Prvi korak v brezno

V Sloveniji smo bili, kar zadeva cene bencina, do zdaj navajeni na red. Cene so se spreminjale le vsakih 14 dni, izračunane pa so bile na podlagi javno objavljene državno predpisane metodologije, ki temelji na valutnih tečajih in spreminjanju cen nafte na svetovnih trgih. In čeprav je država predpisovala le najvišje dovoljene cene naftnih derivatov, so bile cene na vseh bencinskih servisih tako rekoč enake.

A vlada je prejšnji teden popustila pod dolgotrajnimi pritiski ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo in se odločila, da ne bo več določala cen 98-oktanskega bencina in kurilnega olja. To pomeni, da cena navzgor ne bo več omejena in jo bodo trgovci lahko določali sami, s svojimi tajnimi metodologijami. Nič jim ne preprečuje, da je ne bi spreminjali tudi večkrat na dan in da isti ponudnik ne bi ponujal drugačne cene glede na lokacijo bencinskega servisa, kot je v navadi v večini evropskih držav.

Ceni daleč najbolje prodajanih 95-oktanskega bencina in dizelskega goriva vsaj za zdaj ostajata pod državnim nadzorom, saj se finančno ministrstvo boji izpada proračunskih prihodkov, ki bi ga po njegovih izračunih prinesla liberalizacija. Pri 98-oktanskem bencinu in kurilnem olju naj bi bil izpad proračunskih prilivov dovolj majhen, da si ga država lahko privošči.

A dokončna liberalizacija naj bi bila le vprašanje časa. »Naredili smo prvi korak, verjamem, da bomo naredili tudi naslednjega,« je na novinarski konferenci po seji vlade dejal gospodarski minister Zdravko Počivalšek. Kot enega od mogočih naslednjih korakov omenja liberalizacijo cen vseh goriv na bencinskih servisih ob avtocestah ali na obmejnih območjih. Celo finančni minister Dušan Mramor je temu deloma naklonjen, vendar želi še počakati na izračune vpliva takih odločitev na javne finance.

Čeprav naj bi bila liberalizacija namenjena predvsem spodbujanju konkurence, sta nad njo najbolj navdušena ponudnika, ki sta največja ovira za večjo konkurenco.

Osvoboditev oligopola

Vlada je z liberalizacijo popustila pod dolgotrajnimi pritiski lobistov in zagovornikov prostega trga za vsako ceno. Pa čeprav je glede na sestavo trga naftnih derivatov v Sloveniji jasno, da je državno določanje cen nujno.

»Deregulacija je smiselna, kjer je konkurenca zelo velika, pri nas pa imamo efektivni duopol, kjer dva največja trgovca obvladujeta 87 odstotkov trga,« pravi dr. Jože P. Damijan z ljubljanske Ekonomske fakultete. »Pri duopolu je logična posledica dogovor obeh trgovcev glede zvišanja cen, to pomeni, da bosta usklajeno zvišala marže, ne da bi si s cenovno konkurenco zmanjševala prihodke.«

Liberalizacija cen bencina ne bo prinesla večje konkurence, prinesla bo izključno višje cene za potrošnike in višje dobičke za trgovce. Poglejmo samo primer slovenskih avtocest, kjer stojijo praviloma najdonosnejši bencinski servisi. Petrol in OMV na avtocestah obvladujeta kar 55 od 57 črpalk. Liberalizacija jima bo omogočila izkoriščanje tega prevladujočega položaja z usklajenim zviševanjem cen. Točno to v študiji o učinkih liberalizacije cen, ki so nam jo poslali na podlagi zahteve za dostop do informacij javnega značaja, ugotavlja tudi finančno ministrstvo. »Ocenjujemo, da bosta glavna distributerja v Sloveniji obdržala monopolno moč na avtocestah in jo tam tudi izkoriščala.«

Pri Zvezi potrošnikov Slovenije so se na vladno odločitev o delni liberalizaciji cen odzvali z ogorčenjem. »Ukrep, sprejet v vladi, je predvsem darilo za velike oligopolne korporacije, ki si ga v Sloveniji ne bi smeli privoščiti.«

V razpravi o liberalizaciji cen ne gre za vprašanje povečevanja konkurence. Ta je pri nas zaradi prevladujočega deleža dveh ponudnikov trajno izkrivljena. Vprašanje je le, ali je določanje cen bolje zaupati zasebnikom ali državi. Ali kot je v prejšnji številki Mladine zapisal ekonomist dr. Bogomir Kovač: »Zakaj bi bila oligopolna regulacija cen legitimnejša od državne?«

Tržna izkrivljenost

Trg nafte in naftnih derivatov je tudi v svetu vse prej kot zgled preglednosti in odprtosti. Obvladujejo ga največje proizvajalke nafte, večina je celo združena v menda legalnem kartelu, imenovanem OPEC. Tržne zakonitosti so večinoma drugotnega pomena, v ospredju so geopolitični in gospodarski interesi držav.

V Evropski uniji večjih proizvajalk nafte ni, pa bi kljub temu težko trdili, da je trg naftnih derivatov zgledno in pregledno urejen. Evropska komisija v svojih pregledih delovanja trgov redno ugotavlja, da je prosti trg naftnih derivatov med najslabše delujočimi, saj imajo potrošniki težave pri izbiri in primerjanju ponudnikov, prav tako trgovcem ne zaupajo najbolj. Pravzaprav iz ankete, ki so jo leta 2014 opravili med potrošniki, izhaja, da so uporabniki bencinskih servisov z izkušnjo še najbolj zadovoljni ravno v Sloveniji, državi, ki je trg naftnih derivatov še do nedavnega v celoti regulirala.

Ne samo evropska komisija, tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ugotavlja, da je na trgu naftnih derivatov v številnih državah mogoče opaziti pomanjkanje konkurence, »še posebej tam, kjer strukturo trga določa malo vertikalno integriranih igralcev«. Zveni znano?

Poglejmo primer Španije. Tam trg naftnih derivatov obvladujejo štiri podjetja, največje med njimi je Repsol. Najprej potrošniki, nato pa tudi ekonomisti so več let zapored opazovali nenavadno spreminjanje cen. Brez očitnega tržnega razloga so se cene vsak ponedeljek praviloma pri vseh ponudnikih občutno znižale, v torek pa se spet zvišale na siceršnjo raven. Razlog: španski trgovci z naftnimi derivati morajo cene vsak ponedeljek sporočati v evropski sistem za spremljanje cen. S ponedeljkovim znižanjem so lahko kljub sicer nadpovprečnim maržam več let ohranjali vtis, da se njihove cene prav nič ne razlikujejo od povprečja v Evropski uniji. Pojav je dobil celo ime – učinek ponedeljka. Zaradi usklajenega delovanja je španska komisija za trge in konkurenco naftnim trgovcem lani naložila plačilo 32 milijonov evrov kazni.

Sumljivo navdušenje

Sum pri potrošnikih glede liberalizacije cen naftnih derivatov v Sloveniji bi moralo zbuditi navdušenje, s katerim Petrol in OMV sprejemata začetek liberalizacije trga. Čeprav naj bi bila namenjena predvsem spodbujanju konkurence, sta nad njo najbolj navdušena ponudnika, ki sta največja ovira za večjo konkurenco. To lahko pomeni le eno – zaradi liberalizacije bo njun dobiček večji.

Na konkretno vprašanje, kakšno povečanje dobička si obetajo zaradi liberalizacije, ne pri Petrolu ne pri OMV niso želeli odgovoriti. Si pa lahko pomagamo s člankom, ki ga je časnik Finance objavil leta 2014 in v katerem takratni član uprave Petrola Janez Živko predvideva, da bo opustitev državnega določanja cen na Hrvaškem Petrolu prinesla od dva do tri milijone evrov dodatnega dobička. K temu je, tako Finance, dodal še, »da bi v Sloveniji zaradi večjega obsega posla liberalizacija cen imela štirikrat ali petkrat večji učinek kot na Hrvaškem«.

Pri utemeljevanju koristnosti liberalizacije cen za potrošnike so trgovci izjemno neprepričljivi. Sklicujejo se na možnost izbire, čeprav jo imamo seveda že danes. Trgovci lahko tudi na reguliranem trgu brez težav ponudijo ceno, nižjo od najvišje dovoljene. Država določa le najvišjo dovoljeno maržo in nikomur ne prepoveduje, da jo v imenu boja za potrošnike zniža pod predpisano mejo. To, da trgovci tako krčevito zagovarjajo liberalizacijo, torej pomeni le eno – ceno nameravajo zvišati.

Vlada je popustila pod dolgotrajnimi pritiski lobistov in zagovornikov prostega trga za vsako ceno. Pa čeprav je glede na sestavo trga naftnih derivatov v Sloveniji jasno, da je državno določanje cen nujno.

Pri OMV Slovenija kot eno pomembnejših sprememb, ki naj bi jih prinesla liberalizacija, navajajo možnost ponudbe goriv različne kakovosti. »Sprostitev cen lahko omogoči bolj raznoliko ponudbo goriv, prilagojeno potrebam in željam gostov.«

Na vprašanje, kako jim državno določanje cen preprečuje ponudbo različnih goriv, so odgovorili, da »ob državno regulirani ceni obstaja možnost ponudbe goriv različnih kakovosti, vendar pa v tokratnem primeru govorimo o tipih goriv višjih performansov in po lastnostih tudi višje kakovosti, s katerimi do sedaj zaradi vzpostavljene regulacije cen nismo mogli konkurirati na slovenskem trgu«.

Na dodatno vprašanje, ali to pomeni, da v Sloveniji zaradi državne regulacije ponujajo goriva nižje kakovosti, pa so zatrdili, da to nikakor ne drži in da »vsa goriva, ki jih ponujamo slovenskim gostom, presegajo veljavne standarde«.

Vsekakor je res, da so slovenski potrošniki zaradi državnega določanja cen prikrajšani za marsikatero izkušnjo. Ne morejo se voziti od črpalke do črpalke v iskanju najnižje cene. Ne ustavljajo se na bencinskem servisu samo zato, ker vidijo dobro ponudbo, pa čeprav je njihov rezervoar še daleč od praznega. In ne morejo izkoriščati dni, ko naftni trgovci usklajeno znižajo cene, da bi pretentali uradne evropske statistike.