Spopad za levico

Devetega aprila bo imela Združena levica v Krškem kongres. Ops, treba je biti bolj natančen, redni kongres v Krškem bo imela IDS, Iniciativa za demokratičen socializem, ena izmed treh konstitutivnih strank, ki je na zadnjih volitvah pod imenom Združena levica nastopila v koaliciji. V političnem konglomeratu so poleg marksistične skupne aktivistov še ekosocialistični TRS, stranka, ki je nastala malo pred volitvami leta 2011, ter Demokratična stranka dela Franca Žnidaršiča, ki je nastala po tem, ko bivšemu poslancu Desusa v stranki ni uspelo premagati Karla Erjavca v tekmi za predsedniško mesto. V Združeni levici je še nekaj skupin, aktivistov, združenj, ki so nastala med ali pred vstajami ali po njih pred tremi leti.

V javnosti Združena levica oziroma njena poslanska skupina deluje kot enovita stranka. Logično, delo v parlamentu je odmevno, prepoznavno, medijsko izpostavljeno in ima, če politiki delujejo dobro, največji vpliv, v parlamentarni demokraciji pa tudi največjo podporo. Ljudje bi se radi vključili v Združeno levico, ne pa v stranke, ki jih ne poznajo. A poslanska skupina ni vse. Politika nastaja tudi v lokalnih okoljih, na ulicah, v konkretnih akcijah. Če želi biti politična stranka uspešna, če bi rada korenito spremenila delovanje političnega sistema, bi morala delovati na različnih ravneh, odnos med institucionalno politiko in drugačnimi, bolj gverilskimi tipi političnega delovanja bi moral biti komplementaren, ne izključujoč. Pri Združeni levici, natančneje znova pri IDS, se dogaja točno to. Del IDS je prepričan, da jih je poslanska skupina izdala, da so pozabili na socialistične ideale, v komunističnem žargonu bi se temu reklo, da so postali »razredni sovražnik«, da so del sistema, ki so mu nekoč nasprotovali.

Zgodovina, slovenska in evropska, pozna veliko primerov, kjer je narcisizem malih razlik uničil nova strankarska gibanja. Tudi velika, že leta pokojna LDS je nastala z združitvijo štirih političnih strank, njen odhod na pokopališče pa se je začel takoj, ko so ljudje v LDS začeli razmišljati v ednini, pri čemer zanemarimo politične napake, ki jih je stranka naredila. Danes politiki in aktivisti socialistične politične alternative stojijo pred podobno dilemo, namreč ali naj iz različnih skupin oblikujejo eno stranko ali pa naj se razidejo, še preden se konča prvi, v tem primeru verjetno edini poslanski mandat. V Kulturnem domu Krško bodo člani IDS imeli pred seboj sklep o združevanju. Volili se bodo tudi strankarski organi, novi svet stranke pa bo izbral tudi novega koordinatorja IDS, to funkcijo zdaj opravlja Luka Mesec.

Izključevanje na levici je prineslo, kar je prinesla francoska revolucija, po krvavi revoluciji so ustoličili cesarja, revolucionarji pa so se med seboj pobili. Prepiramo se o tem, kdo je pravi socialist.

Kdo so pravi socialisti?

Krško je izbrano naključno. To mestu je sicer pred natančno 30 leti enkrat že gostilo prelomni politični kongres. Leta 1986 se je po krškem kongresu Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS) razšla s partijskimi očeti, mladinci so se na kongresu odpovedali Titovi štafeti, kar je bilo takrat blasfemično dejanje, podprli so alternativna družbena gibanja in iniciative, kar je čez nekaj let soustvarilo parlamentarno demokracijo (in slovo od partijskega socializma). Odločitev IDS, ali podpreti združenje v enovito stranko ali ne, na prvi pogled ni tako usodna, je pa za prihodnost obujene slovenske parlamentarne levice pomembna.

Poslanec ZL Matjaž Hanžek, prvi predsednik TRS (zdaj je to funkcijo prevzela prav tako poslanka ZL Violeta Tomić, ki je prišla iz DSD), pravi, da je od samega začetka zagovarjal idejo, da se združijo s sorodnimi političnimi gibanji. »Tako je bilo tudi v času vstaj, imeli smo ogromno sestankov z drugimi političnimi gibanji, na koncu smo se združili v koalicijsko Združeno levico, pri čemer je bil vedno problem z delom IDS. Nekateri so, moram priznati, že od začetka delali s figo v žepu, ves čas so čakali in si želeli, da nas iztisnejo, prevzamejo.« Hanžek ni zamerljiv, »dobro vem, da je IDS izjemno pomembna, so mladi, imajo ideje, energijo, prihodnost. Vendar mora skupna stranka povezati mlade, srednje, starejše generacije, ne le enih. Vsaka izmed starostnih skupin ima v družbi svoje mesto.« Hanžek dodaja, da se v resnici nikoli niso vsebinsko razšli, večji problem naj bi bil v tem, da nekateri v IDS politiko razumejo izključevalno. »Ves čas jim govorim, da bo izključevanje na levici prineslo tisto, kar je prinesla francoska revolucija, po krvavi revoluciji so ustoličili cesarja, revolucionarji pa so se med seboj pobili. Na koncu se prepiramo o tem, kdo je pravi socialist.«

TRS podpira združevanje, tudi DSD je načeloma za. Drugače je pri IDS. Del stranke je prepričan, da je »koalicija do sedaj pokazala vrsto težav pri delovanju: tri stranke pomenijo tri različne lokalne mreže, tri ločena vodstva, vse skupaj pa vodi v razdrobitev sil in izčrpavanje navznoter. Zato je prišlo do neenakega razvoja. Uspehi poslanske skupine se niso odrazili v rasti organizacije in na terenu.« Ta del podpira idejo o združitvi. Drugi je ne. Združitev naj bi bila strateška napaka, »izdaja«, slovenski levici so »v prvi vrsti nevarni predvsem Cipras in ciprasi« ali tisti iz poslanske skupine, »ki so privatizirali stranko«, ki ne priznajo, da poslanska skupina deluje »sistemsko nedemokratično«.

IDS je tudi zaradi intelektualnega potenciala dragocen člen Združene levice. Politiko je treba tako delati kot misliti.

Luka Mesec, koordinator IDS in vodja poslanske skupine ZL, osebno podpira združitev, vendar o sporih ne želi govoriti, tudi o tem ne, kaj bo naredil, če do združitve ne bo prišlo. Mesec tovariško molči. Podobno je o notranjih razmerjih tiho Rok Kogej, eden izmed vplivnejših članov IDS. Kogej je kritičen do ravnanja poslanske skupine in naj ne bi bil naklonjen njenemu združevanju, a ker naj bi šlo predvsem za interno zadevo, je že dogovorjeni pogovor za Mladino odpovedal.

Vendar spor med enimi in drugimi obstaja, je velik, destruktiven, nekaj dni pred kongresom je težko napovedati, kdo bo v Krškem zares zmagal. Povsem možno je, da se bo IDS razcepila, poslanska skupina pa bo podprla združitev v eno stranko. Morda bi bilo treba znova citirati Hanžka: »Imamo skupno vizijo neke vrste socializma, pri čemer nihče natančno ne ve, kaj to pomeni. Hkrati moramo biti realni, ljudje od gesel ne živijo, samo z demagoškimi izjavami in rdečimi zvezdami ne moreš vladati. Lahko se v prvo prebiješ v parlament, v drugo ti nihče več ne bo verjel. Združena levice ni odgovorna samo sebi, ljudem je dala upanje – če se spremo, v Sloveniji dolgo časa ne bo uspešna nobena nova leva sila. Celo v Evropi Združeno levico razumejo kot edino pravo levo stranko/koalicijo zahodnega tipa v Vzhodni Evropi.«

Še en poslanec ZL, Franc Trček, razmišlja podobno. (Samo)kritično pravi, da ima dovolj ponavljanja fraz o neoliberalizmu. Pred dnevi je na Facebook zapisal takole: »Če želi ZL biti resna politična sila in sonosilka sprememb, mora ponujati alternative, ne zgolj antisistemsko nerganje. To seveda ne pomeni, da se strinjam s sedanjim sistemom. In tudi ne, da je parlament edino polje boja. Za alternative pa je potrebna razdelana politična ekonomija onkraj le občih mest in cela vrsta politik«. Trček je iz IDS izstopil takoj po tem, ko je postal poslanec. »V tej luči me žalosti, da se danes dogaja podobno kot med vstajami, samooklicani intelektualci ne razumejo zgodovinskega trenutka, nekaj je parlamentarno delo, nekaj drugega politična teorija, nekaj so želje, drugo resničnost. Projektu Združena levica je danes najbolj nevarna Združena levica sama.«

Znotraj ali zunaj sistema

Preslikava malih, domnevno zgolj prestižnih sporov v Združeni levici je v resnici širša, evropska zgodba. Odpira se teoretično in praktično vprašanje legitimnosti parlamentarne demokracije. Si lahko zagovornik prave leve antisistemske politike, če si del parlamenta? Je narobe, če uporabljaš poslansko stanovanje? Se lahko v parlamentu izpelje »novi socialistični projekt«? So lahko poslanci, prosto po Brechtu, »tako radikalni kot resničnost sama«? Kdo je izdal koga, pragmatična poslanska skupina ali nezadovoljni del IDS?

Dr. Božidar Debenjak je filozof in marksist, je tudi zaslužni profesor ljubljanske univerze. Rast in razkroj levih alternativ spremlja že desetletja. »Ko je parlamentarizem nastal, so bili parlamentarci iz zelo premožnih slojev in jim je bila politika prostočasna dejavnost. Zato niso izgubili ne stika s svetom realnega življenja ne osebne avtonomije. Ko je bilo treba odpreti vrata nepremožnim slojem, je nastala potreba po profesionalizaciji poslancev, kar je počasi vodilo do partitokracije. Ko je eksekutiva postala prevladujoča, si je podredila legislativo, in to je današnje stanje parlamentarizma.« Stranke družbenih alternativ morajo skrbeti, da ne presahne živi vir njihovih alternativnosti, hkrati pa morajo znotraj političnega sistema samega sklepati projektna zavezništva. Takšnega je ZL sklenila ob referendumu o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in v neki perspektivi ga lahko sklenejo tudi s slovenskimi socialnimi demokrati (SD), če s sebe, tako Debenjak, uspejo sprati »umazanijo blairovske tretje poti«. ZL mora »obenem ohranjati stik z življenjem, s svojim lastnim novim družbenim gibanjem; druge parlamentarne stranke komunicirajo z realnim življenjem prek strankinih svetov in prek lobistov, ZL bo morala vzdrževati notranji dialog z lastnimi alternativci«. Dilema sistemska revolucija ali počasna evolucija znotraj sistema pa je napačna. »Reforme so dveh vrst, ene ostajajo v mejah sistema (v jeziku kritične teorije: so sistemsko imanentne), druge pa segajo čez meje sistema (so sistemsko transcendentne). Ker je sistem zašel v slepo ulico, se bo rodil nov, drugi tip reform, ki lahko olajša porodne muke. Zapiranje poti takim reformam ima za tragično posledico, da je edini izhod krvavo zrušenje. Takšna, sistemsko transcendentna reforma, ki je v zraku, je recimo UTD.«

Tudi filozof in profesor na Filozofski fakulteti dr. Mladen Dolar je do nereflektiranega zavračanja vsega parlamentarnega, zavračanja po principu »vsi so isti, vsi so gotofi«, globoko kritičen. »Tisti, ki trdijo, da tisti trenutek, ko neka skupine pride v parlament, ko se etablira, postane del slabih struktur, se motijo. To je napačen način političnega razmišljanja, to je pozicija lepe duše, vsi bi raje ostali zunaj in kritizirali. Seveda mora imeti levica pogum, da v svoje roke vzame vzvode oblasti, da gre v parlament, da prevzame vlado. Če nima tega poguma, potem samo sebe že vnaprej obsoja, da je le korektiv neke druge politike. Naj si drugi mažejo roke, mi pa bomo kritizirali.« Tudi težave ZL ga ne presenečajo. »Gre za klasične problem levice, stranka se je etablirala, mora se cepiti, to so neke otroške bolezni. Pri tem vprašanju sem absolutno heglovec, kdor ni pripravljen prevzeti deleža odgovornosti, naj se ne gre politike. Drugi pogled na politiko je morda romantičen, ampak je neučinkovit.« Preizkus zrelosti neke politike, neke stranke, se zgodi vedno dan po revoluciji, dan po tem, ko politično gibanje zapusti ulice, ko odzvoni evforija zastav in parol. Prava uspešnost gibanja se lahko oceni šele po tem, ko se to sooči s (parlamentarno) realnostjo. »Lahko je biti zraven zgolj ob trenutkih evforije. A vprašanje delovati v parlamentu ali izven njega ne bi smelo biti dilema. Vedno je treba oboje in eno z drugim.«

Popolnoma neučinkovito je, če bi nova levica ostala zgolj na ulicah. Ali kakor pravi neki član ZL: »Manifestacije in demonstracije so oblika pritiska, pomembne, prepoznavne, so prvi korak, lepo je hoditi po ulicah, prepevati, to pa ni dovolj.« Tudi Igor Štiks, sarajevski pisatelj in politolog, ki je na edinburški univerzi na Škotskem zaposlen kot raziskovalec, rad govori o sinergijah. »V zadnjih petih, šestih letih se je v Evropi pojavilo veliko levih gibanj z inovativnimi formami političnega organiziranja, pri čemer je to tudi njihov največji problem, spektakularno so se pojavila na ulicah in trgih, a so hitro izginila.« Vsa ta velika mobilizacijske gibanja, recimo gibanje Zavzemimo ali pa španski Indignados, niso ogrozila sistema. Ta je elastičen, spoznal je, da ljudje na cesti ne pomenijo resne nevarnosti, je močen, vseobsežen, ima dovolj denarja, represivnih politik, da ustavi revolucijo in upanje. »Poleg njih in nekaterih levih strank so se po letu 2008 v Evropi začeli novi premisleki na področju kulture in znanosti, pojavil se je neki levi sentiment, odvijajo se gramschijevski kulturno-hegemonski boji, kjer se pojavlja tako kritika kapitalizma kot kritika sedanje, lažne reprezentativne demokracije.«

Nekaj je parlamentarno delo, nekaj drugega politična teorija, nekaj so želje, drugo resničnost. Projektu Združena levica je danes najbolj nevarna Združena levica sama.

Trditi, da je poslanska skupina Združene levice izdala svoje volivce, je prehitro sklepanje. Njena moč je omejena, ima le šest poslancev. Poslanska skupina ZL je pravzaprav pričakovano zapadla, tako Štiks, v klasično kontradikcijo protisistemskih strank, ki se odločijo za institucionalno delovanje. »Pojavila se je potreba, da se na neki način vpliva na sistem skozi volitve, pri čemer se moramo hkrati zelo dobro zavedati, da je v strukturah samega sistema zelo težko voditi iskreno protisistemsko politiko.« Kako torej naprej? »Za kakršnokoli levico v prihodnosti so pomembni politično delo in izkušnje, govorim o letih, morda desetletjih ustvarjanja politike na terenu, ustvarjanja močnih koalicij, zavezništev z jasno idejo, kaj potem, ko se prevzame oblast, kakšna je vizija nove družbe. Ta vizija mora biti povsem jasna, tako kot je bila povsem jasna, če že hočete, komunistom pred stotimi leti.« Problem pa se pojavi, če ni skupne vizije, cilja, politično delo namreč zahteva žrtve in odrekanja. »Poglejte Orbana in njegove. Njihova vizija je popolnoma jasna, izčiščena, zato so politično uspešni. Želijo si vrnitve nacionalne suverenosti, etične in versko čiste države, močnih voditeljev, ki naj bi jih zaščitili pred globalnim kapitalizmom. Želijo klasično fašizacijo družbe.«

Kam lahko pripelje Orbanov slog vladanja, dobro razume madžarski filozof Gáspár Miklós Tamás. Ta je nedavno v Sobotni prilogi priznal, da na Madžarskem levice razen nekaj posameznikov, blogov in nevladnih skupin ni. »Ljudje se režimu upirajo z molkom. In tako, da ne grejo volit. To je za diktatorja lahko hud problem. Kajti ko ni več izhoda, ljudje začnejo lomiti vrata in okna.« To pa je tudi vse. Že filozofinja Hannah Arendt je zapisala, da so revolucionarji tisti, ki vedo, da je prava moč na ulicah in kako jo izkoristiti, a oborožen upor sam po sebi še ni nikoli pripeljal do revolucije. Tako kot tudi slovensko vstajniško kričanje samo po sebi ni spremenilo ničesar.

Če si želimo radikalne spremembe obstoječega stanja, je potrebno radikalno drugačno razumevanje moči.

Evropska dilema

Danes je lakmusov papir različnih pogledov na politično delovanje odnos levih politikov in aktivistov do Sirizine izkušnje, do Ciprasa in njegove »kapitulacije«. Del slovenske IDS je zaradi »Ciprasove izdaje« izjemno kritičen, pri čemer pozablja, da ima levica v Sloveniji bistveno več politik, kot jih je imel grški premier. V Sloveniji se lahko loti delavskega soupravljanja, zaostri progresivno obdavčitev, uvede pravičnejši premoženjski davek, Cipras pa je imel na voljo le dve možnosti, lahko bi državo odpeljal v bankrot ali pa bi jo spremeni v začasni protektorat. Izbral je manj slabo. Lanski obračun s Sirizo je bil neoliberalni diktat, na koncu so se evropski finančni ministri posmehovali argumentom tedanjega grškega finančnega ministra Janisa Varufakisa, vendar jih niso zavrgli. Osamljenost Sirize in njenega pogleda na reševanje dolžniške krize je razkrilo, da v evropskih vladah ni levih politikov. Kot je že takrat dejal francoski filozof Alain Badiou: »Evropska levica je zdrknila v nepovratno komo. François Holland? Nemška socialdemokracija? Španska PSOE? PASOK v Grčiji? Laburisti? Vse te stranke so del globaliziranega kapitalizma.« V vmesnem času so se neke stvari vseeno spremenile, v Španiji je gibanje Podemos postalo tretja največja parlamentarna skupina, laburiste pa je prevzel Jeremy Corbyn, ki zase pravi, da je demokratični socialist.

Cipras lani ni mogel zmagati, ostra kritika njegove odločitve je neproduktivna. Pomembnejše je vprašanje, kako naprej. Bi morala biti osrednja točka evropskega povezovanje opustitev neoliberalizma? Novo evropejstvo? Nova socialna država? Bi morali prevladati znotraj ali zunaj sistema? Kakšna zavezništva sklepati? Kakšno demokracijo si v EU želimo? Se lahko obstoječe oligarske institucije demokratizirajo samo s tem, ko bodo ljudi želeli več demokratizacije? Se je treba vrniti k izvornim nacionalizmom in zapustiti Evropsko unijo?

Evropske dileme levih političnih gibanj so povsem enake dilemam, o katerih razmišlja slovenska Združena levica. IDS je pred tedni sprejela programsko izjavo Plan B za EU, v kateri govorijo o izstopu iz obstoječih evropskih povezav, ki predstavljajo »zakrinkan boj kapitala proti delovnim ljudem«. Če se bo ponovila zgodba s Sirizo, če nova vseevropska koalicija v boju zoper »interesno poenoten sloj politikov in kapitalistov« ne bo uspešna, se je treba pripravit na izstop iz EU in uvedbo lastne valute. V takšno potezo Cipras ni privolil.

Zgodovinska naloga levice je obnova socialne države ali vzpostavitev njenih alternativ. Koliko je za to treba spremeniti sistem, je stvar izvedbe in preseganja strukturnih omejitev, ne pa cilj.

Nekateri so previdnejši, pravo pot vidijo v evropskem povezovanju. »Če smo se česarkoli naučili iz Sirizinega dogovarjanja z EU, je to dejstvo, da je ideja, po kateri se lahko z osvajanjem nacionalnih oblasti spremeni evropski status quo, napačna,« trdi hrvaški filozof dr. Srećko Horvat. »Ne trdim, da je politika na nacionalni ravni nepotrebna, še več, seveda je potrebna nacionalna raven, lokalna, spomnite se na županjo Barcelone Ado Colau in na druga 'uporniška mesta'. Skupaj z vsem tem pa je bolj kot kadarkoli potreben radikalni internacionalizem. To je glavna ideja gibanja za demokracijo v Evropi DiEM-a, ki ga je ustanovil Janis Varufakis. Treba bo združiti tri ravni. Internacionalno, nacionalno, lokalno, po drugi strani pa tudi vertikalno in horizontalno politično delovanje.« Horvat razumevanje politike in političnega postavlja na glavo. Novi »dolg marš skozi institucije« bi bil velika napaka. Zgolj institucionalizirana pot do oblasti – torej radikalna sprememba družbe znotraj že obstoječih institucij odločanja – je »v minulih desetletjih učvrstila nedemokratične in netransparentne institucije, z druge strani pa je izsesala revolucionarno energijo tistih, ki so jo zamenjali za udobne fotelje v parlamentih in komisijah. A pozabiti je treba tudi idejo, da se bo čez noč zgodila nova velika revolucija. Moči v 21. stoletju ni več v parlamentu, hkrati pa tudi ne morete z neko revolucijo odstaviti kralja ali neko oblast in potem poskušati na novo.« Brez razumevanja današnjih odnosov moči bo torej vsak poskus zaman. »Če si želimo radikalne spremembe obstoječega stanja, je potrebno radikalno drugačno razumevanje moči.«

In kaj ima vse to opraviti s kongresom v Krškem? Zelo veliko. Stranke, ljudje, ki sestavljajo Združeno levico, bi morali, če želijo biti uspešnejši, prerasti teoretska neskladja in razmisliti dvoje. Najprej, kakšna je njihova vloga. Odgovor ne bi mogel biti enostavnejši. Zgodovinska naloga levice je obnova socialne države ali vzpostavitev njenih alternativ. Koliko je za to treba spremeniti sistem, je stvar izvedbe in preseganja strukturnih omejitev, ne pa sam cilj projekta. Druga naloga je sprejem realnih političnih predpostavk, s hkratno mislijo, da se ta lahko spremenijo. Socializem morda, a postopoma. Že delni zasuk sedanjega tipa vladanja je zahteven, vztrajanje pri nenadni sprememba političnega sistema pa utopično nevarno. Ena od realnih političnih predpostavk je tudi razumevanje pravil igre, parlamentarizma, delovanja medijev, pomen prečiščene politične misli in politikov. Kako torej hoditi po robu, ga premikati, ne da bi padli čezenj. Politiko je včasih treba delati povsem pragmatično, če je recimo Luka Mesec markanten in artikuliran, je prav, da se ga podpre, njegove šibkejše lastnosti, neizkušenost, neodločnost, so iz te perspektive manj pomembne.

»Doživel sem že kar nekaj porazov levice, a ves čas me spremljajo Marcusejeve besede: Izkušnja poraza, celo obupa, je bistvena sestavina teorije in njenega upanja,« pravi Božidar Debenjak. »Spomniti se je treba tudi na Karla Marxa: Današnji rod je podoben Judom, ki jih Mojzes pelje skozi puščavo. Ne samo da morajo osvojiti nov svet: propasti morajo, da bi naredili prostor ljudem, ki bodo novemu svetu kos.«

Levica mora imeti pogum, da v svoje roke vzame vzvode oblasti, da gre v parlament, da prevzame vlado. Če nima tega poguma, potem samo sebe že vnaprej obsoja, da je le korektiv neke druge politike.

Levica je bila v Sloveniji zunaj institucij desetletje in še veliko dlje. Bila je na ulici, na demonstracijah, na ravni civilne družbe in intelektualnih premislekov. Izkazalo se je, da taka levica lahko blokira, odstavlja vlade, ne zmore pa uvesti resnih političnih sprememb. Popravke, izboljšave že, to pa je vse. Združena levica je v zgodovini slovenskega parlamentarizma edina stranka, ki ji to lahko resnično uspe. Seveda ne tako, da se po vzoru svojih predhodnikov prilagaja močnejšim, uspe ji lahko le v primeru, da ohrani radikalnost in odkritost, ki sta ju popeljali v parlament. A ta radikalnost ne sme biti razdiralna in prazna. Če bo, Združena levice ne bo spremenila političnega sistema, pač pa bo prej razdrla samo sebe.

Združena levica je v zadnjih tednih v parlamentu zelo aktivna. Zavzema se za odpravo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in uvedbo solidarne javne dajatve, preprečila bi prisilno samozaposlovanje delavcev, njeni člani so sklicali posebno sejo, na kateri so govorili o tem, kako je Alpina zaposlila neverodostojne svetovalce. Tudi zaradi njihovega pritiska naj bi Alpino kmalu prevzela sposobnejša menedžerska ekipa.

Slovenska politika bi bila brez Združene levice dolgočasna, predvidljiva, izključujoča. Svet brez alternativ pa je nevreden življenja.

»Reforma EU je utvara«

Dr. Tomaž Mastnak, Filozofski inštitut ZRC SAZU, o tem, zakaj evropska levica ne obstaja

V času begunstva, terorističnih napadov, finančne krize se evropska levica ne znajde. To, da ima desnica antiprogram, vemo, a levica se po porazu Ciprasa ni pobrala. Zakaj?

Levica se v času begunstva in vojne proti terorizmu ne znajde, ker se je izgubila že pred tem. Tretja pot je bilo iztirjenje, totalni zmagi liberalizma v hladni vojni pa je sledil popoln polom, v prvi vrsti ideološki in teoretski. Levica je intelektualno kolapsirala, se politično izgubila, razblinila. Desnica nima antiprograma, desnica ima program. Desnica ima program, ker se je s formuliranjem programa sistematično, organizirano, kolektivno ukvarjala približno osemdeset let in ker je ves ta čas ustvarjala svojo intelektualno kadrovsko bazo in infrastrukturo. Moč neoliberalističnega političnega gibanja, kajti to je desnica, ni padla z neba. Levica nima ne programa ne antiprograma, temveč caplja za desnico, se ji pusti voditi in včasih porivati sem in tja. Zgodba s Sirizo verjetno še ni končana. Pri porazu, ki ga je doživel Cipras, pa ne gre le za to, da je naletel na zelo močne in skrajno brezobzirne nasprotnike. Vprašujem se, ali ni k porazu prispevala tudi politična neumnost Sirizinih voditeljev, ki so hoteli »reševati Evropo«. S svojimi evropskimi iluzijami, iluzijami o EU, so se onemogočili.

Kako razumete nadnacionalne pobude o oživitvi evropske levice?

»Evropske levice« ni. Na eni strani imamo etablirane stranke, ki se prodajajo kot leve, ker so dedinje nekdanjih levih strank, vendar so tiste leve stranke od znotraj izpraznile in se sprevrnile v njihovo nasprotje. Na drugi strani imamo levičarsko estrado, intelektualce, ki kultivirajo levičarski žargon in liberalistične vrednote. Politične sile, ki bi na evropski ravni z levičarskih pozicij nasprotovala neoliberalizmu, pa ni. Ni vsako nasprotovanje neoliberalizmu levičarsko, brez nasprotovanja neoliberalizmu, brez boja proti neoliberalizmu, pa ni levice. Če se bo levica kdaj pobrala, se bo najprej morala pobrati na nacionalni ravni. Če si bo delala utvare o »reformi EU«, se bo onemogočila. Ne gre le za to, da ne moreš začeti graditi hiše pri strehi. Gre zlasti za to, da je EU po svoji strukturi antidemokratična. Nikdar ni rešila vprašanja nacionalne suverenosti. Kriza in izjemne razmere postajajo zdaj izgovor za strtje nacionalne suverenosti, na da bi prej našli alternativni temeljni politični okvir. Gre za nasilniško uzurpacijo oblasti. Še pomembneje je, da je EU zavrgla in izničila suverenost ljudstva. Ljudstvo v EU ni suveren, zato je EU, kot sem rekel, strukturno antidemokratična. Levica bi morala svojo vrnitev v politično življenje graditi na suverenosti ljudstva. Socialna država je izpeljana iz suverenosti ljudstva, ta je temelj.

Lahko rečemo, da je edina prava levičarka Angela Merkel? Kanclerka sprejema begunce, večina nemških fakultet pa je recimo ukinila tudi šolnine.

Gospa je glava evropske desnice. Kaj je levičarskega na tem, da je pobrala visoko izobražene bližnjevzhodne begunce? To je rop držav, ki so te ljudi izobrazile. Najprej smo te države vojaško uničili, zdaj si bomo pa prilastili še njihove izobražene in sposobne ljudi, da se ja ne bodo nikdar več pobrale s tal. In to se prodaja kot človekoljubje. Še huje, to naj bi bilo levičarstvo. Prosim vas. Tudi če bi tu šlo za ljubezen do sočloveka v stiski, temu ne morete reči levičarska politika. To bi bil hvale vreden sentiment, ne pa politika. Odnos do beguncev bi moral biti izpeljan iz politike. Ker levica politike nima, naklonjenost do beguncev nastopi kot nadomestek zanjo. In odprava šolnin? Lepo, a na račun uničevanja šolstva v državah, kakršna je tudi naša, ki so žrtve nemške politike?

Kako nazaj v 70. leta ali še dlje, ko je bila socialdemokratska politična pot tako močna, da je imela oprijemljiv vpliv na politično delovanje in, jasno, življenje ljudi?

Vrnitve v sedemdeseta leta ni. Poti nazaj ni. Je pa dobro vedeti, kaj je bilo takrat.

O čem naj govori nova levica

Socialna država, psihično trpljenje zaradi izkoriščanja in sovraštvo

Dr. Primož Krašovec, Filozofska fakulteta v Ljubljani

Stanje levice bi poimenoval nekakšna množična »depresija« (ne v kliničnem, bolj v vsakdanjem pomenu), ki je logična posledic pretirane »maničnosti« (prevelikih pričakovanj, preveč vznesenih napovedi: »zgodovina se je ponovno začela«, »v Evropi se prebuja revolucija« itn.) v preteklih letih. Bolj se je spremenilo vzdušje kot pa realne politične in intelektualne zmožnosti levice. Pomagal bi realizem, zavedanje strukturnih omejitev delovanja skozi institucije kapitalistične države in premoči institucij EU.

Kakšne so teme, ki naj bi jih ta levica odpirala? Socialna država je gotovo pomembna tema in področje, kjer bi levica lahko imela izrazitejši alternativni program od obrambe obstoječih institucij. Neoliberalna kritika socialne države ni povsem iracionalna, včasih se dotakne dejanskih problemov, recimo birokratiziranosti postopkov, ki so pogosto poniževalni do uporabnikov. Ali pa razrednih razlik pri realnih možnosti dostopa do storitev socialne države. Kar manjka, so kritika in alternativni predlogi socialne politike z leve.

Druga pomembna tema je duševno zdravje. Četrtina prebivalstva EU trpi za depresijo in/ali tesnobo. Trenuten način reševanja tega je medikalizacija, levica pa bi lahko opozarjala na družbeno pogojenost psihičnega trpljenja. Tudi na prekarna delovna razmerja, občutek nemoči, ki je učinek dedemokratizacije politike. Poleg tega tako drastično spremenjeno psihično stanje narekuje tudi drugačne pristope k političnemu delovanju in organiziranju – težko je namreč od ljudi, omamljenih od antidepresivov, zahtevati vedrost in vznesenost, značilni za klasično levičarsko politiko.

Tretja, deloma povezana pomembna tema so družbeni afekti, predvsem strah in sovraštvo. Pogosta interpretacija rasizma ali sovražnega govora na levici je, da gre za preusmerjanje pozornosti od pomembnejših problemov, iskanje grešnih kozlov. A kaj, če je družbeno sovraštvo dejanski, realen problem, kaj, če ni le prehodni učinek desničarskih medijskih manipulacij?