Vsi isti, vse enako?

Zadnjo soboto (2. aprila) sem bil v Ljubljani, pa sem šel pogledati na oba, za ta dan napovedana javna shoda.

Dopoldanskega na Trgu republike je pripravil, sklepam, utečeni stroj Janeza Janše, Cerkve in »nove desnice« (Za otroke…). Bilo je približno tako, kot par tednov prej v Planici: mali ocean vihrajočih slovenskih zastav in pod njimi, komaj vidno, enako število vsaj za to priložnost izpraznjenih glav. Govori so bili standardno groteskni, še veliko bolj kot tisto hropenje napovedovalcev v Planici. Vse že videno, še en triumf slovenstva. (Prijatelju se je zdela prireditev še najbolj podobna kakšni ustaški v Hercegovini; a je tam bolj bučno in živahno.)

Popoldanski shod pod geslom »Proti elitam, revni za revne« v Zvezdi je organiziral, sklepam, eden od številnih segmentov slovenske levice. Udeležba je bila bolj skromna, v soboto gredo študenti pač domov, da se za en teden naprej najejo in operejo. Govori so bili standardni, vzdušje je bilo vedro, prireditelji so poskrbeli tudi za glasbo. Na obeh shodih je bila prisotnost policije zgolj simbolična; vsaj popoldne so ljubljanski sobotni turisti komaj opazili, da se kaj dogaja (dopoldne so se pa verjetno raje urno odstranili).

Glavni vtis po obisku obeh prireditev je bil, da je bil protest proti elitam in proti kapitalizmu, shod revnih za revne v resnici tisti dopoldanski. Njegovi udeleženci so prišli z vseh koncev Slovenije ali natančneje, vsaj tako se mi je zdelo, z njenih najbolj odročnih, od boga in države pozabljenih koncev. Prišli so slovenski reveži, ljudje, ki jim je kapitalizem uničil kmetije in jih vrgel iz služb; in v največjem številu starejši, ki jih naše nove elite odpravljajo s par sto evri penzije. Prišli so, da sporočijo svojo žalost in svojo jezo – in da ju prepustijo v upravljanje eni najbolj ekstremnih frakcij slovenskih pro-elitnih, pro-kapitalističnih, pro-bogataških neoliberalcev.

Komu pa naj bi ju prepustili? Tisti drugi ponudniki odrešitve, ki so imeli svoj shod popoldne, jim pripovedujejo o njim povsem nerazumljivih stvareh, kadar so bolj konkretni, pa samo o gejih in lezbijkah in letos o beguncih. Ne govorijo jim, da so begunci žrtve ameriške osvajalske vojne, ki je tudi naša, izgnanci tudi po naši krivdi, ki jim moramo pomagati. Pravijo samo, da so vedno dobrodošli, brez spraševanja, zakaj prihajajo in koliko jih pride. Ne povedo nič od tega, kar ve vsak kapitalistični revež, da prinaša morebitna množična imigracija še dodatno razkrajanje »trga dela« in še dodatno razkrajanje vseh neekonomskih, nadekonomskih omrežij družbenega bivanja, še tistih zadnjih, v katerih je še življenje, ki ni popolnoma podložno novodobnim neoliberalnim roparskim elitam.

Lahko se spomnimo, kako je bilo odzivanje levice na begunski val naravnost identično odzivanju Economista, Financial Timesa in drugih neoliberalnih trobil (in da je tako tudi glede LGBT in še kakšne baje »leve« teme). Spomnimo se, s kakšnim navdušenjem so sprejeli prihajanje beguncev šefi največjih nemških koncernov in njihovi politični izbranci – zato, ker vedo tudi sami, kar ve vsak kapitalistični revež. Je to sozvočje s strategijami neoliberalnega kapitala vse, kar zna ponuditi ljudem levica?

V Sloveniji, tako kot drugje v Evropi (v »zahodni« in v »vzhodni«), je zelo velikemu številu ljudi že zelo jasno, da je moralizem sodobne liberalistične »odprte družbe« samo še apologija podivjanega, vseh drugih socialnih in političnih vsebin odrešenega lovišča za veliki kapital. In da bi bilo treba svet in Slovenijo urediti drugače. Kako to, da ne dobijo za svoj odpor tudi kakšno neklerikalno in nefašistično oprijemališče? Je ta odsluženi brezglavi liberalizem res edini domet levice? Edini domet slovenske naprednosti? Je res to tisto, kar je neprovincialno in kul? Res?