Zlagani učinki konkurence

Spoštovani gospod Butina,

Zahvaljujem se vam za kritične misli na moj sestavek. Ko sem sestavljal odgovor, sem se znašel v slepi ulici. Namreč, ko sem šel od stavka do stavka in opozarjal na netočnosti v vašem zapisu sem hitro presegel dve strani. Pa tudi, ni smiselno, da se ukvarjam s stvarmi, katere nisem izrekel. Zato sem v drugem poskusu pisal raje pikre pripombe na vaša podtikanja kot npr. omenjanje Velike Britanije. Jaz je nisem niti omenil. Citiral sem Mintzberga, ki je govoril o ZDA. Nisem omenil niti zasebnih, niti javnih izvajalcev. To sploh ni bila tema. Usluge na ključ sem omenil kot primer učinkovitega operativnega managementa. Pridodal sem tudi zaključno misel, da če morebiti delate v zdravstvu, bi me resno zaskrbelo, ker ne znate pravilno ponoviti moje ime, podtikate razne druge podatke (Britanija) in še nekaj drugih stvari (vsiljujete privatno zdravstvo). Napake v imenih in podatkih, pa še kakšen samovoljen dodatek pelje k napačnemu zdravljenju, to pa resno ogroža zdravje in varnost pacientov. A pustimo to in upajmo na najboljše.

Rajši bom v dveh delih pojasnil, v čem se večina Slovencev moti, ko se govori in misli o zdravstvenem zavarovanju. Namreč, napačno je misliti, da zdravstveno zavarovanje pomeni zavarovanje škodnega primera. V pomoč naj bo širša slika družbe. Za uspešno družbo rabiš kvalitetno in pravično, predvsem pa urno pravno zaščito oziroma sodstvo, dobro znanje oziroma šolstvo pa tudi učinkovito policijo. Najbrž vsi menimo, da z vzpostavitvijo še enega vzporednega sodnega sistema, ki bo konkurenčen že obstoječemu, ne bomo izboljšali sodstva. In najbrž konkurenčni policist, ki zagotavlja varnost po drugačnem a bolj konkurenčnem naboru varnostnih ukrepov ne bo garant večje varnosti. Podobno je tudi pri nerodnem izrazu zdravstveno zavarovanje. Boljši izraz je zdravstveno varstvo, ki pa je pravica. Tako kot zdravo okolje, pitna voda, pravna zaščita in pravica do šolanja. Zdravje ni potrošna dobrina. Bolj in manj potrošne dobrine so stanovanja, hiše, pohištvo v njih, avtomobili... To kar omogoča bolj ali manj lagodno življenje posamezniku. Če sosed razbije avto, utrpi škodo samo on. Če sosed zboli za tuberkulozo ali meningitisom pa to lahko vpliva tudi na zdravstveno stanje okolice. Ali bolj po domače: epidemija gripe je eno, epidemija razbite pločevine pa drugo (namig: to zadnje seveda ne obstaja). Kakorkoli, zdrava populacija je tudi optimalno produktivna. To pa neposredno pomeni, da je zdravstvo javna dobrina. Za zaključek k prvemu delu samo še en primer, kako lahko beseda poda napačno vsebino. Verjeli ali ne, hrenovka ni narejena iz hrena.

Drugi del bom namenil temi, ki skuša pojasniti bit zdravstvene reforme. Gospod omenja neke druge pretekle čase. Recimo bobu bob in kar recimo, ko smo živeli v socializmu. Tudi to je navadno podtikanje. Zato mi verjemite, ko rečem: zdravstvo ni ideološko vprašanje. V medicini obstaja eno zelo dobro orodje, ki omogoča najboljše možne rezultate in hkrati tudi napredek. Temu orodju je ime „z dokazi podprta medicina“ ali „evidence-based medicine“. V sestavku Zlagani učinki konkurence iz začetka marca ima vsak podatek svoj vir, ki so jo zapisali številni raziskovalci iz OECD-ja ali WHO-ja, ob tem sem pa uporabil članek iz Harvard Business Review-a in še enega iz znanstvene revije Health Care Managment Science. Torej, moj sestavek temelji na primarni in sekundarni literaturi. To poudarjam zato, ker bo potrebno ob prenovi našega zdrav-

stvenega sistema slediti konceptu „z dokazi podprta politika“ oziroma „evidence-based policy“. Stavek „To smrdi na socializem“ ni dokaz, ampak mnenje. Ponavljam še enkrat. Gospod govori proti koncu sestavka o, citiram: »…v teoriji izgledale prepričljivo, v praksi pa niso delovale. Zato teoretični razmislek ni dovolj, splača se…« Bolj se spoštovani gospod Butina ne more motiti. Pisal sem samo o stvareh, ki so že ugotovljene v praksah po celem svetu. Praksa pa ni več teorija, kajne.

Za zaključek pa še to. Če gospod misli, da nekatere države, ki namenjajo podoben odstotek BDP kot Slovenija, dosegajo boljše rezultate, naj to kar sam dokazuje. To je njegova naloga, ne moja. Naj mu tu samo namignem, da lahko za primerjavo izbere kar Veliko Britanijo in njegov NHS (National Health Service). VB namenja za zdravstvo približno 9,4 % BPD-ja ali pol procenta več kot mi. Na spletni strani, ki jo gospod omenja, vodijo države, ki namenjajo bistveno več sredstev kot mi. Vprašanje je samo, če je to optimalno. Tudi mi namreč lahko ob vzpostavitvi tako imenovane konkurenčnosti zavarovalnic dvignemo sredstva na 12 % BPD-ja ali približno 4,4 milijarde evrov. Vendar se je treba zavedati, da bo potrebno od tega zneska odšteti najmanj 12 % denarja ali, čez palec, več kot 500 milijonov evrov za zavarovalnice, ki se bodo krčevito borile za konkurenčnost ... česa že? Mi bi torej prispevali 500-600 milijonov €, ob tem pa ne bi bil opravljen niti en ambulantni pregled,opravljena niti ena operacija, niti ena sestra ne bi izmerila pritisk niti enemu upokojencu… Toliko denarja za nič, oziroma za nadpovprečne plače direktorjev zavarovalnic (kar spomnite se gospoda Arharja kakšno plačo je dobival kot predsednik Vzajemne in kako ga je to stalo kandidature). Ali drugače povedano, s tem tudi nasprotujem namigom gospoda, da ne razumem delovanje zavarovalnic, vsak prebivalec Slovenije bi veselo prispeval približno 250-300 € na leto samo za konkurenčnost zavarovalnic (oziroma za visoke plače članov uprav in za sejnine članom nadzornih svetov »konkurenčnih« zavarovalnic). Oprostite, to je pa res že neumnost.