Vsi isti, vse enako?

Franček Drenovec je v svojem odzivu, objavljenem v pismih bralcev, podal oceno delovanja protikapitalistične levice v Sloveniji, ki jo moram na več mestih popraviti.

1. Edine konkretne stvari, o katerih levica govori (revnim) prebivalcem Slovenije, naj bi bili geji in lezbijke ter po novem begunci. – Popravek: edina stališča levice, ki dosežejo prebivalce Slovenije preko množičnih medijev, zadevajo geje in lezbijke ter po novem begunce. S predlogi levice, da se socialne pomoči dvigne vsaj na raven minimalnih življenjskih stroškov in o ukrepih, s katerimi bi zagotovili potrebna sredstva, množični mediji prebivalcev ne seznanjajo. Prav tako jih ne seznanjajo s predlogi za zaščito prekarnih in agencijskih delavcev, za vključitev delavcev v upravljanje podjetij itn.

2. Levica govori le, da so begunci dobrodošli, pri tem pa ne pove, da so žrtve ameriške osvajalske vojne, ki je tudi naša. – Popravek: ne le, da levica to pove ob vsaki priložnosti, ko se obravnavajo protibegunski ukrepi, sodelovanje v vojaških operacijah Nata, sankcije proti Ruski federaciji, transatlantski in drugi imperialistični sporazumi tipa EU–Ukrajina. Prav levica, zlasti anarhistična, je ob vsej propagandi političnega razreda, ki je združila Škofovsko konferenco in ZZB NOB, dosegla, da je na referendumu proti vstopu v Nato leta 2004 glasovalo 34 % državljank in državljanov.

3. Levica naj bi begunce sprejemala z enakim navdušenjem kot šefi nemških koncernov, kot da ne bi vedela, da se priseljenci izkoriščajo za socialni dumping. – Popravek: v trenutku, ko to pišem, je v kapacitetah MNZ nastanjenih 370 »migrantov«. Tistih 10 %, ki jih bo mogoče dobilo status begunca, ne bo »razkrojilo trga dela in struktur družbenega bivanja« v Sloveniji. Kot razvojni ekonomist bi Drnovec moral upoštevati še, da ljudje niso strošek, ampak nosilci razvoja: zaradi prihoda 200.000 priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik se Slovenija ni razkrojila, ampak razvila. Levica prihoda beguncev ni »pozdravila z navdušenjem«, ampak s sočutjem, zanje pa zahteva človečno obravnavo in jih vključuje medse tudi zato, da ne bodo postali orodje socialnega dumpinga.

Drenovčeva ocena torej ni prikaz dejanskih prizadevanj levice, ampak kvečjemu opis tega, kako jih predstavljajo množični mediji. Dejstvo, da se mora danes levica zavzemati za meščanske pravice istospolnih parov in tujcev, ni posledica liberalizacije levice, ampak nesposobnosti političnega razreda, da bi v Sloveniji vzpostavil vsaj civilizacijske standarde razvitih kapitalističnih držav. Bistvo problema sta torej neoliberalni ustroj (medijev) in provincializacija družbe, ki ju Drenovec dosledno kritizira. Levica – ne le slovenska – težko deluje v takih razmerah, nikakor pa ni del problema.