V mojih očeh

Sodnik je bil že dolgo v pokoju, ko je pivskemu omizju oznanil, da je enaka verjetnost, da boš našel stranišče v cerkvi kot pravico na sodišču. Ljudje v taki ali drugačni stiski se s tem vedno težko sprijaznijo. Vendar je bilo od nekdaj tako, da je vsaka oblast določala v urbarjih življenja zase pravice, za vse druge pa samo dolžnosti. Tako je tudi sedaj, ko se sodišča pri nas odločajo o pravicah domačih in tujih brezdomcev, da o orožarskih poslih za sedmimi vodami in devetimi gorami niti ne govorimo. Še mnogo hujše zablode pravice so na haaškem sodišču za vojne zločine, kjer sodijo obtoženim za genocid in za balkansko morijo.

V srednjem veku so si fevdalci vzeli pravico do prve noči, ob osamosvojitvi so si novi oblastniki vzeli pa noč in dan ter leto za letom pravico do krvavega denarja s veletrgovino z orožjem. O tem so raziskovalni novinarji spisali že pet skrbno dokumentiranih in zajetnih knjig. Da ne bi prišlo do zgage, je oblast mižala pred resnico in še dodatno zavezala oči pravici po sodiščih, dokler niso pravice in krivice o trgovanju z orožjem za vedno zastarale. Podzemni tokovi tega denarja so že na samem začetku spodkopali pravno državo in pravično družbo. S tem je pravica shirala in se kot brezdomka potika po naših krajih, denar od preprodaje orožja se pa z obrestmi debeli na varnem v tujih bankah in na skrivnih računih. Podatki o teh računih in njihovih lastnikih so skrbno varovana skrivnost, ker so po mnenju oblasti to človekove pravice do denarja, če je ta še tako krvav in nečloveško pridobljen.

Očitno na tem svetu ni nikoli tako hudo za resnico in pravico, da ne bi moglo biti še huje. Tako se je končal letos še en proces z oprostilno sodbo na mednarodnem haaškem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Veliko prizadetih ljudi je pred sodiščem čakalo v upanju, da bo eden najbolj glasnih hujskačev morije končno le kaznovan. Bil je oproščen, v zapor so na silo odvlekli pa znano novinarko, ki je v množici čakala na pravično sodbo.