Bencinski nateg

V Sloveniji je cena bencina in ostalih tekočih goriv državno regulirana. Vlada na podlagi gibanja cen nafte na svetovnem trgu in razmerja med dolarjem in evrom vsakih 14 dni določi najvišjo dovoljeno ceno za 95- in 98-oktanski bencin ter za dizel in kurilno olje. Posledično so cene na bencinskih črpalkah po celotni državni bolj ali manj enake, marže trgovcev pa so med najnižjimi v Evropski uniji.

In trgovce to, da jim država narekuje (pre)nizko maržo, zelo moti. Tako zelo, da so sami in prek njihovih interesnih združenj začeli vršiti velik lobistični pritisk na vlado, naj določanje cene prepusti trgu. Kot na primer trdijo v Trgovinski zbornici, »je skrajni čas, da tudi Slovenija, kot zadnja izmed držav članic EU, opusti reguliran način oblikovanja cen naftnih derivatov«.

Zaveznika imajo v ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravku Počivalšku, ki je prepričan, »da je čas svetovno nizkih cen naftnih derivatov primeren za sprostitev ukrepov kontrole cen«.

Javnofinančni rop

Odprava regulacije bi temeljito spremenila trg z naftnimi derivati. Prvič, cene bi se povišale, saj bi trgovci v trenutku zvišali marže. Drugič, cene bi se diferencirale. Pri istem ponudniku bi bile cene različne glede na lokacijo bencinskega servisa. Praviloma velja, da so najvišje cene ob avtocestah, najnižje pa na obmejnih območjih. Tretjič, cene bi bile mnogo bolj spremenljive in bi se lahko spreminjale tudi večkrat na dan.

K sreči vlada ni slepo zaupala v smiselnost predloga gospodarskega ministra in je ministrstvu za finance naročila, naj pripravi svojo analizo učinkov deregulacije. Šele ta analiza je namreč pokazala, kaj bi dejansko pomenila deregulacija. Ker bi zvišanje cen goriva zaradi povišanih marž pomenilo manjšo prodajo, »bi se javnofinančni prihodki znižali za 39,5 milijona evrov letno«, višje marže pa bi hkrati »distributerjem letno povišale prihodke za 41,4 milijona evrov«. 40 milijonov bi se torej iz javne blagajne prelilo v zasebne žepe trgovcev. Potrošniki pa bi bili zaradi višjih cen seveda na slabšem. »Zvišanje cen naftnih derivatov in strošek za pridobitev informacije o optimalni ceni naftnega derivata, povezan s številnimi razpoložljivimi cenami, bi vplivala na blaginjo potrošnikov,« piše v gradivu, ki so ga na finančnem ministrstvu pripravili za obravnavo na vladi.

V Trgovinski zbornici Sloveniji, ki jo vodi nekdanja članica uprave Petrola Mariča Lah, skušajo deregulacijo predstaviti kot uvajanje možnosti izbire. »Na zbornici smo prepričani, da bi liberalizacija cen naftnih derivatov za potrošnike prinesla številne pozitivne spremembe. Ne samo, da bi se zaradi vstopa novih ponudnikov na trg povečala možnost izbire ponudnika za potrošnika, zaradi konkurence bi lahko potrošnik spremljal gibanje cen naftnih derivatov, jih med seboj primerjal in se na podlagi lastnih preferenc odločil, h kateremu ponudniku se bo odpravil.«

Ni torej pomembno, da bo cena zaradi neizbežnega dviga marž višja, po mnenju zbornice je pomembno to, da bo potrošnik imel izbiro, kateremu ponudniku bo višjo ceno plačal.

Poučne izkušnje

Odprava državno regulirane cene kateregakoli tekočega goriva je z vidika interesa države in njenih prebivalcev nesmiselna, saj bi ob povišanju prihodkov trgovcev znižala javnofinančne prihodke in zvišala cene za potrošnike.

Konkreten primer prihaja iz sosednje Hrvaške, kjer so državno regulacijo cen opustili leta 2014. V prvega pol leta po liberalizaciji so se marže na bencin v povprečju povišale za pet centov na liter.

Ne samo zvišanje cen, deregulacija cen s seboj prinese tudi druge neželene učinke. Različne cene pomenijo tako težjo izbiro in slabšo obveščenost potrošnikov kot tudi povsem nepotrebno iskanje cenejših ponudnikov in s tem povsem po nepotrebnem prevožene dodatne kilometre.

Evropska komisija tudi sama priznava, da je liberalizirani trg s pogonskimi gorivi v Evropski uniji daleč od optimalnega. To se kaže v pogostem nezadovoljstvu uporabnikov bencinskih servisov zaradi nejasnega označevanja cen in na splošno slabi uporabniški izkušnji na bencinskih servisih. Kot je pokazala anketa, ki so jo za potrebe poročila o delovanju trga pogonskih goriv leta 2014 naročili pri Komisiji, so uporabniki z bencinskimi servisi najbolj zadovoljni prav v Sloveniji.

In dejstvo je, da so slovenski bencinski servisi med najbolj urejenimi v Evropi s praviloma široko dodatno ponudbo. Ker trgovci ne morejo tekmovati pri cenah osnovnega tržnega artikla – bencina, jih to sili v tekmovanje pri izboljševanju ponudbe in uporabniške izkušnje.

Usklajena konkurenca

Dejstvo je, da je slovenski trg s pogonskimi gorivi pravzaprav duopol dveh velikih ponudnikov, družb Petrol in OMV, ki skupaj obvladujeta približno 80 odstotkov trga. Na avtocestah je na primer njunih kar 55 od 57 bencinskih servisov. Liberalizacija cen naj bi na slovenski trg privabila dodatne ponudnike, kar pa njunega primata ne bo moglo ogroziti, zato se tudi sama zavzemata za deregulacijo. Enostavno si pač obetata višje prihodke, dobila pa bi tudi proste roke pri izkoriščanju svojega prevladujočega položaja. »Ocenjujemo, da bosta glavna distributerja v Sloveniji obdržala monopolno moč na avtocestah in jo tam tudi izkoriščala,« so zapisali na finančnem ministrstvu. Z deregulacijo torej duopola OMV-Petrol ne bi razbili, temveč bi ga zgolj spustili z vajeti.

Kljub vsemu naštetemu ideja o deregulaciji cen naftnih derivatov še kar vztraja. Prihodnji teden, 9. aprila, se izteče veljavnost trenutne uredbe o oblikovanju cen naftnih derivatov. In vlada bo takrat po vsej verjetnosti liberalizirala ceno za kurilno olje in 98-oktanski bencin.

Minister za finance Dušan Mramor temu ne bo nasprotoval. Zanj je ključna nadaljnja regulacija najbolj prodajanih 95-oktanskega bencina in dizla, katerih prodaja ima največji vliv na prihodke državne blagajne. Pri kurilnem olju in 98-oktanskem bencinu pa so pripravljeni popustiti, ker povpraševanje po njiju ni toliko odvisno od cene in bi odprava regulacije po njihovih izračunih pomenila »majhen izpad javnofinančnih prihodkov, za približno 300 tisoč evrov«.

Ministrstvo za finance torej v tem primeru zanima izključno interes državne blagajne, ne pa tudi interes potrošnikov, ki se bodo morali povsem po nepotrebnem soočiti z višjimi cenami in oteženo izbiro. Za deregulacijo cene kateregakoli tekočega goriva namreč ni prav nobene potrebe. Gre zgolj za uslugo trgovcem.

Pa še to: ni res, da je Slovenija edina preostala država z državno reguliranimi cenami tekočih goriv. Tako Belgija kot Luksemburg določata najvišjo dovoljeno ceno, na Malti pa država določa celo fiksno ceno.