Cesar Franc Jožef

Avstrija je ponorela za »večnim cesarjem« Francem Jožefom. Ob stoletnici smrti mu je posvetila vse leto. Pet razstav, od tega osrednjo Der ewige Kaiser v elitni Österreichische Nationalbibliothek (ta sicer hrani več kot deset tisoč dokumentov o cesarju in Habsburžanih in njihovih fotografij) in drugo v Schönbrunnu (Mensch und Herrscher), ki ga oblegajo turisti. V koordinaciji Schönbrunna z drugimi muzeji si lahko ogledate še tri. Glamur: obleke, kočije in podobne zadeve (Repräsentation & Bescheidenheit) v Kaiserliche Wagenburgu; pohištvo, obrede, vsakdanjik (Fest & Alltag) v Möbel Museumu na Dunaju, cesarjevo strast do lova (Jagd & Freizeit) pa v dvorcu Niederweiden v Spodnji Avstriji, tradicionalnem lovskem revirju Franca Jožefa in Habsburžanov, sicer enem od 14 lovišč, ki so skupaj imela 142 tisoč hektarov. (Franc Jožef je prvo divjad uplenil pri 12 letih, v vsem življenju okrog 50 tisoč primerkov, na lovu se je z drugimi vladarji dogovoril najpomembnejše stvari, frustrirani prestolonaslednik Franc Ferdinand pa se je zato potrudil še bolj in prišel kar do številke 270 tisoč, svoje lovsko območje pa razširil tja do Indije). Posebna spletna stran in obsežna kataloga (Der ewige Kaiser iz nacionalke in Franz Joseph 1830–1916, v katerem so združene druge štiri razstave) kažejo, da gre za skrbno načrtovan državni projekt. V knjigarnah se posebej aranžirane mize šibijo pod skladovnicami starih in novih izdaj o njem, o ekscentrični cesarici Sisi in o Habsburžanih, na novo so izšle knjige nostalgično-kritičnih piscev o »izgubljenem svetu« monarhije, na primer Josepha Rotha, Karla Krausa, Roberta Musila, Stefana Zweiga in drugih. Noben večji časopis od Standarda naprej ni vsaj brez feljtona ali kakšnega drugega obsežnega prispevka, nekateri so izdali kar posebne številke: najbolj kritično Profil, Der hilflose Monarch, časnika Kronen Zeitung (Der Kaiser) in Österreich (Franz Joseph & Sisi. Kaiser von Österreich. Zum 100 Todestag: Leben, Liebe, Tragödien) pa svoji usmeritvi primerno nostalgično-pocukrani. Pa niti nisem naštel vsega, tu so še drugi časopisi in elektronski mediji, do obletnice smrti pa manjka še osem mesecev!

Čeprav je bil Franc Jožef neoabsolutist, ki je, še golobrad mladenič, na smrt obsodil okrog 500 uporniških voditeljev madžarske revolucije, 50 tisoč ljudi pa je bilo med revolucijo in po njej pobitih, in je tudi v času postopne (zanj v glavnem prisilne) demokratizacije Avstro-Ogrske vladal s trdo roko, zlasti pa bil eden glavnih krivcev za prvo svetovno vojno in smrt milijonov ljudi, Avstrijci glede tega nimajo zadržkov. Ne pri spomenikih, ne pri poimenovanju ulic in ne pri trženju v turistične namene. V Sloveniji pa, kot vemo, z »očetom naroda« podobnega profila, Josipom Brozom - Titom turistično služi kvečjemu kak lastnik lokala, ki si upa obesiti nekaj rekvizitov iz tistih časov. Zaradi podalpskega, ideološko zadrtega ustavnega sodišča se po njem ne smejo imenovati ulice, nobena državna ustanova si ne upa pripraviti razstave (ena sama, začasna, je bila v zasebni režiji za kratek čas po velikem trudu in vseh mogočih spotikanjih na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču). Kaj od Titovih predmetov se je ohranilo v protokolarnih objektih in ima (če sploh ima) status kulturne dediščine in kaj je v prenovah ali zaradi drugih razlogov izginilo neznano kam, ne vesta ne stroka ne javnost. To se je jasno pokazalo leta 2009, ko je tedanji predsednik vlade Borut Pahor med danes pozabljenim klečeplazenjem pri Gadafiju (hvalnice na njegov račun je nato seveda zamenjala retorika o diktatorju, ki ga je treba odstraniti) libijskemu voditelju podaril Titovo sprehajalno palico. Ko je za to tipično balkansko maniro (črnogorski predsednik Filip Vujanović je nekaj let pred tem Gadafiju podaril Titovo uniformo) izvedela javnost, pa se je Pahorjev kabinet izgovarjal, da ne razpolaga z dokazom, da je bila palica res v lasti Josipa Broza, da ne ve, ali je bila narejena pred letom 1970, ko bi še štela med kulturno dediščino, katere iznos iz države je prepovedan, in podobno (glej http://www.mladina.si/49536/ko-palica-ni-palica/). Kancler, ki bi si dal iz Schönbrunna prinesti cesarjevo sprehajalno palico in bi jo odnesel Gadafiju ali komurkoli, ne bi prav dolgo ostal ne na položaju in ne v politiki.

Nazadnje je vladal 50-milijonski monarhiji, zapleteni v svetovno vojno, ki jo je sam sprožil, in brez velikih upov za njeno prihodnost.

Daleč od tega, da bi bil človek navdušen nad avstrijsko industrijo kiča, ki se je polastila cesarja in Habsburžanov »in ustvarila filme o Sisi ter prostrane turistične regije«, kot je zapisal Christian Rainer v Profilu. (Film o Sisi z Romy Schneider iz leta 1955, posnet v avtentičnem okolju, in še dva, ki sta sledila v naslednjih letih, veljajo za najuspešnejše filme, posnete v nemščini, v nasprotju z romantizirano podobo pa je bila cesarica verjetno anoreksična in s slabimi zobmi, v posameznih obdobjih pa obsedena s telovadbo in dietami, zaradi česar jo nekatere modne revije predstavljajo kot predhodnico moderne ženske.) Zgodovinsko sporni vladar je tako postopoma v avstrijskem javnem main streamu ter poplavi tujih turistov postal »stari dobri gospod z osivelimi zalizci, s pogledom strogega očeta s starih slik in novih skodelic za kavo v trgovinah s spominki med Hofburgom in Schönbrunnom« (Herbert Lackner, Profil). V Avstriji, čeprav je republika, ostaja cesar eden od simbolov, zaščiten skoraj tako, kot je bil v zadnjem obdobju socializma z zakonom Josip Broz. Avstrijci so – zavestno ali ne – pač mojstri relativizacije in lakiranja zgodovine, tudi kasnejše. Pri čemer jim je sicer precej pomagal Hollywood – kar zadeva obdobje nacizma, recimo s filmom Moje pesmi, moje sanje. A vendarle, kljub »kičasti zgodovini« v Avstriji sobivajo različni, tudi izjemno kritični pogledi na monarhijo in Habsburžane. V Sloveniji kaj takega ni mogoče, ker medijsko in javno zgodovinsko zavest kljub hitrim menjavam vlad in pisanim koalicijam oblikuje pretežno ena ideologija, vzpostavljena po letu 1991. Zato je Franc Jožef sprejemljivejši od Josipa Broza. Bil je goreč nasprotnik revolucij, nacionalnih in socialnih, Josip Broz pa revolucionar. Čeprav se primerjave ponujajo kar same od sebe: pri cesarjevi politiki »viribus unitis« ter Brozovem »bratstvu in enotnosti« pa v odnosu do demokracije, položaja v mednarodnih odnosih, žensk, lova in še česa. A pustimo ta izziv za drugič.

Gre pri tem avstrijskem navdušenju zgolj za turistično preračunljivost ali tudi za nostalgijo po stari monarhiji in iskanje očetovske figure? Vsi so si edini, da se je zanj čas ustavil in da je pokopal »stari svet« monarhije ter Avstriji za zmeraj vzel položaj imperija. Za nekatere pisce je to olajšanje, pri drugih je čutiti kar precej obžalovanja. Če ne bi ravnal tako in tako, če ne bi šel v vojno, če bi dopustil malo več svobode nenemškim narodom … »Kje se nehajo čustva? Avstrijska duša? Prav o tem se mora vprašati psiholog: je to hrepenenje po izgubljeni očetovski figuri? So vladajoči v Avstriji morda še premalo nevrotični, da hočejo Franca Jožefa? Ali hočejo ponovno grobarja na oblasti? Nobenega dvoma namreč ni, da je bil ta človek predvsem grobar Avstrije!« se je tri desetletja po začetku norije za cesarjem in Sisi, leta 1984, v knjigi Die österreichische Seele kritično spraševal psihiater Erwin Riegel.

Nostalgija in kritika, pogosto pa tudi mešanica obojega, sta se začeli že takoj po prvi svetovni vojni. Joseph Roth pisatelj in publicist judovskega rodu iz Brodskega, mesteca v najbolj vzhodnem delu monarhije, Galiciji, je leta 1932 napisal kultni Marš Radetzkega, ki govori o zatonu Habsburške monarhije. Osnutek bodoče knjige, feljton Seine k.u.k. Apostolische Majestät, je objavil sicer že precej prej, leta 1920. Franca Jožefa je označil za »zvezdo, ki sveti, a ne greje«, vendar tudi nostalgično dodal: »Mrzlo sonce Habsburžanov je ugasnilo, a bilo je sonce.« (Der Standard, Franz Joseph: Die kalte Sonne, 26–28, marec 2016)

Franc Jožef je vladal 68 let, najdalj od vseh evropskih monarhov. Z nekaj zdravja in sreče ga bo morda prehitela britanska kraljica Elizabeta II., a vseeno ji do tega manjkajo še štiri leta. Je zgodovinska osebnost s številnimi zgodovinarji, veliko zgodovinami in še več zgodbami. Za marsikoga je bil sinonim »za dobre stare čase«, človek, ki je dal ime celotnemu obdobju, posledice njegovega vladanja pa se vlečejo še v današnjo avstrijsko in srednjeevropsko stvarnost. Številne uniforme, ki jih je nosil (civilno obleko le redko, tu je bila njegova garderoba zelo skromna), so zbujale občutek varnosti, častniki na lipicancih, bleščeče kočije in parade cesarsko-kraljeve vojske, koncerti Straussovih valčkov in znamenite kavarne so dajali vtis brezskrbnosti, izobraženo in pedantno uradništvo pa občutek urejenosti. Tudi Franc Jožef je bil predvsem »izpolnjevalec dolžnosti – v dobrem in tudi vprašljivem smislu«, kot je zapisal Werner Schima v časniku Österreich. Gre za mnenje, ki ga je sicer izrekel že mentor Franca Jožefa in tudi zunanji minister češkega rodu Karl Schwarzenberg, da je bil cesar »tipični avstrijski uradnik«. Razkošni sprejemi v Schönbrunnu in po drugih palačah (sam je bil sicer precej asketski) s široko sestavo nekakšnega neformalnega dvora pomembnežev iz vse monarhije (eden zadnjih seznamov obsega okrog 398 imen, med njimi se najde tudi kakšno slovensko, na primer kranjski deželni glavar Ivan Šušteršič, sicer podpornik Franca Ferdinanda), so bili vrhunec glamurja monarhije. Franc Jožef je bil prvi »Medienkaiser«, kot ga je v Kronen Zeitungu poimenovala dr. Johanna Rachinger, generalna direktorica avstrijske narodne knjižnice. Vsak trenutek njegovega življenja od rojstva do smrti je bil ovekovečen na fotografijah in slikah. Najprej njegovi starši, potem pa sam so še v časih, ko ni bilo niti elektrike, kaj šele računalnikov, poskrbeli za nekakšen »Facebook Franca Jožefa«, kakršnega mu, kljub najsodobnejšim tehnologijam, še danes lahko zavidajo najvnetejši privrženci Facebooka v svetovni politični in siceršnji eliti. Katalog in razstava Der ewige Kaiser mu sledita od leta do leta, še posebej razkošne so njegove okrogle obletnice, ki so se veličastno praznovale po vsej monarhiji in so pomagale ustvarjati kult osebnosti. Sicer pa Franc Jožef modernim medijem ni bil naklonjen. Leta 1915 so ga za dobrodelne namene posneli na ploščo, projekt pa se je izkazal za katastrofo, saj ni prepoznal svojega glasu in tudi plošč so prodali zelo malo. Na filmski trak je bil prvič posnet leta 1903, potem še večkrat, zlasti med letoma 1910 (obisk v Bosni) in 1913. Med vojno je propagandno dominiral na slikah, razglednicah in spomenikih, v domoljubnih filmih pa ga je nadomestil prestolonaslednik cesar Karel.

A ves glamur je bil le kulisa za državo z nerešenimi nacionalnimi vprašanji, gospodarsko šibkejšo od drugih imperijev in vedno bolj podrejeno Nemčiji.

V nacionalnem smislu je podložnike delil na tri razrede: privilegirane Nemce in Madžare, »srednje privilegirane« Čehe, Italijane in Poljake ter neprivilegirane Slovence, Romune, Hrvate in druge.

Franc Jožef se je rodil v Schönbrunnu 18. avgusta 1830 in tam je 21. novembra 1916 med spanjem tudi umrl. Njegove zadnje besede naj bi bile, naj ga zbudijo ob pol štirih zjutraj, ker še ni končal dela. Nazadnje je vladal 50-milijonski monarhiji, zapleteni v svetovno vojno, ki jo je sam sprožil, in brez velikih upov za njeno prihodnost, v katero po samomoru prestolonaslednika sina Rudolfa tudi sam ni več verjel in je naloge opravljal le še iz občutka dolžnosti. Že ob rojstvu je bilo bolj ali manj določeno, da bo postal cesar, ni pa bilo jasno, kdaj. Oče nadvojvoda Franc Karl za vladanje ni kazal zanimanja, stric Ferdinand, ki je prestol zasedel leta 1835 (umrl je šele leta 1875) pa je bil v marčni revoluciji 1848 prisiljen abdicirati. To je komaj 18-letnemu Francu Jožefu odprlo pot do prestola. Seznam vseh realnih in fiktivnih nazivov »njegovega cesarskega in kraljevega apostolskega veličanstva«, ki so jih zapisovali v uradne dokumente, obsega dobro stran (bil je tudi »kralj Jeruzalema«), v resnici pa se mu je uspelo okronati le za avstrijskega cesarja in (po dolgi poti glajenja odnosov) za madžarskega kralja. Formalno mu ni nikoli uspelo, da bi se okronal za češkega kralja. Bil je izrazito konservativen, držal se je nasveta starega očeta Franca I.: »Nikakor ne spreminjaj temeljev državne ureditve, vladaj in ne spreminjaj ničesar!« (Karl Vocelka, Franz Joseph 1830–1916). Imel se je za vladarja po božji volji in ne po volji ljudstva.V nacionalnem smislu je po Schwarzenbergu podložnike delil na tri razrede: privilegirane Nemce in Madžare, »srednje privilegirane« Čehe, Italijane in Poljake ter neprivilegirane Slovence, Romune, Hrvate in druge. Previdno je dopuščal gospodarske reforme, najbolj simbolne z rušenjem zidu okrog Dunaja, modernizacijo mesta, ki se je lahko enačilo s Parizom, in gradnjo železniškega omrežja, a vse to je bilo premalo za resno konkurenco v tedanji Evropi. Ustavni monarh je postal le pod pritiski, stranke in politiko je imel za moteče. »Sem zadnji monarh stare šole. Moja naloga je varovati moja ljudstva pred njihovimi politiki,« je rekel ameriškemu predsedniku Theodorju Rooseveltu. Revolucionarne zahteve iz leta 1848, ki so skromen odsev dobile v federalistični oktobrski diplomi šele leta 1860, je naslednje leto povozil s centralističnim februarskim patentom. Leta 1906 je privolil v splošno volilno pravico za moške v upanju, da bo to ohranilo monarhijo. Čeprav so ga klicali »vojaški cesar«, je bil kljub vojaškemu drilu, visokim činom, uniformam in vojaškemu videzu ter obiskovanju neštetih manevrov po vsej monarhiji, slab vojak. Katastrofalno je leta 1859 izgubil bitko proti članici francoske konfederacije Piemontu - Sardiniji pri Solferinu, ki jo je osebno vodil, ter s tem tudi Lombardijo. Uspelo mu je obdržati Benetke, a le do leta 1866. Zgolj taktični uspeh v bitki pri Custozzi ni pomagal, ker je Avstrija izgubila bitko s Prusi pri Königgrätzu (Hradec Králové) ter z njo še preostanek severne Italije. Bitka, v kateri so prvič uporabljali sodobno topništvo, telegrafe in druge novosti, je odprla pot združitvi Nemčije brez Avstrije, s čimer je bilo konec sanj o združujoči habsburški vlogi v nemških povezavah. Napad z bajoneti se je cesarju pač zdel častnejši kot posodobitev topništva. Vojna napoved Srbiji leta 1914 (ki naj bi ji bil osebno nasprotoval, a je bilo zaradi atentata na Ferdinanda treba reševati ugled dinastije) pa se je izkazala za najbolj katastrofalno. »Prav balkanska bojišča – dejanska ali samo diplomatska – so bila zadnji dve stoletji glavnih kazalnik preživitvenih sposobnosti habsburške monarhije« (Andrej Rahten, Prestolonaslednikova smrt). Ponesrečena zunanja in vojaška politika jih je tu tudi zapečatila. Vojske, ki jo je imel poleg katoliške cerkve za steber monarhije, mu ni uspelo posodobiti. »Ni bil dober vojskovodja. Bil je skoraj popolno nasprotje tega, namreč nekdo, ki vojne v nobeni izmed njenih razsežnosti v resnici ni razumel,« meni znani avstrijski zgodovinar Manfried Rauchensteiner. V mednarodni politiki in tudi sicer je hitro menjal mnenje. Dolžnosti je jemal resno, vse pomembnejše odločitve so šle čez njegovo pisalno mizo, bil je neke vrste »stroj za podpisovanje«. Veliko je potoval po monarhiji, to je štel za svojo dolžnost. Potovanja (najdaljša so bila v Rusijo in na Bližnji vzhod) so bila skrbno načrtovana, večinoma je potoval s posebnim vlakom, ki je imel osem vagonov.

Zasebno je imel nesrečno življenje. Vse življenje je sicer ljubil ženo Elizabeto (Sisi) Bavarsko, a sta si bila zelo različna in sta večinoma živela ločeno, pogosto je moral biti tudi posrednik med njo in materjo Zofijo, ki ji je bil prav tako zelo vdan. Nedolžnost je z načrtovano izbiro primerne dame izgubil nekje okrog 14. leta (njegovo »dozorelost« omenja tudi mati Zofija v dnevniku), imel je številne ženske, in kot je bilo za visoki sloj v tistem času nekaj vsakdanjega, verjetno spolne bolezni, ki naj bi jih bil prenesel tudi na Sisi. Najbolje so dokumentirani dolgoletni seksualni odnosi z dvakrat poročeno (drugič za krinko) Anno Jahowski in (domnevno bolj platonična) zveza z znano igralko tistega časa Katharino Schratt, ki jo je uredila kar cesarica Sisi, da bi se razbremenila. Cesar se je »s prijateljico«, kot so ji uradno rekli, veliko družil tudi javno in ji napisal na desetine pisem. Čeprav je bil Franc Jožef globoko veren katoličan, ki je katoliško cerkev vedno imel za državno cerkev in je sodeloval v številnih procesijah in pri drugih obredih, se mu ni zdelo, da bi bile njegove ljubezenske zveze v nasprotju z verskimi zapovedmi. S Sisi sta imela tri hčerke: Zofijo (ki je umrla zaradi griže), Gizelo in Marijo-Valerijo ter sina Rudolfa. Ženo Sisi so ubili v atentatu (tudi sam je preživel enega, drugega so pravočasno preprečili), liberalno usmerjeni, z mamili zasvojeni in tudi s spolnimi boleznimi okuženi prestolonaslednik Rudolf je v lovskem dvorcu Mayerling ubil ljubico Marijo Vetsero in nato še sebe, oporoko pa posvetil kritiki reakcije in vsem lepim ženskam, ki jih je ljubil. V zadnjem obdobju življenja je Franc Jožef skušal vzdrževati vezi zlasti s 15 vnukinjami in vnuki. Najljubša vnukinja, Rudolfova hčerka Elizabeta, je postala republikanka in socialistka.

Za marsikoga je bil sinonim »za dobre stare čase«, človek, ki je dal ime celotnemu obdobju, posledice njegovega vladanja pa se vlečejo še v današnjo avstrijsko in srednjeevropsko stvarnost.

»Na vsem svetu je ni dežele, kje dinastija stoji tako trdno kot tukaj,« je še 12. junija 1908 pisal časnik Neue Freie Presse. Deset let kasneje je bilo z monarhijo in Habsburžani kot vladarji konec (vladanje je prisilno končal pranečak Franca Jožefa, mladi cesar Karel, ki je moral v izgnanstvo na Madeiro). Franc Jožef novega prestolonaslednika, nečaka Franca Ferdinanda, ni maral. Nasprotja so bila osebna (med drugim t. i. morganatična poroka s plemkinjo nižjega rodu) in politična. Franc Ferdinand se je celo razglasil za »najzvestejšo opozicijo njegovega veličanstva«, Franc Jožef pa ga je imel za »nevarnega norca«. V resnici sta si bila presenetljivo podobna. Tudi Ferdinand je bil konservativen, globoko veren privrženec Habsburžanov in monarhije, le da je rešitev videl v enakopravnejšem odnosu med narodi. Številni zgodovinarji, tudi nekateri slovenski, verjamejo, da je bil pripravljen sprejeti trializem ali celo federalizem, da bi rešil monarhijo, če ne bi bilo atentata v Sarajevu. Drugi (npr. Walter Lukan, Iz »črnožolte kletke narodov« v »zlato svobodo«) so do tega precej bolj kritični. Da bi uspelo monarhijo reformirati Francu Jožefu, ne verjame nihče, čeprav je bilo žalovanje za njim velikansko. »Za vse, kar smo in kar imamo, se imamo domalega zahvaliti dobi velikega cesarja Franca Jožefa I. in njegovi mili vladi,« je leta 1916 v knjigi Veliki cesar zapisala Ivanka Klemenčič. Resnici na ljubo so se Slovenci v počasnem razvoju monarhije res lahko izoblikovali kot narod in se za silo priučili tudi parlamentarizmu. Ob stoletnici njegove smrti pa se ob izkušnji z dvema večnacionalnima, avtokratsko vodenima državama postavlja ključno vprašanje: ali je formalno demokratična Evropska unija zmožna najti rešitve za ista vprašanja: mednacionalna, gospodarska in razvojna?