Hiše z značajem

Samostojno pot so začeli v času krize, takrat, ko so drug za drugim propadala gradbena podjetja in so skupaj z njimi v stečaje tonili tudi arhitekturni biroji. Njihovi naročniki so večinoma zasebniki, ki vlagajo v svoja udobna domovanja, le redko projektirajo objekte, financirane z javnimi sredstvi. SoNo arhitekti pravijo, da so začeli z majhnimi projekti in da so bili pripravljeni na dolgo učno pot, ki jo dajeta praksa na gradbiščih in nepremičninski trg. Pridobljene izkušnje jim omogočajo, da danes uspešno izvajajo večje in zahtevnejše projekte.

Arhitekti SoNo so del lepe in uspešne zgodbe iz Trsta, kjer so junija lani na Trgu Oberdan odprli Tržaško knjižno središče. Arhitekturni projekt so realizirali skupaj s tržaškima kolegoma, samostojnima arhitektoma Alešem Plesničarjem in Igorjem Spetičem. Potem ko je šla nekdanja Tržaška knjigarna v stečaj in so jo zaprli, se je mecen, tržaški Slovenec Vanja Lokar, odločil, da pomaga z nakupom prostorov v središču Trsta. Načrt jim je uspelo uresničiti v enem letu, saj so strnili sile in staknili glave ljudje iz obeh krovnih organizacij Slovencev v Italiji – Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ) in Svet slovenskih organizacij (SSO), kot tudi uradniki z Urada za Slovence po svetu RS, Ministrstva za kulturo RS v času ministrovanja Uroša Grilca in Agencije za knjigo, pridružili pa sta se še tržaški založbi – Založba tržaškega tiska in Mladika. Tako imajo Slovenci in slovenske šole v Italiji spet možnost kupovati slovenske knjige, učbenike, revije in časopise.

Aleš Plesničar pravi, da gre pri Tržaškem knjižnem središču za prav poseben projekt, saj je zelo pomemben za Slovence v Trstu. Pomeni točko kulturnega srečevanja in kulturnega delovanja tržaških Slovencev. Tisto, kar daje notranji opremi knjižnega središča poseben poudarek, je element opreme, ki povzema ornament s fasade bližnjega starega Narodnega doma arhitekta Maksa Fabianija (letos praznujemo 150. obletnico njegovega rojstva). Ta element je osnovna matrica gradnje interjerja. Pri prodajnem pultu je Fabianijev element povsem razviden, v sistemu polic pa se razgradi v abstraktno mrežo funkcionalnih regalov.

Druga zgodba, ki SoNo arhitekte veže na večji projekt, povezan s slovensko državo, je slovenski paviljon na svetovni razstavi EXPO 2015 v Milanu. Projekt z osemsto kvadratnimi metri površine je bil velik izziv tako za arhitekte kot za izvajalce. Zasnovali so ga skupaj s podjetjem Lumar v obliki petih ‘prizmičnih’ oblik, deformiranih, kot da bo jih zarisal svetlobni žarek, ki se je prelamljal skozi prizmo. ‘Prizmoidi’ so postavljenih na geometrijsko razgibanem tlorisu, ki naj bi ilustriral reliefno raznovrstnost slovenske pokrajine in hkrati govoril o temeljnih premisah trajnostnega razvoja. Po končanem EXPU naj bi stavbo ponovno postavili na še nedoločeni lokaciji v Sloveniji in ji dali novo namembnost.

Eden lepših primerov SoNo arhitekture s področja zasebne gradnje je hiša M, ki se elegantno uleže v mehko dolenjsko pokrajino. Edvard Blažko, vodja in direktor SoNo arhitektov, pravi: »To hišo bi lahko poimenovali tudi hiša na robu brezovega gaja. Zaradi tega smo tudi nadaljevali teksturo brezovega lubja na hiši; torej kontrast med belim in temnim lubjem. Ker je lokacija tako idilična, hiše tudi nismo mogli zapreti. Tako sta zahodna in vzhodna fasadi zastekljeni. S tem smo naravo povlekli skozi hišo, kot da bi odprli okna in bi zapihal veter.« Hiša je zasnovana v treh vzporednih volumnih, podolgovatih lamelah, ki med seboj zamaknjene tvorijo dinamičen tloris in navzven dajejo občutek male pritlične naselbine. Trije vzporedni volumni zadostijo vsem potrebam sodobne mlade družine: v pritličju so bivalni prostori in starševski apartma s kopalnico, v sredinskem volumnu, ki se dvigne v nadstropje, pa so otroške sobe z igralnicami. »Več vzrokov je, da smo hišo razdelil na tri dele. Prvi je, da smo želeli umestiti geometrijo okolice v tloris stavbe, drugi pa, da smo obsežen program in volumen, ki ga je zahteval naročnik, s tem razbili in se tako izognili glomazni trinadstropni hiši, ki bi na povsem drugačen način zaznamovala okolico in naravni prostor. Prav tako si nismo mogli predstavljati, da bi v objemu dolenjske pokrajine postavili hišo z ravno streho, seveda smo izbrali dvokapnico,« pripominja Blažko in razloži, da so med drugimi materiali, ki so jih uporabili pri hiši M, tudi vlaknocementne plošče. Velikokrat teksturo, ki nastane na strehi, potegnejo na fasado in tak primer je tudi ta hiša.

Hiša RE, ena izmed prvih realiziranih individualnih hiš SoNo arhitektov, pa ima izredno težak teren. Zaradi parcele, ki leži na pobočju hriba ob regionalni cesti, je nastal poseben koncept hiše, ki omogoča, da se njen volumen izrazito prilagaja terenu. »Hiša se okrog in okrog spreminja in sledi topografiji in nivojskim razlikam parcele. Tlorisno je zasnovana tako, da ima delno vkopano klet, pritličje in mansardni del,« razlaga arhitekt Marko Volk. »Delno vkopana klet služi kot glavni vhod, zraven so nanizani garaža in servisni prostori in od tod se prek centralnega stopnišča pride v bivalne prostore v pritličju, ki se z velikimi steklenimi površinami in galerijo z mansardo odpirajo na vrt. Je montažna skeletna gradnja, grajena v nizkoenergetskem standardu proizvajalca Lumar in je tudi začetek zgodbe, ki smo jo skupaj nadaljevali v naši liniji hiš Blackline.« In kot da bi hiša RE imela dva obraza – na eni strani deluje kot elegantna pritlična hiša, na drugi strani pa kot velik ‘bunker’, ki se zajeda v hrib.

SoNo arhitekti so med redkimi slovenskimi projektanti, ki gradijo po Evropi. V Avstriji so projektirali manjši večnamenski kongresni center, ležeč na planoti med vinogradi, v Kitzbühlu pa zanimivo hišo Čipka kot sodobno interpretacijo klasične alpske hiše iz tradicionalnih naravnih materialov (les, kamen).

S svojo linijo stanovanjskih hiš Blackline, ki jo razvijajo skupaj s podjetjem LUMAR IG, se uveljavljajo v tujini, nekaj primerkov Blackline hiš pa lahko najdemo v Sloveniji. Na Dunaju so postavili vzorčno hišo Blackline, ki je energetsko učinkovito, udobno sodobno domovanje. Sredi avstrijskega gričevja so postavili »gorsko« hišo z lepim razgledom. Variacije individualnih hiš z očarljivimi pogledi so zasnovali tudi v Švici: Vila Lugano, sestavljena iz več kubusov, ustvarja dinamični prostor s programom v več etažah. Vila Scorpio pa s pomočjo treh razvejanih krakov rešuje višinske razlike v terenu. Tudi bivalni prostor je v treh etažah in opredeljuje posamezne funkcije in bivalne navade prebivalcev. Zunanji in notranji prostori tvorijo posebne intimne ambiente – na primer ob potoku ali ob gozdu. Vila Scorpio ima arhitekturno izrazito sodobno oblikovane poteze, prav tako Vila Lugano, ki se kiti s krasnim pogledom na Lugansko jezero. Podobno tudi hiša Čipka v Kitzbühlu, blizu znamenitega prizorišča svetovnega smučarskega pokala Hahnenkamm, ki spretno koketira s tradicijo in jo elegantno nadgradi.

Značilnosti hiš Blackline so montažna gradnja, vzporedno ali v nivojih razvrščeni volumni in programi, dinamični tlorisi in velike steklene površine, ki naj ne bi onemogočile izpolnjevanja nizkoenergetskih standardov. Kjerkoli gradijo hiše Blackline, jih poskušajo uskladiti z lokacijskimi danostmi, upoštevati naravne pogoje in kulturno krajino.

Glede na rezultate in odziv naročnikov je mogoče sklepati, da je arhitekturni in projektantski biro SoNo arhitekti uspešen in ga lahko uvrstimo med tiste biroje, ki imajo v svojih vrstah mlade slovenske arhitekte, dobro podkovane s teorijo, obvladujoč zgodovino arhitekture, ter da se ponašajo s konkretnimi izkušnjami na terenu, ki so jih izklesale v zanesljive projektante. Zavedanje, da je treba dobro proučiti lokacijo, vremenske in logistične razmere in hkrati čim manj posegati v kulturno krajino, so pridobili z izkušnjami. Pozorno se posvečajo tudi naročnikom, proučijo njihov način življenja in navade, vse za to, da bi jim naredili čim bolj »na kožo pisan« dom. Večina njihovih zasebnih hiš se lepo vklaplja v svojo okolico, lokacijske danosti skušajo obrniti sebi v prid, a ne na škodo drugih. Pogosto gradijo na težkih lokacijah, to jim je ustvarjalni izziv, saj vedno najdejo novo rešitev, ki premaga težavnost terena. Težnja k najboljši možni umestitvi arhitekture v okolje bi sicer moral biti splošni standard. Marsikdo bi pripomnil, da naj bi k temu težili vsi projektanti in arhitekti. Vendar žal ni tako. Pogled na slovenska naselja, vasi in mesta kaže popolnoma drugačno sliko, takšno, kot da arhitekti, ki so jih projektirali, niso dokončali niti prve stopnje bolonjskega študija. SoNo arhitekti so lahko za zgled, saj njihova zgodba za zdaj govori o dobri praksi in uspešni projektantski karieri.