Razbijanje mita

Slovenijo so spet obiskali predstavniki Mednarodnega denarnega sklada in spet smo poslušali očitke o prepočasni in preskromni privatizaciji. Najbolj jim gre v nos, da se država ne namerava povsem umakniti iz lastništva pomembnih podjetij in bank, denimo iz lastništva NLB. Po lani sprejeti strategiji upravljanja državnih naložb naj bi v NLB ohranila 25-odstotni delež plus eno delnico, poleg tega pa noben vlagatelj ne bo smel imeti večjega lastniškega deleža od države.

Mednarodni denarni sklad dvomi o smiselnosti razpršenega lastništva, pa tudi o smiselnosti privatizacije NLB prek prve javne ponudbe delnic, češ da bo oboje odganjalo strateške vlagatelje. Očitno je pritisk silovit, saj je finančni minister Dušan Mramor že napovedal, da bodo poleti znova ovrednotili strategijo, začela pa se bo tudi razprava, ki naj bi odgovorila na vprašanje, ali naj se način in pogoji za prodajo NLB spremenijo. Nove predloge pripravlja tudi Slovenski državni holding.

Pa je res pametno, da vlada popusti? Treba se je zavedati, da bi popoln umik države iz NLB tujemu kupcu omogočil povsem proste roke pri upravljanju te strateško pomembne banke, omogočil bi mu tudi, da jo oklesti na minimum. Nekaterim se to zdi pravična kazen za vse pretekle grehe NLB. Res je, NLB je bila precej obremenjena s slabimi krediti, vendar je zgrešeno misliti, da je za to krivo predvsem domače (državno) lastništvo. Prej nasprotno. Analize kažejo, da zasebno in zlasti tuje lastništvo bank ni nikakršno jamstvo za odgovornejše kreditiranje.

Ekonomist Jože P. Damijan je s primerjavo podatkov iz držav Srednje in Vzhodne Evrope ugotovil, da večji ko je delež tujega lastništva v bančnem sektorju, večji je delež slabih kreditov. »V Sloveniji je bil na vrhuncu bančne krize delež slabih kreditov manjši kot v državah, kjer je delež tujih bank bistveno večji,« pravi Damijan. Zakaj je tako? Ker imajo banke v tuji lasti lažji dostop do poceni denarja. Mednarodni denarni sklad to dobro ve, saj je sam že leta 2013 ugotavljal, da so bile banke v tuji lasti v državah Srednje in Vzhodne Evrope pred krizo kreditno agresivnejše od bank v domači lasti in da so od leta 2001 do 2011 imele v povprečju za šest odstotnih točk višjo letno rast kreditne ekspanzije. Takšno večjo agresivnost so si hčerinske tuje banke lahko privoščile, ker so imele zaradi ugodnega položaja bančnih mater v razvitih državah lažji in cenejši dostop do tujih virov, kot so ga imele banke v domači lasti – te so kreditno ekspanzijo gradile predvsem na depozitih. »Iz tega sledi logična ugotovitev, da so agresivnejše tuje banke v tekmi za tržne deleže z zniževanjem kreditnih standardov pridelale tudi večji delež slabih kreditov,« pravi Damijan.

Poleg tega je zanimivo vedenje tujih bank, ko se je začela kriza. Ob prvih znakih težav so se takoj umaknile in zaprle kreditno pipico. Mednarodni denarni sklad ugotavlja, da so tuje banke po začetku krize večinoma bolj zmanjšale kreditno aktivnost od domačih in za seboj pustile večje opustošenje. Skrajni čas je, da Mednarodni denarni sklad začne upoštevati svoje analize, namesto da nam privatizacijo prodaja kot čudežno zdravilo.