dobavitelji javnemu sektorju. Popolnoma drugačna pa je ta zgodba, če jo gledamo z očmi tujega lastnika, ki si želi maksimirati svoj profit ali drugače povedano:hoče povečati stroške lastnika in ta strošek odpeljati iz naše države. In očitno gre analiza v to smer: torej koliko lahko lastnik potegne iz javnega sektorja. Gre torej za neposredno vodilo zainteresiranim privatnim vlagateljem za naložbe v podjetja v javni last v Sloveniji. Analiza očitno kaže, kam je treba investirati.

Države, kjer je veliko tujih vlaganj, izgubijo zaradi stroškov kapitala, ki je vlasti tujega lastnika pomemben del svojega domačega proizvoda, kar se kaže predvsem v tem, da te države ne morejo razviti človeškega kapitala ter potenciala svojih državljanov. Lastnik odvaja v tujino dividende, amortizacijo, plače vodilnega kadra in nadzora, regulira lahko stroške obresti in nabave materialov iz tujine, stroške svetovalcev, stroške intelektualne lastnine, itd. Zmanjšuje postavke za obdavčitve. Spisek je neskončen. Pogledati je treba samo razliko med poslovnimi rezultati Leka in Krke. Pa o Leku ne mislim nič slabega.

Da končam: zelo opazno je, da se danes kot kupci naših podjetij javljajo predvsem pravne osebe iz davčnih OAZ, za katere ni mogoče ugotoviti pravega lastnika. Zelo verjetno je, da gre za denar tistih naših državljanov, ki so odobrene kredite naših državnih bank nakazovali v davčne oaze . (mimogrede: predsednik Obama je ob nastopu svojega mandata obljubil, da bo počistil s tem zlom). Videti pa je, da tisti, ki so te kredite odobravali in niso skrbeli za njihovo namensko porabo, sedaj sedijo na sejah ameriško-slovenske gospodarske zbornice in nas poučujejo, da ne znamo dobro voditi naših javnih podjetij oz. podjetij v javni lasti. To nas navaja na zaključek, da se bo krog sprememb v lastniški strukturi slovenskega gospodarstva izvedel v veliki meri z našim lastnim denarjem, ki ima osnovo v slabih kreditih in, ki sedaj počivajo brez dela v davčnih oazah. Razlika bo bistvena: več bodo imeli privatni lastniki in manj preostali državljani. No ne čisto tako, večina nas bo obremenjena z večjim državnim dolgom in država bo imela še manj. Predvsem manj za naložbe v ljudi.