Zlagani učinki konkurence

Avtor dr. Iztok Kos pravilno ugotavlja, da je ZZZS monopsonist, vsaj kar zadeva javno zdravstvo. Vendar ne drži, da ZZZS izposluje najnižje cene zdravstvenih storitev z izkoriščanjem svojega tržnega položaja. ZZZS cene določa administrativno. Presenetljivo je, da za enako storitev ZZZS ne prizna vsem izvajalcem enake cene, nekateri izvajalci dobijo za enako storitev več denarja kot drugi. Za slovensko javno zdravstveno blagajno so najcenejše storitve zasebnih izvajalcev javnega zdravstva (koncesionarjev), ki delovne prostore in opremo kupijo iz lastnega žepa, medtem ko jo mora javnim zavodom priskrbeti država. Z vidika gospodarnosti in interesa pacientov bi bilo smiselno razmisliti, da bi ZZZS naročal storitve pri cenejših izvajalcih in tako prihranil denar za skrajšanje čakalnih vrst.

Po pisanju dr. Ivana Kosa bi lahko sklepali, da so cene zdravstvenih storitev največji problem javnega zdravstva. Če bi bilo to res, potem problema (vsaj na prvi pogled) dejansko sploh ni. Velik del cen je namreč nizek, kot dr. Kos tudi sam ugotavlja. In nizke cene so javni interes, če seveda (vsaj nekateri) izvajalci preživijo. Glavni vzrok za težave v slovenskem zdravstvu zato ni v cenah zdravstvenih storitev, čeprav to ne pomeni, da so vse cene primerne.

Dr. Ivan Kos piše, da je konkurenca neracionalna, ker povzroča dodatne stroške. To me je spomnilo na neke druge čase, ko se je tako razmišljalo. Zakaj imeti več zavarovalnic? Zakaj imeti več trgovskih verig? Ali res potrebujemo več bank? Na prvi pogled to ni smiselno. Vendar je praksa po celem svetu pokazala, da se konkurenca splača. Da so kupci na boljšem, kljub dodatnemu strošku zaradi več ponudnikov. Ker tekmovanje spodbuja ustvarjalnost in napredek. In ta napredek prinese več, kot odnesejo dodatni stroški.

Dr. Ivan Kos ne razume delovanja zavarovalnic, zlasti ne stroškov. Denar, ki se porabi za preučitev tveganj, ni izgubljen denar. Ne drži, da nima nobene zveze z zdravstvom. Zavarovalnica tesno sodeluje z izvajalci zdravstvenih storitev. Trditev, da »srečno socialno okolje finančno neperspektiven primer za zavarovalnico«, je nesmiselna. Zavarovalnica si želi čim manj škodnih dogodkov (bolezni, poškodb itd) in v boljšem socialnem okolju je le-teh gotovo manj.

Dr. Ivan Kos kritizira ameriško, britansko in nizozemsko zdravstvo. Že mogoče, da imajo našteti pomanjkljivosti, vendar so vseeno bistveno boljši kot mi. Slovenija sicer za zdravstvo porabi manj, kot zgoraj naštete države, ki so precej bogatejše. Slovenija naj se primerja z državami, ki porabijo enako za zdravstvo. V primerjavi s takšnimi državami se Slovenija ne odreže najboljše.

Konkurenca med Triglavom, Generalijem, Zavarovalnico Maribor in ostalimi ne vpliva na ceno avtomobilov na slovenskem trgu, kot je pravilno ugotovil dr. Kos. Vpliva pa na ceno, še bolj pa na kakovost, zavarovanja. Na ceno avtomobilov vpliva konkurenca med proizvajalci avtomobilov. Prav tako na ceno zdravstvenih storitev vpliva konkurenca izvajalcev zdravstvenih storitev, če seveda takšno konkurenco imamo.

Stvari se včasih v praksi ne zgodijo vedno tako, kot so si v teoriji zamislili snovalci. Slovenci imamo boleče zgodovinske izkušnje z družbenimi inovacijami, ki v teoriji izgledale prepričljivo, v praksi pa niso delovale. Zato teoretični razmislek ni dovolj, splača se tudi pogledati, kako imajo stvari urejene drugi. Različne države imajo zdravstvo urejeno na različne načine. Smiselno bi se bilo zgledovati po tistih, ki so boljši od nas. Zanimiva primerjava kakovosti zdravstva je na spletnih straneh http://www.healthpowerhouse.com/.