Mesto, ki se duši

Samir Kubat živi 50 metrov od ograje zeniške železarne, v naselju Tetovo. Že nekaj let je predsednik krajevne skupnosti Tetovo. Njegova najpomembnejša naloga je poskrbeti, da bo železarna na visoke dimnike namestila filtre. »Moj sorodnik in najboljši prijatelj je pred nekaj leti umrl za rakom na pljučih. Zaradi njega in vseh otrok tukaj se moram boriti za filtre,« Samir pripoveduje pred hišo, v kateri živi z bratom in njegovo družino ter z ženo in 11-letnim sinom. Pokaže plast črno-rdečega prahu povsod po dvorišču. Sin se mota okoli naju in prisluškuje pogovoru. Ves čas pokašljuje. »Nenehno kašlja in je kar naprej bolan, različna vnetja. Posebej pozimi. Vsaj enkrat na teden ga moramo peljati k zdravniku. Nič drugače ni z drugimi otroki tukaj,« opisuje Samir. Oba z ženo sta brezposelna oziroma delata »na črno«, in to občasno, obiski pri zdravniku pa so odvisni tudi od njunega trenutnega zaslužka.

Nekoč je večina prebivalcev Tetova, približno 2500 ljudi, delala v železarni, v njej je bilo zaposlenih 24 tisoč delavcev. Nihče v naselju ni bil bogat, a vsi so imeli dovolj. To je bilo pravo delavsko naselje. Poleti so dopustovali v Neumu, pozimi so hodili v hribe v okolici mesta, imeli so kulturni dom. Za vse je skrbel sindikat. Železarna je imela svoje zdravnike, bili so dobri in znani zdravniki. Brez onesnaženja niti takrat ni šlo, a na dimnikih so bili filtri, glede na tedanjo tehnologijo sodobni, in življenje v okoliških naseljih in v samem mestu ni bilo tako slabo.

Med vojno so v železarni izdelovali orožje, tudi takrat so v njej večinoma delali predvojni delavci. Samir je bil vojak in je bil med vojno ranjen. Danes, pravi, ima kakršnokoli delo samo deset odstotkov prebivalcev Tetova. Le redki delajo v železarni, kjer je zdaj zaposlenih manj kot 2500 ljudi. Njena lastnica je družba Arcelor Mittal, ena od največjih svetovnih korporacij za predelavo železove rude. Izpeljali so dva kroga lastninjenja. Najprej je kuvajtski investicijski sklad kupil 50-odstotni lastniški delež za eno marko (pol evra) in obljubil, da bo vlagal v obnovo železarne in ponovno zaposlil velik del predvojnih delavcev. Nič od tega se ni zgodilo in sklad je svoj delež kmalu prodal Lakšmiju Nivasu Mitalu, lastniku družbe Arcelor Mittal in enemu najbogatejših ljudi na svetu. Mital, ki si je bogastvo nakopičil z odkupovanjem železarn v nekdanjih socialističnih državah, je kmalu postal večinski lastnik zeniške železarne. Novi lastnik je obljubljal, da bo vanjo vložil 70 milijonov evrov. Kljub temu se vse do danes ni spremenilo tako rekoč nič. Filtrov, ki jih Zenica najbolj potrebuje, ni, prav tako ni novih delovnih mest. Grafiti na mestnih ulicah sporočajo Mittalu: »Hočemo filtre!« To in pa: »Mittal nas zastruplja,« sta najpogostejši sporočili.

Danes je železarna videti kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in če se je kaj spremenilo, se je na slabše. Naselja okoli nje so podobna brazilskim favelam, ceste so razdrapane in luknjaste, po ulicah se potikajo potepuški psi … Ob pogledu na mesto vas bi le težko kdo prepričal, da ste sredi leta 2016. Niti ljudje, ki tu živijo, nimajo občutka, da čas sploh teče. Vendar vedo, da bi bilo lahko drugače, in se obupano trudijo.

Tisti redki, ki so zaposleni v železarni, se v glavnem bojijo javno govoriti. Strah jih je, da bodo zaradi tega izgubili delo. Pripovedujejo, da delajo v nečloveških razmerah, da en sam človek opravlja delo najmanj petih ljudi in da ne zaposlijo novih delavcev, ko gre kateri v pokoj; njegove naloge samo prerazporedijo drugim. Nekateri so se pri delu tudi poškodovali, postali invalidi, vendar še naprej delajo, ker si ne morejo privoščiti, da bi ostali brez službe, saj so za poškodbo dobili zgolj minimalno, enkratno odškodnino.

Ob pogledu na mesto vas bi le težko kdo prepričal, da ste sredi leta 2016.

Najbolj pa se vsi bojijo onesnaženja. »V vsaki hiši v Tetovu je kdo, ki ima raka. Nihče ne bo preživel, če bodo tako nadaljevali,« pripoveduje Samir v trenutku, ko iz enega od visokih dimnikov, ki jih gledamo izpred hiše, začne uhajati velikanski rdeč oblak. Hkrati se iz drugih dimnikov vali črn ali siv dim. Rdeči, za katerega pravijo, da je najnevarnejši, prihaja iz koksarne, v kateri predelava poteka kot pred najmanj 20 leti. Po evropskih merilih koksarna sploh ne bi več smela delovati.

V majhnem prostoru nasproti železarne, v bližini pokopališča, je upokojenski klub. Vsi upokojenci so nekdanji delavci železarne. In tako rekoč vsi imajo raka. Večina živi od minimalnih pokojnin, ki znašajo okoli 150 evrov na mesec. S tem denarjem lahko pokrijejo zgolj stroške. Njihovi otroci v glavnem nimajo dela. Sabiha, ki v klubu kuha kavo za 170 evrov na mesec, je povedala, da ima sina, starega 30 let, ki nima še niti enega samega dneva delovnih izkušenj. »Lahko sem ga šolala do konca srednje šole. Za višje šole nisem imela denarja. Še vedno živi pri meni. Do zdaj še ni našel službe. Preživlja se s kopanjem premoga na starem kopu. Ves dan koplje za eno vrečo, včasih dve. Vrečo proda za šest mark (tri evre),« je pripovedovala. »Rekla sem mu, da bi rada videla, da bi se poročil, da si želim vnukov. Pravi mi, mama, ne morem, sram me je, od česa bomo pa živeli. In noče. Nimam mu kaj reči. Nikoli ne bom imela vnukov, ker si tega ne moremo privoščiti.«

Sin ni hotel govoriti. Pravi, da ga je sram. Skupaj s številnimi drugimi mladimi iz Zenice koplje premog nad Tetovom, tam kjer je bil nekoč davno rudnik. Tega so zaprli že pred letom 1992, ker v njem ni bilo več premoga, ki bi ga bilo še smiselno pridobivati. Tisti, ki je ostal pod zemljo, je slabe kakovosti. Toda ljudje v mestu si ne morejo privoščiti druge vrste ogrevanja in tako rekoč vsi kupujejo in kurijo ta umazani in za zdravje škodljivi premog, s tem pa še dodatno pripomorejo k onesnaženju. Improvizirani kopi so videti kot tisti iz 18. stoletja. Nekateri rovi so globoki tudi do sto metrov. Možje, ki hodijo vanje kopat, nimajo nikakršne zaščitne opreme. Pravijo, da se rovi od časa do časa podsujejo in potem morajo reševati drug drugega. Nihče ni zdravstveno zavarovan in ne hodijo k zdravniku. Imajo samo drug drugega.

Pod območjem, na katerem kopljejo premog, je Rača, veliko odlagališče odpadnega materiala iz železarne. Tam dela nekaj sto ljudi. Tovornjaki iz železarne nenehno prihajajo in iztovarjajo različen material. Že zgodaj zjutraj začnejo na odlagališče prihajati ljudje, ki živijo v okoliških naseljih. Med njimi so otroci, stari 12 let, starci pri 70 letih, mladi s končano fakulteto … Vsi so iz delavskih družin, v katerih že več kot desetletje nihče ne dela. Med odpadki, po katerih kopljejo, včasih najdejo večje kose železa in jih prodajo. Zaslužijo, pravijo, neredko nič, na dober dan pa tudi do 15 evrov. Husein je med najstarejšimi. Kličejo ga »predsednik«. Na odlagališču je začel delati pred 20 leti, takoj po vojni, ko so ga odpustili iz železarne, ker naj bi bil tehnološki presežek. Ima tri sinove in vsi trije kopljejo z njim. Medtem ko se pogovarjava, se tla pod nama ves čas vdirajo. Kopači povedo, da se dogajajo tudi nesreče in da takrat pomagajo drug drugemu. »Težko je, veš, težko, pretežko. Ampak kaj naj bi drugega? Najhuje je, da je vse tako onesnaženo. Zaradi odlagališča je onesnažena voda, železarna onesnažuje zrak. Pravijo, da smo vsi bolni. Malokdo gre k zdravniku. Kdo pa bo to plačal?« pravi Husein.

Pogovarjava se in čakava naslednji tovornjak. Ko pride, se vsi postavijo ob vznožje kupa. Medtem ko tovornjak z vrha stresa odpadke, se kakih 20 ljudi vrže na delo z majhnimi krampi. Obupano iščejo kose železa. Vse poteka neverjetno hitro. Nihče ne spregovori niti besede. Znoj jim lije z obraza. Gledajo samo predse. Ko najdejo kak kos železa, ga takoj vržejo na stran. Vse skupaj ne traja več kot deset minut. Mladi se v glavnem obračajo stran od mene, ko nehajo delati. Husein spet pristopi. Po tem, kar sem videla, ga težko karkoli vprašam. Tudi njemu je težko karkoli reči. »Kaj moreš. Nič drugega nam ne preostane.«

Oglasila se je tudi Zdravniška zbornica Federacije BiH s pozivom, da je treba nemudoma poskrbeti za zdravje meščanov Zenice »ali morda začeti razmišljati o izselitvi«.

Pri izhodu iz železarne, tik pod odlagališčem, stoji kakih deset mladeničev. Skačejo na vozeče tovornjake in skušajo priti do boljših kosov železa. Težko jih je pregovoriti, naj povedo kaj o tem, kar počnejo, vendar so prijateljsko razpoloženi. Pogovarjamo se o nogometu, glasbi, vremenu. Uspe mi ugotoviti, kateri je najzgovornejši med njimi, to je 23-letni Anan. Lep, visok, črnolas in z zelenimi očmi. Duhovit in očarljiv. Pravi, da je na odlagališču od 13. leta. Besede mu gredo težko z jezika, ko opisuje, kaj dela. Pravi, da ni služb. To je vse, kar je lahko našel, saj od nečesa mora živeti. Pravi, da ima dekle, ki govori dva jezika in je končala srednjo medicinsko šolo. Sanjarita, da bi skupaj odšla v Nemčijo, kjer bi delo najprej dobila ona, potem pa še on. »Lahko človek v življenju pade še niže?« me vpraša s pogledom, uprtim v tla, in napol šepetaje, kot da niti sam noče slišati svojih besed. Tolažim ga, da ni nizko padel, da ne krade in ne ubija, ampak dela. »Ja, res je, vendar bi si želel imeti izbiro.«

Šehida je stara 76 let. Njena hiša je tik ob železarni, in to zraven koksarne. Z možem skušata dvorišče vsaj malo polepšati s cvetjem in pisanimi drobnarijami. »Tako, da ne bi bilo vse sivo. Pa kljub temu je. Perem vsak dan, toda nič ni mogoče narediti proti temu prahu, ki ves čas leti z neba,« pripoveduje. Oba z možem sta si pokojnini zaslužila v železarni. Skupaj imata približno 300 evrov na mesec. Ko stojimo pred hišo, začne nenadoma naletavati bel svetlikajoč se prah. »To je iz dimnika. Tako je vsak dan. Ne skrbi, lahko boš oprala. Samo na avte in na strehe se prilepi, da ga ne moreš z ničimer odstraniti. No, tako je tu. Ne vemo, kaj je to,« pravi Šehida. Z rakom se bori že pet let. »Šla sem na operacijo in vse drugo, zdaj pa moram jemati cel kup zdravil. Draga so. Nimam denarja za to. Se pa spoznam na zelišča. Nabiram jih in si sama pripravljam zdravila. Tako, kaj pa morem drugega.« Dan pozneje sem se vrnila, da bi nadaljevali pogovor. Mož mi je povedal, da je z njo slabo. »Ne more vstati iz postelje.«

Šehida in Samir imata, tako kot večina prebivalcev Tetova, vrt in na njem gojita sadje in zelenjavo. Večina redi tudi kokoši. Zavedajo se, da so prst, zrak in voda na območju, kjer živijo, onesnaženi. Leta in leta jim ekologi govorijo, da ne smejo uživati hrane, pridelane na tem območju. Nedavne raziskave so pokazale, da ne bi smeli uživati niti jajc kokoši, ki jih redijo tu. Seveda nihče ne upošteva teh navodil. »Kaj pa naj drugega jemo?« je vprašala Šehida.

Marca so opravili še eno raziskavo, ki je pokazala, da je Zenica eno od najbolj onesnaženih mest v BiH. Esad Bukalo iz Zveznega zavoda za agropedologijo je za zeniške medije pred kratkim povedal, da so tla zastrupljena s težkimi kovinami in da so razmere najbolj skrb zbujajoče v zeniških naseljih Tetovo in Pehare, kjer ljudje niti po naključju ne bi smeli gojiti zelenjave, dokler se ne reši vprašanje onesnaženosti. V Zenici redno merijo tudi koncentracijo SO2 in trdnih delcev v zraku. Po evropskih merilih je tako imenovana dnevna koncentracija SO2, večja od 125 mikrogramov na kubični meter, dovoljena tri dni v letu. V Zenici so bile predlani te vrednosti prekoračene 166 dni v letu, leta 2015 pa 216 dni. Poleg tega koncentracija trdnih delcev v zraku sploh ne bi smela preseči vrednosti 240 mikrogramov na kubični meter. No, v Tetovu je bila lani ta vrednost presežena 39 dni.

Oglasila se je tudi Zdravniška zbornica Federacije BiH s pozivom, da je treba nemudoma poskrbeti za zdravje meščanov Zenice »ali morda začeti razmišljati o izselitvi«. Ekologi in zdravniki že leta opozarjajo na naraščanje števila malignih in pljučnih obolenj v mestu. Niti njihovih pozivov niti pozivov meščanov nihče ne sliši.

Nedavne raziskave so pokazale, da ne bi smeli uživati niti jajc kokoši, ki jih redijo tu. Seveda nihče ne upošteva teh navodil.

Eden od poskusov oblasti federacije, da bi vplivale na onesnaževalce, je bilo sprejetje uredbe o plačevanju davka na onesnaženje. Prvič so morala podjetja, tudi Mittal, davek plačati leta 2012. Samir Lemeš iz nevladne organizacije Eko forum trdi, da je Mittal plačal znesek, ki ne more biti ustrezen glede na to, kako zelo železarna onesnažuje okolje. Na to je organizacija že nekajkrat opozorila. Toda oblasti ne naredijo nič. »Gre pravzaprav za socio-ekonomsko vprašanje. Bistveno je, da je to svetovna korporacija, ki je bogatejša od naše države in se sploh ne zmeni zanjo,« pravi Lemeš. »Ko država pritisne na lastnike, ti začnejo napovedovati, da bodo odšli in odpustili 2500 delavcev, ki so zaposlenih pri njih. Težava je, ker država naseda temu sprenevedanju.«

Samir se zaveda težavnosti položaja. »Kadarkoli se upremo, nam rečejo, da bodo delavci zaradi tega ostali brez dela. Mislim, da bi bilo mogoče najti drugo rešitev, namesto da smo se sprijaznili s tem izsiljevanjem,« pravi. Pojasnjuje tudi, da je Mittal eden od treh največjih izvoznikov iz BiH in da so njegov pomembni partner Železnice BiH. Vse to so razlogi, zaradi katerih se mu oblasti nočejo postaviti po robu, niti za ceno življenja meščanov Zenice ne.

Strokovnjaki trdijo, da je zrak v Zenici zaradi onesnaženosti kot nekoliko razredčena kislina. Najbolj ogroženi so otroci, starejši ljudje in kronični bolniki. Onesnaženje je poleg tega razlog, da ima Zenica vse manj sončnih dni, pogosti so tudi pogini rib v reki Bosni.

Zenica je eno od mest v BiH, v katerih je stopnja brezposelnosti višja od stopnje zaposlenosti, poleg tega število brezposelnih nenehno raste. Brezposelni so večidel srednjih let in obveljalo je mnenje, da večina od njih skoraj zagotovo ne bo nikoli več delala. Mladi obupano iščejo možnosti, da bi zapustili ne le mesto, ampak tudi državo. Kanita Bilić, sprinterka, je ena od njih. Stara je 18 let in kmalu bo končala srednjo šolo. Februarja so jo razglasili za najboljšo mlado športnico v Zenici. Udeležila se je že nekaj mednarodnih tekmovanj in tam dosegla dobre izide. »Moram kam drugam. Treniram na stadionu, kjer ni niti prh. Pozimi nas zebe in povsod zamaka. Zrak je onesnažen, in ko tečem, me bolijo pljuča. Poleg tega se ljudje tu sploh ne smejijo. Tu ni mogoče živeti. Moram oditi.«

Večina ljudi, ki sem jih spoznala v Zenici, dela na črno. Vsi ponavljajo, da je tako rekoč v vsaki hiši kdo, ki je hudo bolan. Bojijo se bolezni in vedo, da si bodo zdravljenje le stežka privoščili. Večina pravi, da sploh ne gre k zdravniku. Zenica je mesto, ki umira. V BiH tako rekoč nihče ne govori o tej težavi. Oblasti ostajajo gluhe in neme, enako večina medijev, ki so pod njihovim nadzorom. Meščani Zenice so prepuščeni sami sebi.