Če se šalijo, se nihče ne smeje

Niue je majhen otok v južni Polineziji, slabih tri tisoč kilometrov severovzhodno od Nove Zelandije. Ta otoček s komaj 1400 prebivalci, katerega letni BDP ne presega deset milijonov evrov, je bil že nekajkrat uvrščen na črno listo največjih davčnih oaz na svetu, nazadnje junija lani, ko je evropska komisija objavila seznam tridesetih držav, ki delujejo kot davčne oaze. Poleg otočka Niue se je na tem seznamu znašlo še dvajset malih otoških gospodarstev, pa tudi Brunej, Liberija in Panama. A začuda na seznamu ni bilo nobene od največjih evropskih davčnih oaz – ne Švice, ne Luksemburga, ne Irske, ne Nizozemske, in to kljub temu, da gre za države, ki jih evropska komisija že nekaj časa preiskuje zaradi ponujanja ugodnejših davčnih pogojev multinacionalkam, kot so Starbucks, Fiat, Apple, Google, Ikea in Pepsi. Pa še celo ta okrnjeni seznam je komisija zelo hitro, prej kot v pol leta po objavi, umaknila.

Na deklarativni ravni se komisija razglaša za srdito borko proti davčnim oazam in izogibanju davkom. »Boj proti izogibanju davkom je glavna prednostna naloga te komisije,« poudarja podpredsednik komisije Valdis Dombrovskis. Toda v praksi bruseljski politiki ravnajo medlo in neambiciozno.

Na črno listo tridesetih davčnih oaz, ki jo je lani objavila evropska komisija, je bil uvrščen otoček Niue, ne pa tudi glavni evropski davčni oazi – Luksemburg in Švica.

Trenutno večini multinacionalk ni treba razkriti, kje plačujejo davke. In kaže, da bo tako ostalo. Komisija namreč predlaga, da bodo morale poročati samo multinacionalke z letnim prometom nad 750 milijonov evrov, s sedežem ali podružnico v EU. To pa po ocenah OECD-ja pomeni, da kar 85 do 90 odstotkov multinacionalkam ne bo treba javno poročati o ničemer.

Nevladne organizacije so močno razočarane: »Ta predlog komisije onemogoča učinkovito borbo proti davčnim oazam, ki so se znašle v središču škandalov, kot so Panamski dokumenti, LuxLeaks in OffshoreLeaks,« pravi Maruša Babnik, koordinatorka projekta Gibanje za davčno pravičnost pri Ekvilib Inštitutu. Skrivaštvo multinacionalk je iz leta v leto hujše. Danes je že devet od desetih svetovnih top dvesto podjetij navzočih v vsaj eni davčni oazi, investicije v davčne oaze pa so se v obdobju 2001–2014 povečale za štirikrat – to je pokazalo nedavno objavljeno poročilo organizacije Oxfam. Zato ker se multinacionalke izo-

gibajo plačilu davkov, Evropa vsako leto izgubi 50 do 70 milijard evrov, najrevnejše države sveta pa najmanj sto milijard dolarjev. To so milijarde, ki bi jih lahko porabili za šole, bolnišnice in druge javne storitve, ki so ključne v boju proti revščini tako v EU kot v državah v razvoju. Toda namesto da bi vlade prisilile multinacionalke k plačilu davkov, izpad davčnih prihodkov nadomeščajo z varčevalnimi ukrepi, s tem pa ceno za pohlep multinacionalk plačujejo vsi, tudi najrevnejši.

»Aktivisti smo pozivali k javnemu poročanju po posameznih državah, ki bi zahteval od multinacionalk razkritje podatkov o zasluženem dobičku, plačanih in dolgovanih davkih, številu zaposlenih, letnem prometu, pa tudi pregled njihove gospodarske dejavnosti v vsaki državi, v kateri imajo hčerinske družbe, z davčnimi oazami vred. Takšen ukrep bi omogočil dejansko davčno transparentnost,« pravi Maruša Babnik.

Namesto poročanja po posameznih državah namreč komisija predlaga poročanje samo za EU države in za davčne oaze, ki jih bo EU uvrstila na svoj seznam. Katere države bodo pristale na seznamu, bo znano poleti, je pa dokaj verjetno, da na njem spet ne bo največjih evropskih davčnih oaz. »Tako seznam, ki ga je komisija objavila lani in ga nato hitro umaknila, kot tudi drugi pretekli tovrstni seznami bi nas morali izučiti, da gre pri njihovem sestavljanju za političen in zelo selektiven proces. Zlasti, ker sploh še niso dogovorjeni kriteriji davčnih oaz,« opozarja Babnikova. Treba je vedeti, da komisija seznama ne pripravlja na podlagi lastnih ugotovitev, pač pa na podlagi predlogov članic EU. Na seznam, ki ga je komisija objavila lani, so bile tako uvrščene le države, ki jih je kot problematične označilo vsaj deset članic EU. Pri tem je pomenljivo, da kar dve veliki članici – Velika Britanija in Nemčija – nista dali niti enega predloga. Nasprotno. Torijci so lobirali v EU proti uvrstiti Bermudov na črno listo, da bi tako zaščitili Google, ki naj bi na Bermudih po ocenah poznavalcev skrival okoli 30 milijard funtov dobičkov, ustvarjenih na trgih zunaj ZDA. Google sicer močno lobira tudi sam, v Bruslju ima registriranih deset lobistov, samo lani pa so se predstavniki tega podjetja kar 67-krat srečali s člani evropske komisije, med drugim tudi s tesnimi sodelavci Pierra Moscovicija, komisarja, pristojnega za davčna vprašanja.

Predlog komisije ni slab samo, ker bodo multinacionalke lahko nadaljevanje z izogibanjem plačila davkov v EU, ampak ker najrevnejše države sveta ne bodo imele možnosti pobiranja davkov, ki jih potrebujejo za financiranje razvoja. Prav te dni so bili v Sloveniji v sklopu dvotedenske evropske turneje za davčno pravičnost aktivisti iz držav globalnega juga, ki menijo, da bi lahko države v razvoju same financirale javne storitve, če bi multinacionalke plačevale pravičen delež davkov v državah, kjer dejansko ustvarjajo dobiček.