Evropa in socialna dimenzija

Evropska levica je po dveh zgodovinskih šokih nekaj manj kot tri desetletja v »komi«, ki ni nujno usodna, zastavlja pa se vprašanje, kako dolgo bo trajal proces njene »reanimacije« in kaj jo bo na koncu, v kar verjamem, vendarle ponovno prebudilo v življenje.

V mislih imam predvsem njeno politično infrastrukturo, prek katere je lahko svoje ideje in zamisli uresničevala, opirajoč se predvsem na politične stranke, sindikate in razvejeno mrežo podpore, na katero je lahko računala v strankarsko nevezani civilni družbi. Od zgodovinsko in politično prelomnega leta 1989, prvega »šoka«, si levi politični mainstream praktično ni več opomogel, vse zasluge za zlom socialističnih držav je vzela nase triumfirajoča desnica, institucionalna levica pa se je bolj ali manj zadovoljila z defenzivno vlogo. Obetajoči poskus s »tretjo potjo« ni uspel in tudi ni mogel uspeti, ker je na koncu v njem prevladal izum desnice, in sicer neoliberalna politika.

Strankarska levica je tako zapravila svojo zgodovinsko dediščino, ki bi jo bilo sicer treba prenoviti oziroma modernizirati, izgubila pa je tudi svojo politično identiteto. Zadnje najbolje ponazarja izjava arhitektke neoliberalne politike M. Thatcher, da pomeni največji uspeh v njeni politični karieri to, da je po njeni vladavini tudi laburistična stranka (Blair) krenila po njeni poti. Volivci so bili sicer na začetku zmedeni in tudi zapeljani tako v tej državi kot tudi v drugih, ki so šle po podobni poti, vendar je običajno tako, da pri oddaji svojega glasu nagrajujejo prej originale kot pa kopije. Zato ne preseneča, da imamo majhno število vlad v Evropski uniji, ki jih vodijo socialdemokratske stranke, prav tako pa desnica prevladuje tako v evropski komisiji kot v evropskem parlamentu, da evropskega sveta niti ne omenjam.

Za drugi zgodovinski »šok«, ki je bil posledica sprejema neoliberalne politike, pa je kritično značilna »mainstreamizacija« desnega in političnega pola v Evropi, pri čemer je levi pol izgubil svojo politično prepoznavnost in se odrekel največjemu številu svojih podpornikov.

Paradoks je, da neprivilegirane sloje od prekarcev, brezposelnih in slabo plačanih, ki so izgubili proti privilegiranemu in bogatemu enemu odstotku državljanov, sedaj uspešno novači tako v Evropi kot ZDA (Trump) skrajna populistična, nacionalistična, tudi rasistično usmerjena desnica. Nikoli prej v zgodovini niso bili ti materialno in tudi moralno prikrajšani sloji, da ne uporabim hujše besede, tako nemočni, izločeni, marginalizirani in brez predstavništva v svetu politike, pravzaprav so povsem prepuščeni samemu sebi, kar pa znajo dobro izkoristiti politični demagogi, ki v teh kritičnih časih v tem prepoznavajo priložnost za trženje lastnih političnih in oblastnih priložnosti.

Intelektualna levica v svetu in civilna družba, ki sicer ponujata drzne in dobro izdelane zamisli, se pravi ustrezno alternativo večkratni krizi, s katero živimo že dobrih osem let, ostaja v vakuumu, torej brez institucionalne in politične resonančnosti, novega zgodovinskega agensa, kot vse kaže, pa še ni na vidiku, če seveda prezremo dve taki prvi »lastovki«, kot sta to Corbyn v Veliki Britaniji in Sanders v ZDA. Viden premik v tem pogledu je opazen tudi pri španskem Podemosu, ki je opustil nekaj tradicionalnih političnih simbolov in posodobil jezik levice. Nekaj primerov: poslovil se je od jezika, ki rigidno razlikuje med »levico« in »desnico«, s čimer širi svoje območje vpliva in pridobivanja ljudi za svoje oz. njihove zamisli; svoja politična sporočila pospremlja z velikim optimizmom in upanjem in ne z apokaliptičnimi sodbami; prav tako afirmira načelo patriotizma, ki ga ne prepušča desnici, sploh ne skrajni, s tem, ko tega redefinira kot obrambo interesov večine proti maloštevilni eliti, itn.

Prav tako se v delu evropske levice postavljajo zahteve, da je treba racionalno predstavljanje političnih idej, kjer je ta v premoči pred desnico, vendarle razširiti tudi na polje emocij in raznovrstnih identitet, kjer pa je desnica v prednosti in bolj prepričljiva. Seveda ne gre za to, da bi z desnico levica tekmovala v mobilizaciji oziroma instrumentalizacij teh v kakršnikoli izključujoči in kaj šele populistični ali rasistični maniri. Nekaj več barvitosti in manj samo racionalne sivine bi po prepričanju novih (levih) evropskih politikov pomagalo pri prebujanju levega oz. progresivnega bloka.

Prav tako bi lahko porajajoča se leva oz. progresivna alternativa v času povečevanja neenakosti in proti državi usmerjene desnice, ki obe politiki še naprej utrjuje, veliko pridobila in povečala svoj vpliv, če bi se namesto teh dveh politik desnice v evropskih državah in na njihovi nadnacionalni ravni zavzela za skandinavsko inspirirano politično agendo. Za kombiniranje individualne svobode z močnim upoštevanjem kolektivne odgovornosti in skupnosti (skupnega dobrega). S tem bi se progresivna politika uprla vladavini neoliberalističnega slogana, da »družba ne obstaja« (Thatcherjeva, Reagan), in sočasno tudi podmeni desnega političnega centra, da ne obstaja nobena alternativa obstoječemu statusu quo. Tako bi progresivna politika učinkovito zavarovala in okrepila socialno dimenzijo evropske politične skupnosti (EU), ker je jasno, da ta kot koalicija privilegiranih elit ne more dolgoročno preživeti, tako kot ne tudi vsaka posamezna nacionalna družba, ki je postala ujetnica take oligarhične izbire.

Enostavno si ni mogoče predstavljati, da bi lahko »dobra Evropa« in »dobra (nacionalna) družba obstajali brez delujoče in stanovitne socialne dimenzije.