Dvojajčna dvojčka

Vlado Miheljak v kolumni iz 16. letošnje številke Mladine, vljudno, a zelo ostro, razčlenjuje vlogo socialne demokracije v Sloveniji in Evropi. Če sem to oceno, ki ima sicer sama zase literarno (estetsko) vrednost, prav razumel, po Vladu Miheljaku sodobna socialna demokracija nima koncepta. Bralkam in bralcem mladine je treba vendarle povedati, da ta koncept obstoji. Poleg tradicionalnih programskih izhodišč obveznega pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, brezplačne šole, aktivne politike zaposlovanja in socialne pomoči nemočnim, je v zadnjih desetletjih pridobil še aktivno vlogo države pri spodbujanju uvajanja novih tehnologij, izdelkov in podjetij v različnih oblikah sodobne razvojne politike. Če povedano prenesem v jezik različnih šol ekonomske misli, potem je prišlo do prehoda od starega Keynezijanstva v neo-Keynezijanstvo kot edini konkurenčen koncept neo-konzervativizmu (neoliberalizmu). Mislim, da bo na osnovi izkušenj s sedanjo finančno krizo socialdemokratski koncept ekonomske politike potrebno dopolniti z novim avtomatičnim stabilizatorjem (instrumentom ekonomskega sistema, ki zagotavlja zadostno povpraševanje v obdobju recesije in se nato samodejno zniža v obdobju konjunkture) – univerzalnim temeljnim dohodkom.

Kritiki evropske socialne demokracije večkrat omenjajo nemškega kanclerja (1998 do 2005) Gerharda Schroederja, a je treba povedati, da je bil socialdemokrat in ne neokonzervativec. V svojem mandatu je zlasti povečal izdatke za razvojno politiko in se obenem pogodil s sindikati, da v Nemčiji več let ni bilo povečanja plač. S tem je povečal nemško konkurenčnost in zagotovil pogoje za normalno delovanje socialne države. Zaradi nemškega navidezno prevelikega javnofinančnega primanjkljaja se je prerekal z Evropsko komisijo. Tudi na ravni celotne EU je socialdemokratski (socialistični) koncept opaziti na primer v zasnovi Lizbonske strategije 2000. V tem obdobju so bile socialistične in socialdemokratske stranke v vladah večine držav članic EU. Lizbonska strategija je bila dolgoročni plan evropske razvojne politike (zahteva, da morajo investicije v raziskave in razvoj na narodnogospodarski ravni doseči 3 % BDP) ter povečanja socialne povezanosti. Pobudnik in »motor« oblikovanja te strategije je bil portugalski premier Antonio Guterres, strokovni del pa pripisujejo ekonomistki in ministrici v takratni portugalski socialistični vladi Mariji João Rodrigues.

Politika varčevanja (austerity policy) je kot odgovor na finančno krizo v EU nastala zaradi neokonzervativnih predpostavk v programih ljudskih strank, ki so v danem obdobju v večini članic EU prevladovale. Slovenija je bila te politike deležna po padcu socialdemokratske vlade 2012. Takrat se je začel projekt razprodaje Slovenije, ki pa po mojem mnenju sodi v »črno kroniko« (očitno gre za veliko goljufijo) in ga ne moremo uvrstiti v različne koncepte šol ekonomske misli.