Jadranska terasa

Gostilna Tomi
Letoviška 1, Portorož
Tel.: 05 674 02 22
Pri Tomiju se lahko s terase malicajoč razgledujete vsak dan od 12. do 24. ure.

Ambient:
zelooo prostorna, pokrita in zastekljena terasa z razgledom na Portorož, ohcetno oblečenimi stoli in snežno belimi pogrinjki

Napitki:
srebrna radgonska penina (again), potem pa predvsem ištrijanske buteljke po približno dvakratniku trgovinske cene (malvazija Rodica za 25 evrov)

Dostopnost:
parkirna mesta so pred gostilno, za gibalno ovirane je na voljo dvigalo

Fino:
hladne predjedi
rižota z grancevolo

Ne tako fino:
lignji v pečici
rezanci z jastogom

Končni znesek je odvisen od vašega izmišljevanja, a pričakujte, da boste za niz hladna predjed-pašta-glavna jed-sladica odšteli vsaj 35 evrov.

»Lejga, morje!« je, oponašajoč starodavno igro k obalam Jadrana potujočih, na kontinentu živečih slovenskih družin že vrh klanca pri Razdrtem, začel trolati razposajeni dokumentarist Konzumove inšpekcijske ekipe. Razpoloženje celotne ekspedicije je bilo na ta prvi resno sončen pomladni dan na visoki ravni in resnici na ljubo je tako ostalo tudi po obedu v eni od najbolj veteranskih portoroških postojank, med spuščajoče se serpentine postavljenem veleobratu gostilne Tomi.

Zastekljena razgledna terasa z otmeno pogrnjenimi mizami, ki na prvi pogled zlahka akomodira več kot stotnijo gostov, je bila tistega sončnega opoldneva bolj ali manj prazna, a ob namenjeni nam kotni mizi pri oknih smo se vseeno počutili precej prijetno. Še bolj tako, ko smo zapazili dva, po ribji in mesni špuri zastavljena in zanimivosti polna degustacijska scenosleda. In precej manj takoj zatem, ko so v strežbi ugotovili, da naj tega jedilnika ne bi bili videli, saj na njem zapisana ponudba ni bila na voljo. Kot ni bilo na voljo še nekaj (recimo avtorsko razstavljeni bobiči) zanimivih reči. Tako smo potem pač pristali pri znameniti primorski mantri, da je na voljo to, kar je bilo frišno ujetega in pripeljanega. Kot dokaz frišnobe so nam v poslednji pozdrav pomahali še migajoči surovi škampi, s pomarančo zanimivo odišavljeno meso rakovice, marinirani fileti sardonov so sezono lovili na lističih regrata, solata iz hobotnice je bila nadpovprečno zanimiva zaradi sočnosti polipa in hrustljave svežine stebelne zelene, lososov tatarski pa nas je spravil v dobro voljo takoj, ko se je izkazalo, da nežno rožnato obarvane kroglice niso ikre, ampak zrnca tapioke – kar se nam zdi z distanco najduhovitejša finta kosila pri Tomiju.

Po simpatičnem in zanimivem festivalčku hladnih prigrizkov so se namreč zadeve utirile – razen okusne, ravno prav kuhane in kremaste rižote z grancevolo – v bolj ali manj dolgočasno jadransko klasiko: po dolžini razpolovljen jastog je bil precej preveč presušen, da bi se nam med navijanjem širokih rezancev na vilice cedile sline, tudi zato, ker je bila paradižnikova salsa na njih bolj prazne sorte. Fileti šnjurov so bili res sveži, a bi se v tako napedenanem obratu, kot je Tomi, spodobilo, da bi z njih odstranili tudi ta zoprno ostre ščitaste bočne luske. Takisto bi bilo fino, ako bi našli način, kako bi sicer okusne jadranske lignje bolj zmehčali – zdaj nam je bil od robe iz pečice namreč precej bolj všeč pečen krompir s čebulo, sladkastimi rezinami koromača in – domnevam – malvazijo. Ko smo že pri njej – v vinskih vitrinah hranijo kar nekaj primerkov te sorte, izbrani napitek s posestva Rodica pa je s telesom in občim vtisom reprezentiral sredino tega, kar zmore med inoxom in maceracijami pokazati ta sorta. Škoda, da več tega, kar znajo, ne pokažejo še Tomijevi kuharji – očitno je namreč, da so se po omahovanju med preverjeno klasiko in korajžnejšimi intervencijami odločili za prvo. Kar ob avtobusnih kapacitetah, ki so na voljo, in poslovno gledano verjetno niti ni slaba odločitev.