David Beckham in slovenski zobje

V zadnjega pol leta so se v slovenskih časopisih začeli pogosto pojavljati bolj ali manj neokusni oglasi za zobozdravniške in implantološke posege na Hrvaškem. Dokaj redno objavljene dvostranske reklame, po novem pa že kar priložene brošure za ordinacijo nekega dr. Trampuša, obljubljajo revolucionarno inovativne posega, kredibilnost pa si skušajo pridobiti tudi tako, da je v oglasu slika dr. Trampuša, ki se rokuje z Davidom Beckhamom. Kar je dejansko inovativno. Vsakomur, ki se na oralno kirurgijo vsaj malo spozna, je jasno, da so »inovativni« posegi v ordinaciji dr. Trampuša pravzaprav standardni implantološki in oralnokirurški posegi, ki se v Sloveniji, pa tudi na Hrvaškem in drugod v razvitem svetu izvajajo že vrsto let. Ampak Beckham je pa le Beckham.

Kot da to ne bi bilo dovolj, so se zdaj začeli pojavljati še reklamni panoji za druge izjemne hrvaške storitve. S svetlečimi reklamami za ordinacijo nekega dr. Štimca in sloganom »Hrvaške cene in svetovni standardi« je bila tako prejšnji teden v Ljubljani ozaljšana vsa Slovenska ulica od Konzorcija do Figovca. Po pregledu njegove spletne strani drstimac.com ugotovim, da je dr. Štimac nadobuden specializant oralne kirurgije. Z drugimi besedami, dr. Štimac še ni specialist, zato še nima licence za opravljanje celotnega spektra oralne kirurgije (da o izkušnjah ne izgubljam besed). Če se torej pri vstavitvi zobnega implantata nič ne zaplete, je vse krasno, če pa se in recimo zakrvavi, ali se inficira, ali poškoduje živec, kaj pa potem? Verjetno vas bo pozdravila nasmejana receptorka s plakata ... Kolikor se spoznam na medicino, je to precej daleč od svetovnih standardov.

S čim smo se slovenski zdravniki in zobozdravniki našim zakonodajalcem in ZZZS tako zamerili, da raje favorizirajo tujce, čemur sledi odliv pacientov in denarja iz Slovenije?

Hrvaškim kolegom je torej v Sloveniji dovoljeno oglaševanje brez kakršnihkoli omejitev in nadzora kakovosti ali resničnosti njihovih navedb. Nam, slovenskim zdravnikom in zobozdravnikom, pa bi kakršenkoli poskus oglaševanja nakopal resne težave pri Zdravniški zbornici Slovenije. Huda denarna kazen, grožnja z izgubo licence in še kaj.

V svoji lastni državi smo torej slovenski zdravniki in zobozdravniki drugorazredni nasproti tujcem, na kar sem res ponosen! Ta neverjetni nesmisel, ki slovenskim zdravnikom in zobozdravnikom neposredno škodi, se vleče že vrsto let in po slovensko utečen odgovor z vseh strani je, da se ne da nič narediti. Na Zdravniški zbornici Slovenije pravijo, da za tujce, ki niso njihovi člani, ne morejo odgovarjati in da nanje nimajo vpliva, prav tako jim zakonodaja ne omogoča sankcioniranja njihovih neresničnih navedb. Kar seveda drži. Odgovorni na Zdravniški zbornici pa žal nikoli niso javno obsodili in demantirali zavajajočih in neresničnih reklam tujcev, ki preplavljajo naše medije.

Zakonsko bi moralo za ureditev že zdavnaj poskrbeti ministrstvo za zdravje, ki ga je Zdravniška zbornica v preteklih letih velikokrat opozorila na problematiko reklamiranja in potrebo po zakonski ureditvi le-tega. Šele v začetku tega meseca pa so z ministrstva sporočili, da se zavedajo potrebnosti ureditve tega področja ter da bodo oglaševanje poskušali urediti ob spremembi Zakona o zdravstveni dejavnosti. Bolj mlačnega in ležernega odgovora si ne znam predstavljati. Skratka, ta farsa se bo nespremenjena vlekla še več let.

Hrvaškim kolegom je torej v Sloveniji dovoljeno oglaševanje brez kakršnihkoli omejitev in nadzora kakovosti ali resničnosti njihovih navedb.

V Avstriji sta zdravniška in zobozdravniška zbornica zakonsko pooblaščeni, da regulirata reklamiranje. Imajo natančna pravila, kaj je je pri reklamiranju dovoljeno in primerno. Pri zavajajočem in neprimernem reklamiranju pa ima zbornica zakonske pristojnosti, da sankcionira kršitelje – domače in tuje fizične in pravne osebe. Enostavno, kajne? Za Slovenijo prezapleteno ...

Nerazumljiva mi je tudi praksa, da gre lahko slovenski pacient h kateremukoli zobozdravniku na Hrvaško, si popravi zobe, dobi račun in po vrnitvi v Slovenijo od državne zdravstvene zavarovalnice ZZZS terja (in tudi dobi) povračilo denarja. Enako je tudi z drugimi zdravstvenimi storitvami, recimo pri okulistih. Nič ne bi bilo narobe, če bi enako pravilo veljalo tudi doma, v Sloveniji, konec koncev smo vsi v EU enakopravni. Vendar ne! V Sloveniji tega ni mogoče opraviti pri kateremkoli zdravniku ali zobozdravniku, temveč le pri tistih s koncesijo, kjer pa so zelo dolge čakalne vrste ... Koncesij je namreč premalo, ker ne sledijo dejanskim potrebam in stanju, narejene so namreč na podlagi standardov iz leta 1983 (naprej niti ne bom razlagal, mogoče si predstavljajte, kako bi vam avto popravili na osnovi standarda za zastavo 101) ... Za rešitev te »zagate« bi bilo dovolj, če bi za Slovenijo sprejeli enako pravilo, kot velja za Hrvaško (oz. tujino) – se pravi vračilo denarja s strani ZZZS na podlagi računa. Ker se to »ne da«, pacienti vedno bolj množično odhajajo na Hrvaško.

Ali ni to naravnost ponižujoče, tako do slovenskih pacientov kot tudi do slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov? Zanima me, s čim smo se našim zakonodajalcem in ZZZS slovenski zdravniki in zobozdravniki tako zamerili, da raje favorizirajo tujce, čemur sledi odliv pacientov in denarja iz Slovenije? Ali gre tu le za pregovorno slovensko zarobljenost in nezmožnost hitre spremembe očitnih nesmislov ali pa so posredi višji, nam neznani interesi? Kdo je odgovoren za škodo, ki se na ta način dela že tako načetemu ugledu slovenskega zdravstva? In kdo je odgovoren za ekonomsko škodo, ki je s tem povzročena državi in posameznikom? In kdo ima od tega koristi oziroma mastno služi?

Sem pa globoko prepričan, da je vse urejeno po predpisih. In se ob tem spomnim naravnost preroške pesmi »Praslovan« skupine Lačni Franz z začetka 80. let: »... da bomo vsi po vseh predpisih zajebali vse, kar se bo zajebat dalo ...«

Ko sem bil še rosno mlad, sem dolgo časa nosil neuničljivo majico z izpisanim imenom blagovne znamke »Banana Republic«. Žal je nimam več, ker bi jo z velikim veseljem nosil na sestankih, kjer zastopam Slovenijo. Naj se ve!

Favoriziranje tujih zdravnikov

Pomanjkljiva in diskriminatorna zakonodaja

Staš Zgonik

Slovenska zakonodaja prepoveduje zgolj oglaševanje zdravniških in zobozdravniških storitev na radiu in televiziji, oglaševanje v tiskanih medijih in na internetu ni prepovedano. Slovenskim zdravnikom pa oglaševanje njihovih storitev prepoveduje 10. člen Kodeksa medicinske deontologije Slovenije, ki zdravniku izrecno prepoveduje vsako »neposredno ali posredno reklamo ali publiciteto, ki nima vzgojnovarstvenega in izobraževalnega cilja«. Nad spoštovanjem kodeksa bdi Zdravniška zbornica.

Tuji zdravniki torej v Sloveniji lahko oglašujejo zaradi pomanjkljive zakonodaje in dejstva, da Zdravniška zbornica ne more ukrepati proti zdravnikom, ki niso njeni člani. Tuje zdravniške zbornice pa trdijo, da ne morejo ukrepati proti zdravnikom, ki se oglašujejo pri nas, ker oglaševanja ne izvajajo v domači državi.

Na ministrstvu za zdravje nameravajo to zakonsko luknjo zakrpati v okviru sprejemanja zdravstvene reforme, kar pa se seveda utegne precej zavleči.

Druga diskriminacija, katere žrtev so predvsem slovenski zdravniki zasebniki, pa izhaja iz dejstva, da se lahko slovenski bolnik, ki mu zdravnik izda napotnico za specialistično zdravljenje, odloči za zdravljenje pri zasebniku v tujini in je ob tem upravičen do povračila stroškov zdravstvenih storitev, pri slovenskem zasebniku pa pravice do povračila stroškov ne more uveljavljati.

Kot pojasnjuje Damjan Kos z Zavoda za zdravstveno zavarovanje tovrstno razlikovanje med samoplačniškimi ambulantami v Sloveniji in drugih državah Evropske unije omogoča evropska direktiva o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu, ki že v prvem členu določa, da »nobena določba te direktive ne obvezuje države članice k povrniti stroškov zdravstvenega varstva, ki ga zagotavljajo izvajalci zdravstvenega varstva s sedežem na njenem ozemlju, če ti izvajalci niso vključeni v sistem socialne varnosti ali sistem javnega zdravstva te države članice«.

Tako ureditev ima po besedah Damjana Kosa večina evropskih držav, kar je tudi razlog, da evropska direktiva to razlikovanje celo eksplicitno omogoča . »Javna sredstva za zdravstvo so omejena navzgor in pogojena z gospodarsko močjo posamezne države,« pojasnjuje. Država torej omejuje obiskovanje zasebnih zdravnikov v Sloveniji, ker bi bilo to za paciente preveč preprosto in bi se ob čakalnih vrstah v javnem sistemu v prevelikem številu odločali za možnost obiska samoplačniške ambulante in povračilo stroškov. Če se je treba za to možnost odpraviti v tujino, je pač naval mnogo manjši, s tem pa so manjši tudi izdatki zdravstvene zavarovalnice.