Levica in njene bolezni

Dr. Samo Tomšič, Humboldtova univerza v Berlinu

15. 4. 2016  |  Mladina 15  |  Komentar

Pogled v zgodovino levičarskih strank in gibanj nas vedno znova pouči, da je prednost levice med drugim zmeraj bila v njenem notranjem razcepu. Nenavadna prednost, ki se dovolj pogosto razvije v slabost in ki je ne gre brezglavo fetišizirati. Povezana je s tem, da levičarske politične formacije, najsi bodo gibanja, iniciative ali stranke, gradijo na idejah, ki naj bi omogočile vzpostavitev emancipatoričnega političnega univerzalizma. Pri čemer je spor o strategijah za učinkovito družbeno uveljavitev teh idej nujen. In seveda jih je treba uveljaviti v okolju, ki mu vlada organiziran sistemski odpor do politike emancipacije.

Desnica, v nasprotju z levico, ne pozna nobenega konstitutivnega razcepa, temveč gradi na »trdnih« tleh. A ta tla niso bolj »realistične« politične ideje, temveč fantazme, predsodki in egoistični zasebni interesi. Zato ni presenetljivo, da politične prostore bolj ali manj obvladujejo stranke, ki politični kapital gradijo na mobilizaciji in forsiranju predsodkov kot političnih resnic. To vlogo pri nas že pregovorno igra SDS, ki se je pod Janšo očitno specializirala za verbalno diarejo in industrijo laži, potvorb in klevet. Janše tukaj sicer ne gre »idealizirati« v smislu, če njega ne bi bilo, bi imeli »normalno sodobno« evropsko desnico. Mogoče bi imeli manj ekstremistično desnico, mogoče bi bilo v SDS zaznati celo kakšen pluralizem glasov, ki je zdaj popolnoma odsoten, a bi to pluralnost še vedno združevali isti predsodki in iste fantazme. »Normalnejša« SDS bi politiko še zmeraj razumela kot instrument za uveljavljanje zasebnih interesov posameznikov, finančnih institucij in kapitala. Angela Merkel, ta poster girl »moderne« evropske desnice, je med grško krizo denimo pokazala, da zna biti njena politika še kako ekstremna. Njena stranka tako ostaja neomajna glasnica ekonomskih in političnih predsodkov, ki jih znaten del nemške politike, prebivalstva in zastopnikov kapitala goji do revne Grčije in nasploh do političnih množic, ki jim sedanji sistem kljub številnosti odreja status neme in neenakopravne manjšine.

A vrnimo se k levici in njenemu razcepu. Rečeno je že bilo, da tega razcepa ne gre fetišizirati, se pravi, če se v kaki levičarski skupini, stranki ali iniciativi začnejo glasno prepirati, to še ni znak suspendiranja fantazem in predsodkov. Ker smo tem vsi enako izpostavljeni in proti njim ni nihče popolnoma odporen, je naloga levičarske usmeritve v politiki vselej bila, je in bo, da vzdržuje antagonizem med idejami in predsodki v družbeni stvarnosti in v mišljenju vsakega posameznika – in seveda tudi znotraj levičarskih političnih akterjev samih. Zares neskončna naloga. Da bi bila levičarska politika v tem učinkovita, se mora dosledno izogibati notranjim bojem za prestiž in položaje ter političnemu purizmu, v katerem se neka skupina začne samofetišizirati kot »resnična« levica. Vsi ti scenariji nadomestijo antagonizem, ki ga v mišljenje vnašajo emancipatorične ideje, z bojem med užaljenimi egi. Zato mora notranji razcep levice pomeniti izključno dosledno in strogo prizadevanje za to, da politični interesi ohranjajo prevlado nad zasebnimi, patološkimi interesi ali da jih vsaj dejavno omejujejo, sabotirajo. Prav takšno prizadevanje je desnici popolnoma tuje.

Seveda ima levica za sabo serijo neuspehov in razočaranj, o čemer pričajo zgovorne zgodovinske lekcije. Spomnimo se samo dveh najbolj kričečih, ki sta oslabili in diskreditirali levico ter v družbi ustvarili popolnoma napačni razumevanji tega, kaj naj bi levičarska politika bila oziroma kako naj bi bila videti v praksi: socialdemokracija in stalinizem. Omeniti oboje v istem stavku še ne pomeni enačenja. Gre za skrajnosti, ki sta odpravili notranjo dinamiko levice, ko sta emancipatorične ideje podredili patološkim interesom – v primeru socialdemokracije interesu kapitala in njegovih družbenih lakajev, v primeru stalinizma interesu oblasti, katere izvrševalci sami sebe razumejo kot varuhe čistosti in revolucionarnosti političnih idej. To se seveda izide v sistem terorja, čistk in paranoje – skratka v obnovo vladavine predsodkov in fantazem ob hkratnem deklariranju političnih resnic, ki so medtem postale prazne mantre in se uporabljajo le še kot priročen izgovor za uzurpacijo oblasti in odstranjevanje nasprotnikov. Drugače je politične ideje izpraznila socialdemokracija, ki se je v zadnjih nekaj desetletjih preobrazila v mehko neoliberalno in konservativno politično silo. Spomnimo se, kako zagreto proti sprejemanju beguncev z Bližnjega vzhoda argumentirajo nemški socialdemokrati, pa tudi slovenskim ob nedavni ograditvi države z rezili ni padlo na pamet, da bi protestirali. Socialdemokracija sistematično in prostovoljno kolaborira pri krepitvi desnice, paradigmatski zgodovinski primer takšne kolaboracije je leto 1914, ko so nemški socialdemokrati prostovoljno postali orodje nacionalizma in imperializma ter podprli vojno.

Levičarska politika se mora nenehno izogibati notranjim bojem za prestiž in položaje ter političnemu purizmu, v katerem se neka skupina začne samofetišizirati kot »resnična« levica.

Na tej točki me je skoraj sram preskočiti od svetovnozgodovinskih tektonik k sedanjim provincialnim prepirom znotraj Iniciative za demokratični socializem. Klub temu se lahko vprašamo, ali ustvarjanje konfliktnih frakcij znotraj IDS prispeva k oblikovanju trajne parlamentarno dejavne levičarske politične sile ali ne. Je sabotiranje združitve z drugimi strankami iz koalicije Združena levica in vzporedno poudarjanje nasprotja med »pravimi levičarji« oziroma »prepričanimi socialisti« in »izdajalci« oziroma »parlamentarci« legitimno? Čemu zatekanje v politični purizem, poskusi izumljanja »levega populizma« (»revni za revne«), napol javno klevetanje kritičnih akterjev na slovenski politični in medijski levici itd.? Nadaljevanje te strategije utegne IDS pripeljati do razhoda in s tem do marginalizacije. Politične lekcije velja iskati pri lanskem razkolu v grški Sirizi, kjer so »radikalci« odšli na svoje in na ponovnih volitvah izpadli iz parlamenta, Cipras pa v domnevno solidarizirani Sirizi še bolj tvega, da ga bodo pritiski EU postopoma »prevzgojili« v marionetnega levičarja.

Politične ideje niso stvar na sebi, temveč konfliktni elementi politične stvarnosti, ki silijo mišljenje, da deluje v nasprotju s predsodki. Radikalno zato ne mislijo tisti, ki si prizadevajo za politični purizem, ampak tisti, ki si v kalnih vodah političnega vsakdanjika prizadevajo za dosledno strategijo, ki bo zapeljala množice stran od predsodkov in fantazem. Zdrav odmerek aktivnega pesimizma pri tem ni odveč, saj imajo predsodki in fantazme, žal, večjo mobilizacijsko moč kot ideje, zato je toliko pomembneje emancipatorične ideje dobro artikulirati in strateško premišljeno implementirati. Izpadi populističnega entuziazma, ki se zadovolji s površinskimi floskulami tipa »vsi so enaki« – mimogrede, v Nemčiji je natanko takšno geslo uporabljala protofašistična Pegida –, ki brezglavo vse razglaša za »gotofe«, ki v vsaki tovariški kritiki išče izdajo –, to v povezavi s pretirano teoretsko zagledanostjo vase potiska levico v ponovno vegetiranje na robovih političnega prostora. Razcep, ki ga mora afirmirati levica, je notranji samemu mišljenju, ne pa zunanji v smislu konkurenčnih frakcij, od katerih se vsaka razume kot najzvestejša stvari sami. Levica je v praksi že dovolj fragmentirana, zato je omejevanje sektaštva nujno, seveda ne za ceno odprave notranje kritične perspektive.

Notranji razcep levice mora pomeniti izključno dosledno in strogo prizadevanje za to, da politični interesi ohranjajo prevlado nad zasebnimi, patološkimi interesi.

Levica mora v svojem formiranju in delovanju paziti zlasti na dvoje. Najprej ne sme zapasti v politično prevzgojo, in ravno tukaj so zgodovinske lekcije socialdemokracije nenehen opomin. Nepopuščanje glede idej se mora izogibati samofetišizaciji, ki se povečini konkretizira tako, da se ena skupina razume kot poosebljenje zvestobe političnim idejam ter pod krinko te zvestobe instrumentalizira politični angažma drugih članov za prevzem gibanja, iniciative ali stranke. Seveda pri tem potrebuje protipol, ki mu očita izdajo, popuščanje ali pripadnost etablirani »eliti«. Takšen razvoj nadomesti produktivni razcep levice, ki sili vsakogar k ukvarjanju s predsodki, lastnimi in družbenimi, z enim velikim predsodkom, po katerem naj bi imela politična ideja privilegiranega poroka v eni osebi ali skupini.

Preostane torej vprašanje – je treba v IDS res izbirati med »Kogejem« in »Mesecem«? Se je treba prerekati o tem, kdo je »pravi« levičar ali »prepričani« socialist ter diskreditirati kritične glasove, ki svarijo pred zdrsom v fragmentacijo? Če se bo IDS zadovoljil s samozadostnim deklariranjem političnega radikalizma, potem ni pričakovati, da bo v slovenskem političnem prostoru desnica dobila resno konkurenco.