Doktrina šoka v praksi

Ob poplavi Panamskih dokumentov, ki razkrivajo vse umazane podrobnosti svetovne utaje davkov, je skoraj zbledelo razkritje zaupnega pogovora med tremi ključnimi uradniki Mednarodnega denarnega sklada, pristojnimi za Grčijo, ki so se dogovarjali o izvajanju pritiskov na grško in nemško vlado, da bi se tako prej dosegel dogovor o kronični grški dolžniški krizi. Prepis pogovora, ki ga je v celoti objavila spletna stran WikiLeaks, je tako sočen, kot da gre za filmski scenarij o Jamesu Bondu, ne pa za iskanje rešitev, kako olajšati breme grški državi in predvsem grškemu prebivalstvu, ki je zaradi vsiljenih drakonskih varčevalnih zahtev trojke potisnejo v revščino, za povrhu pa doživlja še poplavo beguncev.

Iz prepisa zaupnega pogovora je mogoče razbrati, naj bi se Grčija žrtvovala kot kmet na šahovnici v pogajanjih z Nemčijo, pri čemer je posebej neokusno, naj bi se za dosego cilja izrabila celo begunska kriza. Ker ni dvoma, da ogromni grški dolg ni vzdržen in da ga Grčija ni sposobna odplačati, in ker tudi ni dvoma, da se s siljenjem v hitro doseganje proračunskega presežka samo ubija grška gospodarska rast in še dodatno poglablja dolžniška kriza, si Mednarodni denarni sklad že dve leti prizadeva za odpis dolga Grčiji. Danes največji upniki Grčije niso zasebni vlagatelji, temveč Evropska centralna banka in evropska komisija, ki jima Grčija dolguje že več kot 300 milijard evrov. Odločilno besedo v obeh evropskih institucijah ima Nemčija, ta pa zamisel o odpisu dolga in opustitvi popolnoma nerealnega cilja 3,5-odstotnega proračunskega presežka do leta 2018 odločno zavrača.

Poul Thomsen, ki vodi oddelek Mednarodnega denarnega sklada za Evropo, v zaupnem pogovoru, ki je potekal 19. marca, predlaga tole rešitev: sklad bi se lahko umaknil iz pomoči Grčiji in tako nemško kanclerko Angelo Merkel prisilil, da bi privolila v odpis dolga. Izvajanje pritiska na nemško kanclerko seveda ni nič novega. Tisto, kar je v pogovoru zares škandalozno, je Thomsenovo pritoževanje nad potekom reform, ki jih je grška država obljubila v zameno za 86 milijard evrov vredno posojilo trojke. Grčija bi za sprostitev druge tranše tega posojila do poletja morala izpeljati več reform, tudi pokojninsko, vendar nič ne kaže, da jih bo, saj vlada Aleksisa Ciprasa zanje nima ne podpore grškega parlamenta ne podpore grške javnosti. Thomsen se ob tem sprašuje, kaj bi lahko pripeljalo do točke odločitve, in omeni, da se je to do zdaj zgodilo samo enkrat, ko je grozila resna nevarnost, da bo zmanjkalo denarja in bo Grčija bankrotirala. Delia Velculescu, ki vodi misijo Mednarodnega denarnega sklada v Grčiji, mu na to odvrne, da potrebujejo dogodek, ki bi pospešil sklenitev dogovora. Za kakšen dogodek naj bi šlo, iz pogovora ni jasno, je pa očitno, naj bi se zgodil okoli 23. junija, ko se bodo Britanci na referendumu odločali o svoji prihodnosti znotraj ali zunaj EU. Umestitev dogodka v tako občutljivo obdobje bi lahko zamajala stabilnost celotne unije.

Grki so nad takšnim spletkarjenjem Mednarodnega denarnega sklada upravičeno ogorčeni. Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je prepričan, da si MDS želi do julija Grčijo znova spraviti na kolena in s tem prisiliti nemško kanclerko, da ukrepa. Zakaj do julija? Zato ker mora Grčija do takrat posojilodajalcem odplačati deset milijard evrov dolga, že sedaj pa je jasno, da tega bremena ne bo zmogla.