Razveseljiva novica

Zgodba o tem, kako je del učiteljskega kolektiva kranjske Gimnazije Franceta Prešerna preprečil, da bi v bližnjem dijaškem domu namestili otroke begunce, je znana. Veliko je bilo zapisano o Sloveniji, prežeti s strahom, sovraštvom, neznanjem, zavračanjem. A obstaja tudi druga stran, drugi posamezniki, tisti, ki pomagajo beguncem, tisti, ki v begunskih otrocih ne vidijo nevarnosti.

V Sloveniji je trenutno 35 mladoletnih prosilcev za mednarodno zaščito brez spremstva, torej so sami, brez staršev. Za te otroke mora država poskrbeti, jim najti primerno okolje za odraščanje, jim ponuditi tisto, česar v izvorni državi niso imeli. V kriznih centrih za mlade je trenutno nameščenih deset otrok, drugi so nameščeni po drugih lokacijah, nekateri izmed otrok bodo v prihodnosti odšli v javnoizobraževalne zavode, nekaj predvsem mlajših pa bo dobilo rejnike.

»Glede na to, da so se v Sloveniji začeli ustavljati otroci brez spremstva, smo začeli razmišljati o integraciji teh otrok,« pravi sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Darja Kuzmanič Korva. »Zato smo ministrstvu predlagali, da v sklopu rednih izobraževanj rejnikov en modul priredimo tako, da bo posvečen mladoletnim tujcem, ki naj bi bili nameščeni v rejniško oskrbo.« Rejniki imajo namreč poseben program usposabljanja, ki ga morajo opraviti vsakih pet let, ena od vsebin naj bi bila po novem posvečena družinam, ki so pripravljene sprejeti otroke begunce. »Želimo povedati, kaj so migracije, kaj je drugačnost, različnost kultur, kakšne so pomoči beguncem, kakšne so zakonske podlage. Tudi kaj so medkulturne, verske značilnosti okolja, iz katerega ti otroci prihajajo.« Na izobraževanju rejnikov, izpeljali naj bi ga maja, naj bi sodelovali tudi posamezniki, ki prihajajo iz okolja, ki ga je zajela vojna, a že dlje živijo v Sloveniji. »Govorili bomo še o posttravmatskem sindromu,« vsak izmed teh otrok ima namreč za seboj tragično izkušnjo.

Na Skupnosti centrov za socialno delo so že opravili poizvedovalno anketo med rejniki, ugotavljali so, koliko je družin, ki bi bile pripravljene sprejeti otroke begunce. V prvi fazi se je javilo 42 rejnikov, kar je razmeroma visoka številka.

Otroci begunci so sicer povsem enaki otrokom iz Slovenije, za njihovo varstvo veljajo enake zakonske podlage, varujejo jih enake mednarodne konvencije. Pri iskanju rejnikov se tehta vsak primer posebej. Tako je praviloma, a ne vedno, za mlajše, približno desetletne otroke begunce bolje, da se vključijo v rejniško družino, za starejše otroke v obdobju mlajše odraslosti pa, da gredo v stanovanjske skupnosti, zavode, kjer se pripravljajo na odraslo dobo. »Otroci seveda ne pridejo v rejniško okolje takoj, ali so v azilnem okolju ali v kriznih centrih ali kje drugje, počasi se navajajo na naše okolje, običaje, kulturo in so kar zadovoljni. Nekateri imajo že stik z vrstniki, ker so začeli obiskovati slovenske šole,« še pojasnjuje Darja Kuzmanič Korva in dodaja, da so otroci različni, eni so zelo studiozni in se hitro vključijo v okolje slovenskih šol, pri drugih, ki so zaradi vojne in begunstva že leta izključeni iz izobraževalnega sistema, je težje. Vsekakor je za otroke najbolje, da se čim hitreje vključujejo v okolje, v katero so prišli, družinsko okolje pa pri tem pomaga.

V Sloveniji je sicer 698 rejnic in rejnikov, v rejništvu pa živi skupno 983 otrok in oseb. Do sedaj je bilo sicer že nekaj primerov, ko so v rejniške družine prišli otroci iz drugih držav, prišli so recimo s Kosova, pa tudi iz Afganistana.